Po večerjo na Roglo

Ne povem, kam sva se prejšnjo sredo (neuspešno) namenila že četrtič. Ker je zjutraj v Ljubljani deževalo, nisva hotela spet tvegati, pa sva se odločila za Roglo (1517 m), saj je bila napoved za Pohorje kar sončna. Doslej sva bila tam že dvakrat: prvič s Skomarja, drugič iz Hudinje. Tokrat sva si za izhodišče izbrala Božje.

 

 

 

Odpeljala sva se na Štajersko v Oplotnico, od tam pa v Koritno. Parkirala sva pri cerkvi sv. Miklavža, ki naj bi bila ena  lepših poznoromanskih pri nas, notranjost pa imeniten spomenik gotskega slikarstva. Zunanjost ni v najboljšem stanju, a premore nekaj lepih detajlov. Poleg cerkve so razpelo, lesena hiška, ki najbrž služi za okrepčevalnico, kadar so tam kake prireditve, ograjena betonska ploščad ter mize in klopi. Nad hiško je še viselo vabilo na srečanje ljudskih pevcev in godcev, ki je bilo že 7. avgusta. Očitno sva ime Božje vzela preveč resno ‒ ustavila sva se že pri prvi cerkvi, tako da sva v resnici začela v Koritnem.

 

Odpravila sva se naprej po asfaltni cesti. Kmalu je z leve pritekla iz Oplotnice markirana pot in odtlej sva sledila markacijam. Na vrhu klanca čez dobrih 10 minut je mimo razpela na levi nekaj korakov do cerkve sv. Lenarta. Videti je precej zapuščena. Poleg nje je domačija in njen čuvaj jemlje svojo nalogo nadvse resno, zato sva kar hitro odšla naprej.
 

Nedaleč od cerkve planinska pot zapusti asfaltno cesto in zavila sva desno v gozd. S sprva zaraščenega kolovoza je treba kmalu levo. Markacijo, ki opozarja na to, zakriva grm, sicer pa je pot dobro označena. Kmalu postane zelo strma in se občasno izgubi v podrasti, nato pa se zravna in se spusti na travnik z dvema prežama. Ob njegovem levem robu sva se vrnila na asfaltno cesto. Mimo table za konec Koritnega sva le prispela v Božje. Po travniku na desni teče stezica in na tamkajšnjih drevesih so tudi markacije, a so postavili ograjo, zato sva morala še naprej tolči asfalt. Na križišču sredi vasi stoji kapelica, na katere hrbtni strani je napis: Spomin od Leta 1.924 / Na čast dobar namen in Mater božji / So puvali /?/ imenovani Ianes in Katerina Hohler / Iuri in Amalja Hohler Matija in Iuri Škrnjar. Zavila sva levo okoli nje.

 

Na križišču nad vasjo sva se rešila asfalta in nadaljevala naravnost navzgor po gozdni cesti (v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije piše napačno ali zastarelo »Skozi vas gremo po gozdni cesti do Vranjekovega križa«, v resnici pa gremo skozi vas po asfaltu in šele za naseljem stopimo na gozdno cesto). Na drevo na desni je pritrjen plastičen panda, nekaj metrov dalje pa še eden in pri tem je steza v gozd. Le kateri »medved« si je tako označil svoj »revir«? Rahlo sva se vzpenjala skozi razmeroma gost in zato kar temen smrekov gozd. Številni kolovozi in skladovnice hlodov so pričali o živahnem gozdarjenju. Vodno zajetje s prerešetanimi vratci in preluknjane table so me nekoliko omajali v prepričanju, da streljajo v table in znake samo v »zaostalih« krajih. Kmalu po tistem, ko se lepo vzdrževana cesta začne vzpenjati, se priključi glavnejši in krenila sva desno po njej. Na drevesih obakraj ceste sva prebrala obvestili o odkupovanju lesa in hlodovine za avstrijsko žago. Tudi pločevinka od piva, ki je ležala ob cesti, je bila avstrijska. Ni nama bilo všeč.  

 

Pri Vranjekovem znamenju sva prišla iz gozda. Desno kaže kažipot Vranjekova smreka (smreka je narisana); kaj pomenijo majhni kažipoti s številkami modro 6, zeleno 7 in rdečo 8 s prav tako pobarvanimi konicami, nisva dognala. Od vsepovsod so rohneli avtomobili, traktorji, žage, čeprav sva mislila, da sva odmaknjena od civilizacije in bi morala slišati samo šum smrek. Zdelo se nama je, da na Planini na Pohorju vidiva (in slišiva) žago in ker je bil delavnik, so razgrajali tudi gozdarji.

Onkraj travnika sva spet stopila v gozd in čez slabih 10 minut naju je presenetilo asfaltirano križišče. Ob njem stojita Pribilov križ in zemljevid kolesarskih poti po Rogli, na sredini pa na peščeni zemlji sameva klopca. Asfaltna je le cesta naprej, dosedanja najina in desna pa sta gozdni. Po asfaltu sva šla samo do gozdarskega nakladališča nekaj metrov dalje, kjer naju je čakal kažipot. Povzpela sva se pravokotno desno v gozd. Z vlake ali traktorskega kolovoza sva kar hitro zavila levo na stezo in na naslednjih dveh razcepih prav tako levo. Veje od obsekavanja so ležale kar po poti. Ob njej so se vrstila velika mravljišča, tudi po več skupaj, kar ni čudno, saj je tod »gradbenega materiala« v izobilju. Gozd je bil občasno svetlejši, tudi zaradi jesensko oskubljenih listavcev, potem pa se je spet zgostil v temnejšega smrekovega. Kolesnice na kolovozu so bile zelo globoke in ponekod je v njih stala voda. Opazila sva tudi sledi motorjev. Po malem sva vstopala v oblak.

 

Potem je z leve od zadaj pritekla pot iz Zreč. Spet sva stopala po svetlejšem gozdu z več listavci in večjimi površinami dolge, ostre polegle trave. Na naslednjem križišču sva izbirala med smerema naprej Rogla 45min ter rahlo desno navzgor 40min Stolp in 1h Rogla. Izbrala sva desno. Ko se je traktorski kolovoz začel strmeje vzpenjati in zavijati desno, naju je markacija povabila levo z njega. Potka po poseki je bila precej zametana in tudi zato komaj vidna. Prestopila sva tenko modro žico, ki je kar nevarna, ker se zlahka prezre. Dotlej se je oblačnost ali megla držala bolj desno od naju, zdaj pa je bila spet pred nama. Nekoliko prepozno sva opazila, da se nama ne bi bilo treba prebijati po markiranem brezpotju, ki so ga napravili gozdarji, ampak bi se bila lahko ves čas držala kolovoza.

 

Četrt ure nad križiščem sta ob smučišču zgornja postaja sedežnice in Koča na Jurgovem (Pohorska restavracija Jurgovo ima imeniten jedilnik, a zdaj je zaprta); do nje pripelje asfaltna cesta. Po njej sva šla mimo igral in pri rumenem kažipotu P.P. 8 Škratova pot zavila desno z nje. Tod raste obilo močvirskih osatov in res so bili prav po močvirsko premočeni. Oznake so naju vodile nad cesto in navzgor po smučišču. Knafelčki na priključkih za snežne topove so nama potrjevali, da se kljub megli še nisva izgubila. Nad žičničarjevo hiško na vrhu smučišča je kažipot Škratove poti desno v gozd in skozenj so naju markacije v nekaj minutah pripeljale k 30-metrskemu razglednemu stolpu. Trije mladeniči so montirali anteno za enega naših mobilnih operaterjev. V gosti vlagi in ledenem vetru je bilo na stolpu neznansko mraz, zato sem sama, brez razsodnega Janija, zlezla čisto na vrh. Imel je prav: skoraj sem zmrznila, z zgornje ploščadi se ni videlo nič, s predzadnje pa le vrhovi smrek, ki so kukali iz beline.

 

Vrnila sva se po isti poti. Kmalu za asfaltiranim križiščem sva na svoje precejšnje presenečenje srečala nekam hiter avtobus Zreče‒Slovenske Konjice‒Zreče. Tista avstrijska pločevinka mi ni dala miru, zato sem nazaj grede pobirala smeti in nabrala dve vrečki pločevink, plastenk in druge embalaže. Avtomobilski predpražnik na veji in kanta za olje v grmovju sta bila prevelika, zato sta ostala tam. Pri Vranjekovem znamenju sva šla iskat Vranjekovo smreko, pa je nisva našla; lahko da sva na kakem razcepu zavila narobe, saj razen prvega kažipota ni bilo oznak. Ko bi vsaj pisalo, koliko je do nje. Zato pa se je vendarle pokazalo (napovedano!) sonce, čeprav ne za dolgo. V Božjem sem odvrgla nabrane odpadke.

 

Gor grede sva opazila, da je pod številnimi kostanji še kar nekaj plodov, in sva si jih zdaj nabrala dober kilogram. Na trgu nikoli niso tako drobni, vendar so tudi redko tako sladki (nekaj sladkosti seveda doda zadovoljstvo, da sva jih nabrala sama). Tako sicer nisva bila deležna obljubljenega sonca, a vsaj mokra nisva bila, po sedmih urah in pol na zraku (petih urah hoje) pa sva prinesla domov celo večerjo.