V nedeljo smo izvolili Jošta

Prejšnji teden se Ajda ni najbolje razumela s svojim trebuščkom, zato je že kazalo, da jo bova v nedeljo mahnila po svoje. Pa je v soboto zvečer zazvonil telefon: »Babi Mojca, sem že v redu!« Tako je obveljal prvotni načrt: Jošt nad Kranjem (847 m), nato pa Kostanov piknik v Besnici.

 

V Bitnjah nas je doletel dolg obvoz. Po vrnitvi na glavno cesto smo sledili smerokazu za Šmarjetno goro, ko pa bi bilo treba res zaviti proti njej, smo se peljali naprej mimo odcepa. Obakraj ceste je stalo čedalje več avtomobilov, a tokrat ni bilo nič narobe, ampak so se v Smučarskem skakalnem centru Gorenja Sava dogajali skoki na plastični skakalnici. Ustavili smo se in si ogledali skoke 10- in 11-letnih dečkov. Bilo je veselje gledati tako skoke kot pobiče, ki so s smučmi na ramenih prihajali z izteka in možato komentirali svoje dosežke. Ajda se sicer veseli, da se bo to zimo začela učiti smučanja, skakala pa ne bo, je bila prepričana. To me je presenetilo.

 

Do Rakovice ni bilo več daleč. Nasproti odcepa levo proti Zabukovju je ekološki otok, kjer je mogoče parkirati, a je bilo vse zasedeno. Skušala sem se stlačiti na (pre)majhen prostorček, tedaj pa je mimo pripeljal domačin, odprl okno in mi pokazal, naj parkiram pod drevesom na drugi strani ceste. Hvala! Na drevesu je smerna tablica, malo naprej pa tabla z zemljevidom poti v KS Jošt in okolici.

 

Po asfaltni cesti smo odkorakali v Zabukovje, Ajda s palico, ki jo je v otroštvu izrezljal njen očka. Prvič smo se ustavili pri lesenem »vodnem zmaju«, skozi katerega žrelo teče voda. Umili smo si roke in se malo poškropili. Kmalu zatem je Ajda postala tako utrujena, da se je ulegla kar na cesto. Pogled kljub čudovitemu Storžiču v ozadju ni bil posebno spodbuden. Očitno še ni popolnoma zdrava, od tod tudi pomanjkanje navdušenja za smučarske skoke, sva spoznala. Pri hiši št. 16 (po starem 5) v Zgornjem Zabukovju smo se končno rešili asfalta. Zavili smo levo mimo drevesa z markacijo po travnati stezi navkreber v gozd. Ko se je razcepila, smo se odločili za levi, širši krak. Desni je najbrž kaka bližnjica. Pot po mešanem gozdu je bila po dežju zelo blatna; drselo nam je na listju in koreninah. Markacije so bile redke in slabe.

 

Pred majhnim opuščenim peskokopom je steza postala bolj peščena. Levo od njega je lep razgled na Šmarjetno goro, dele Kranja in Savo. Brž ko smo se oddaljili od peskokopa, smo spet gazili blato. Iz jarka smo zavili na rob strmine in tam nas je pričakala klopca. Počitek in pijača sta se prilegla. Malo naprej je križišče; levo se pride v Stražišče (torej še eno izhodišče), smerna tablica pa pravi: levo Na krokodila (če bi bilo z Ajdo vse v redu, bi bila zanesljivo hotela na vsak način tja), desno Sv. Jošt, nazaj Zabukovje, Rakovica.

 

Za križiščem je bila pot nekaj časa precej skalnata in široka. Na naslednjem razcepu smo imeli dve možnosti: levo navzgor čez planino (Planino?) ali desno bolj po ravnem mimo kapelice (ob najinem obisku spomladi 2005 ni bila označena; tudi sicer ni več vse tako, kot je bilo). Zdaj naju Ajda ni več presenetila: izbrala je desno. Vsake toliko časa je počepnila, ker jo je bolel trebušček, tudi na naslednjem, neoznačenem razcepu. Tam sva počakali dedija, da je šel pogledat na desno, a preden se je vrnil (ni našel oznak), je neki planinec zavil po levem kraku navzgor in tako smo storili tudi mi. Brodili smo po suhem listju, da je lepo šumelo. Kmalu smo levo pod potjo opazili streho studenca; sklenila sva, da si ga bomo ogledali nazaj grede.

 

Ko smo prispeli do poslikanega taborniškega doma Rodu zelenega Jošta, imenovanega Puščava, je Ajda spet oživela. Pot smo nadaljevali mimo kapelice in kmalu dosegli vrh. Ljudi se je trlo. Zmanjkalo je ričeta in jote, toda to nas ni ganilo, saj smo načrtovali kosilo v Besnici. A zmanjkalo je tudi planinskega čaja in Ajdin trebušček se je moral zadovoljiti s takim iz vrečke. Tokrat je ni bilo posebno težko odtrgati od igral in celo pritožila se je, da so bili fantje na trampolinu preveč divji – zanesljiva dokaza, da še ni bila zares zdrava. Sprehodili smo se okrog cerkve iz sredine 18. stoletja (v njej so umetnine takrat zelo čislanih mojstrov Valentina Janeza Metzingerja in Franca Jelovška, v prezbiteriju pa slabo ohranjene freske Jerneja iz Loke, ostanek iz starejše gotske stavbe; kljub lepi nedelji in številnim obiskovalcem je bila žal zaprta), Finžgarjevega doma in kapele, da smo se naužili prelepih razgledov, no, predvsem midva.

 

 

Vrnili smo se po isti poti, le da tokrat prav mimo lepo obnovljenega vodnjaka (pred devetimi leti sta zidana zadnja stran in leseni nadstrešek s skrilasto kritino razpadala). Desno od oltarja je korito s pipo in napisom na marmorni plošči: Hvala vsem dobrim ljudem,ki ste pomagali pri obnovi kapelice. veliki srpan 2007. Nazaj grede je bil deklič večinoma zelo živahen (»Dol gre laže!«). To je vedno najzahtevnejši del poti za dedija, ker mora paziti, da se kak njen skok ne konča z nesrečo. Pogovarjali smo se, zakaj ni prav, da ljudje vrezujejo imena in znamenja v drevesa. Pod peskokopom sem šla na travnik fotografirat razgled in našla trobentico, ki se je zmotila in zacvetela v tem pomladno toplem oktobru. Kmalu po še enem poučnem pogovoru, da predvsem po strmini hodimo tudi z glavo, ne samo z nogami, smo stopili iz gozda in mojemu navdušenju nad razgledom od tamkajšnjih hiš je sledila še ena (Janijeva) poučna misel: »Če stanuješ tu, imaš res fin razgled, a če hočeš zvečer v Cankarjev dom na koncert, ni več tako fino.« Vsega menda res ne moreš imeti. Na Joštu že ne: prejšnjikrat naju je na njem močilo, a sva imela ljubi mir, tokrat pa je sijalo sonce, a je bila nepopisna gneča. Vsak županski kandidat bi bil lahko vesel tako navdušenih volivcev.

 

Ko smo se spet ustavili pri »vodnem zmaju«, da bi si umili roke, smo opazili, da mu je medtem zrasel smrček. Po petih urah (hodili smo dve in tričetrt) je bila Ajda utrujena tudi od skakanja, ne le od težav s trebuščkom, zato se je odločila, da bi šla raje domov kot na Kostanov piknik. Ker kostanj napenja, je bila odločitev še toliko pametnejša, in tako smo se lačni odpeljali proti domu. Obvoza ni bilo več. Zvečer smo izvedeli, da ga je povzročila prometna nesreča, zaradi katere so bile Bitnje omenjene v vseh povolilnih poročilih, saj so tam zaradi zamude pri odprtju volišč volili do desetih zvečer. Upam, da je to moja zadnja omemba volitev letos.