Po »nenormalni« poti na Slavnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Doslej sva mislila, da je najdaljša pot na Slavnik (1028 m) najstarejša označena, to je iz Hrpelj, a se je prejšnjo nedeljo izkazalo, da tista iz Markovščine čez Mala vrata nič ne zaostaja. Zapomnila sva si jo pozimi 2010, ko sva si Markovščino izbrala za izhodišče precej prometne poti. Tokrat sva se peljala še naprej od najinega takratnega parkirišča pred barom Dimnice in pustila avto pri vodnjaku, kjer so naju pričakale troje markacije.

 

Mimo sv. Roka v Skadanščini in do razcepa kmalu po koncu asfalta za vasjo ni bilo nič novega, razen narave, kajti tod še nisva hodila jeseni. Ob poti so se šipkovi grmi šibili od rdečih jagod. Poleti je očitno cvetelo veliko vsakovrstnih rož, a zdaj se že poslavljajo ali so se že poslovile. Ametistaste možine so še kar lepe in kraško gmajno poživljajo vijolične zaplate pritlikavega ali liburnijskega šetraja. Razveselili so naju prvi jesenski podleski. Suhozidi so že precej podrti. Opazila sva neznane oznake DČD 13. Kadar nama pogleda niso zastirala drevesa, sva skoraj ves čas lahko videla Slavnik.

 

Po 45 minutah sva na omenjenem razcepu za Skadanščino namesto na desni krak, ki sva ga že poznala, zakoračila na levega čez Mala vrata. Po prvem je do cilja poldrugo uro hoda, po drugem pa tri ure in pol. Zato tukaj »normalni« planinci mogoče res ne hodijo na Slavnik, kakor je modroval Jani. No, kljub temu so naju prehiteli štirje Italijani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

To, po čemer sva hodila, je bil bolj širok kolovoz kot gozdna cesta, označen z redkimi in slabimi markacijami. Kamnita »zemljanka« desno v travnatem bregu se je izkazala za izvir; na prvi dve stopnici vanjo je bilo še mogoče stopiti, preostalo pa je bilo zalito z vodo. Pot naju je vodila mimo smreke s posebno dolgimi vejami. Hodila sva dokaj po ravnem. Na neoznačenem razcepu sva se držala levega kraka, ker je bil videti glavni, in imela sva prav. Pri zatravljenem kolovozu, ki se je postavil pred naju, nisva vedela, ali naj zavijeva levo ali desno nanj. Šopek podleskov  nama je pritegnil pozornost na skalo, skrito v travi, s shirano markacijo in lomljeno rdečo črto, ki usmerja v levo. Kolovoz je postal kamnit in se je zmerno vzpenjal. Kjer ni bilo skal, sva se ogibala lužam in blatu. Z vej rumenega drena so viseli rdeči plodovi, še več pa jih je ležalo po tleh. Cvetje se tudi v gozdu že poslavlja; še največ je bilo ciklam. Kljub temu pa je bilo vse prej kot dolgočasno: ptički so peli, polži so se ženili, debla so krasile lesne gobe različnih oblik in barv, štore pa prašnice in druge gobe.

 

Gozd se je odprl in pod seboj sva skozi drevje videla vasi. Na še enem razcepu kolovozov ni bilo nobene opazne oznake; izkazalo se je, da je pravi levi krak, saj sva več kot 50 m od razcepa na odlomljeni skali končno odkrila polovico markacije. Za nekaj trenutkov naju je ustavil napis Jama. Levo pod potjo je kar globoko brezno; po vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras naj bi bila domnevno udorna jama globoka kakih 15 m, prav toliko široka. V gozdu sva videla še več brezen. Od razcepa, označenega z markacijo in možicem, kjer sva zavila desno, sva hodila po zadovoljivo označeni stezici. Drevje se je začelo redčiti in sicer že pusto podrast so popestrila bela socvetja nekakšnih lukovk, najbrž rumenega luka. Tamkajšnji gozd krasijo z zelenim mahom obraščene skale in steza je ponekod »tlakovana« s skalnimi ploščami.

 

 

Kako uro nad Skadanščino sva dosegla travnato sedelce Mala vrata (695 m) s kažipoti in z njega po nekaj korakih v desno spet stopila v gozd. Prašnice so rasle kar po stezici, saj drugod zaradi visoke trave najbrž sploh niso našle življenjskega prostora. Nato sva se spet znašla med grmovjem, rdečim od šipkovih jagod in črnim od robidnic. Midva sva se pasla v robidovju, bleščeči zeleni hroščki pa na lukih. Nad Malimi vrati sva se vzpenjala strmeje kot dotlej. Čez čas sva imela s travnika spet nekaj razgleda: na Veliko Plešivico, Malo Plešivico, Velika vrata, za njimi se nama je zdelo, da vidiva skalnato Medvižico in Ostrič, še bolj zadaj se je vlekla Žabnica, za njo pa se je dvigala Učka. Travnik je dišal po šetraju in drugih rožah. Večina je že odcvetela, a luki in nekateri osati so bili še lepi.

 

Strmina se je unesla; steza je tekla vzporedno s pobočjem, posejanim s skalami. Zgoraj, kjer se je vlekel greben, naj bi bila še ena pot (bolj vijugasta in zato daljša), a nisva opazila, kje sta se razcepili (po zemljevidu kmalu za Malimi vrati). Začela sva se sumljivo spuščati, nato pa pri možicu in markaciji vendarle zavila levo navzgor na kamnit »kolovoz«. Na mehkejših delih je bila pot ponekod tako razrita, kakor da bi tod gospodarili divji prašiči. Potem sva se spet spuščala in prečkala gozdno cesto ali dober kolovoz. Z zemljevida sva ugotovila, da sva obhodila vzpetino Čuk (976 m). Po manjšem vzponu sva znova dosegla cesto (kolovoz) in zavila desno nanj(o). Prehitel naju je kolesar. Na koncu gozda sva zagledala »okence«, skozi katero sva stopila na plano, kjer naju je sprejel pester šum glasov prebivalcev travnika, ki jih večinoma nisva videla, zato pa so bili toliko bolj opazni sicer tihi metulji.

 

Uro in četrt nad Malimi vrati sva stala pod vrhom Slavnika. Od koče je do njega le še nekaj korakov. Ponovil se je prizor iz prejšnjega tedna: ljudi se je kar trlo, saj je bila nedelja in vreme sončno, kar je letošnje poletje redkost. Uživali smo v razgledih na morje in okoliške vrhove, bolj oddaljene gore pa smo le slutili. Na Grmado (Mali Slavnik) se tokrat nisva podala. Bilo je prijetno, tako da naju niti (ne)red v jedilnici ni spravil v slabo voljo (res ne vem, zakaj moramo stati v vrsti prav tam, kjer vsi vstopajo in izstopajo) in tudi razkuhani njoki ne.

 

Vrnitev po »normalni« poti nama je vzela le poldrugo uro, pol manj kot vzpon. Na njej sva res srečala več ljudi. Kaj pa je normalno? Kolikor planincev, toliko pravil!