Čez ovire na Roglo

Za 11. maj je bilo napovedano bolj klavrno vreme, še najmanj slabo na vzhodu, zato sva se po dolgem času spet odpravila na Roglo (1517 m). Ni bilo prvič, da naju je rešila iz vremenskih zagat. »Pomotoma« sva se odpravila po nekoč že prehojeni poti, iz Hudinje. Leta 2012 sva šla po njej na Kraguljišče, ki je že zelo blizu najinega tokratnega cilja, razglednega stolpa na Rogli, zato vsega tedaj napisanega ne bom ponavljala. Čeprav je bila sobota, naju (no, predvsem mene) je zaradi precejšnje založenosti lesnega skladišča na prostem, kjer sva parkirala prejšnjikrat, zaskrbelo, da utegneva biti komu v napotje, zato sva vprašala pri sosedih. Brez zadržkov so nama odkazali prostor na svojem.

Pot od kažipota Rogla 3,5 h do travnika z razgledom na Vitanje je bila zaraščena in blatna, visoka trava pa mokra. Cvetele so spominčice, više gori še zlatice, mlečki, travniške kozje brade, zvončice, grintovci, kukavice, grašice, jetičniki, črne detelje. Zanimiva kapelica z Marijo, stoječo na kači, je bila že prejšnjič v slabem stanju, zdaj pa je res že zelo uboga. Napis Popotnik ozri se name in jaz bom v nebesih prosila zate je postal deloma nečitljiv (na stari fotografiji ga lahko še preberem). Skoraj sva se spotaknila ob ograjno žico desno od kapelice, kjer se je nadaljevala markirana pot. Ko sva nad kadjo za napajanje živine prestopila makadamsko cesto, so se ovire nadaljevale. Prestopiti je bilo treba številne žice električnega pastirja in ker so bile zame postavljene nekoliko previsoko, »vratc« in »pručk« pa ni bilo, me je že na prvi neprijetno streslo, zato sem se odtlej plazila pod njimi. Pogosto sva srečevala govedo, ki se ga po nekaj poročilih o napadalnih bikih kar malo bojim, in paziti sva morala, da nisva stopila v kak dokaz dobre prebave pasočih se živali. Šele precej visoko sva prišla na pašnik prijaznejšega kmeta, ki je poskrbel za prehod. Na markirani poti bi táko ravnanje pričakovala od vseh, čez katerih zemljišča hodimo planinci, »pristojno« planinsko društvo, ki je označilo pot, pa bi se moralo z lastniki seveda dogovoriti.

Sv. Vid naju je prijetno presenetil: cerkev so lepo obnovili. Pa se nisva dolgo zadrževala, kajti sosedov pes je bil spuščen in se je divje zaganjal v naju. Ker se ni prikazal nihče, ki bi ga umiril, sva kar »pobegnila«. Cerkev bi morala biti vendar dostopna vsakomur. Kažipot za Skomarsko pot je kazal v gozd, a je bila popolnoma zaraščena. Njenih kažipotov sva tisti dan videla še veliko; morda jo kdaj prehodiva v enem kosu (20 km).

Pri naslednji skupini hiš (približno poldrugo uro od izhodišča) je ob cesti zeval »izropan« odpadni avto, v bližini pa so se valjali še drugi odpadki. Nekateri so res packi. Kmalu sva ugotovila, da je del poti spremenjen, saj nisva šla ne mimo Založnika ne mimo klopc. Slabe četrt ure od zadnjih hiš se je pri kažipotu Rogla na električnem drogu odcepil desno s ceste kolovoz navzgor proti Skočaju. Takoj sva se znašla pred ograjo in do koder se je videlo, so se ograje kar vrstile. Krave so se kot na ukaz zganile in se vse napotile proti nama, da mi je bilo prav tesno pri srcu. Šla sva daleč naokrog in nad velikim gospodarskim poslopjem, ki ga še gradijo, prišla po dobrih 5 minutah nazaj na cesto (mar bi bila ostala na njej, a sva pač sledila oznakam) in pri markaciji stopila v gozd. Na križišču čez 10 minut se je desno navzdol prišlo k hišam, levo pa je kazal kažipot Rogla. V levo sta tekli dve poti; najina je bila desna izmed njiju. Prepoznala sva veliko počitniško hišo, mimo katere sva šla že prejšnjikrat. Spet sva bila na znani poti, ki naju je vodila čez kamnolom skrilavca, mimo Ovčarjevega vrha in skozi apartmajsko naselje Veverica. V jarku ob poti je ponekod še ležal sneg in precej se je ohladilo.

Tokrat nisva zavila na Kraguljišče, ampak sva za kažipoti ob stiku s potjo iz Mislinje čez Tolsti vrh po dobri uri stopila na asfaltno cesto. Ko sva kakih 20 minut korakala po njej mimo odcepa desno k počitniškemu naselji Macesen, hotela Natura in pivnice Planja, so naju prehitevali in srečevali številni kolesarji in vsi prijazno pozdravljali. Ob cesti so bile parkirane množice avtomobilov, žičnice, nogometno igrišče in otroška igrala pa so samevali. Od pivnice sva se spustila k cerkvi Jezusove spremenitve na gori iz leta 2010 (1474/1480/1517 m – podatki so različni), druge najviše stoječe cerkve v Sloveniji (za Sv. Uršulo na Uršlji gori, 1699 m). Šla sva mimo spomenika, kjer je pokopanih pet borcev IV. operativne cone, padlih v bojih z okupatorji, in prostorov za piknike ter po 20 minutah bolj ali manj uspešnega vijuganja med blatom, lužami in mokrim snegom prispela do 30 m visokega razglednega stolpa. Med potjo sva si ogledovala lesene kipe udeležencev kiparske kolonije (prva je bila leta 2017). Kakih imenitnih razgledov žal ni bilo, a vsaj dežju sva se srečno izognila.

Vrnila sva se po poti vzpona. Pred naseljem Veverica so za nama prihrumeli štirikolesniki, a so zaostali in k sreči obtičali. Pri kamnolomu skrilavca nama je pot pretekel velik zajec. Skočaja sva obšla po cesti. Vso pot (razen na cilju) nisva srečala žive duše. Ko sva se po poltretji uri vrnila k avtu, sva poklepetala z »gostitelji«. Zelo prijazni so bili; pri njih lahko parkirava kadarkoli, so zatrdili.

Lani so mediji poročali, da bodo to poletje na Rogli odprli prvo pot med krošnjami v Sloveniji, ki jo bosta sestavljala 560 m dolgo sprehajališče do 20 m nad tlemi in 35 m visok razgledni stolp z dodatnimi 440 m krožne poti, na koncu pa bo še 40-metrski tobogan. Ob najinem obisku se ni dogajalo še nič, zdaj pa pravijo, da bo to čudo začelo delovati jeseni.

»Razprava« o Volovici

Nedelja je bila spet eden tistih dni, ko pred slabim vremenom pobegneva na Pohorje. Nazadnje se nama to ni posebno posrečilo, zato tudi tokrat nisva gojila prevelikih upov. Namenila sva se na Kraguljišče, a po drugi poti kot prejšnjikrat.

 

Odpeljala sva se v Velenje, od tam pa v Mislinjo. Za cerkvijo sv. Lenarta (stari del mesta se imenuje Šentlenart) sva sledila smerokazu Tolsti Vrh. Peljala sva se pod žičnico in smučarskimi skakalnicami ter po ozki, vijugasti, a skrbno spluženi in posuti asfaltni cesti skozi Tolsti Vrh pri Mislinji. Parkirala sva na desnem ovinku, kjer se levo odcepi makadamska cesta, na katere začetku stoji tabla z opozorilom, naj po cesti proti Kraguljišču upoštevamo območje miru. V isto smer kažeta smerna tablica za Roglo in kažipot proti Vovku. Opazila sva tudi znak za jezdno pot, narisan na smreki ob križišču.

 

 

 

Čisto na začetku makadamske ceste sva sledila markaciji in puščici desno ter rdečemu trikotniku, kakršnih sva pozneje videla še več, na stezo v smrekov gozd. Razcepi so bili jasno označeni. Edina gaz se je kmalu končala in poslej sva gazila sama. Sneg je bil že precej moker, seseden, globok do četrt metra. Na razcepu čez slabih 10 minut so markacije kazale levo, a preden sva jim sledila, sva šla pogledat po desnem kraku na bližnji travnik. Ob njem stojita znamenje ter nova zaprta preža z razgledom na dolino in z napisom Uporaba preže na lastno odgovornost. No, to ni bil razlog, da nisva zlezla gor.

 

 

Vrnila sva se na označeno pot v gozd in kmalu dosegla ograjen travnik. Ob njem se je udiralo do riti. Spodaj sva videla hiše, najbrž Grosovo domačijo. Na koncu travnika sva jo ubrala po desni, markirani poti. Na naslednjem razcepu je markirana steza zavila levo po jarku, še vedno v smrekovem gozdu. Ne posebno strmemu vzponu je sledil spust, ki se je končal pri potoku. Markacije so nama narekovale, naj ga prečkava, na zemljevidu Pohorje pa označena pot tu ne zavije desno, temveč se nadaljuje na sever proti Kranjcu. Potem ko sva prestopila še en potoček, sva se povzpela na naslednji travnik. Ob ograji sva po kakih 30 cm snega prigazila do vrha in dosegla spluženo cesto, s katere sva zagledala Paški Kozjak. Naprej po cesti se pride k Spodnjemu Vetrihu, a midva sva jo le prečkala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Tudi na oni strani ni še nihče stopil v sneg, razen zajcev, toda njihove gazi nama niso bile v posebno pomoč. Po rahlem vzponu sva spet prišla do ograjenega travnika in do ceste. Po njej so naju markacije in znaki za jezdno pot pripeljali do Zgornjega Vetriha. Na tamkajšnjem gospodarskem poslopju piše Rogla 2^h. Cesta je bila splužena in posuta, a kljub temu marsikje precej spolzka. V gozdu nad njo sva opazila mrežasto ograjo. Na smreki ob cesti sva prebrala tablico v spomin na ponesrečenega lovca Slavka Rošerja. Potem naju je puščica usmerila levo na gozdnato pobočje hriba s čudnim imenom Kobu, a ne čez vrh (1313 m), kakor je narisano na zemljevidu Pohorje. Med drevjem pod cesto sva opazila streho domačije Matic.

 

 

Po dolgem položnem vzpenjanju se je pot zravnala, za naslednjim vzponom pa sva stopila iz gozda in se po zgornjem robu razglednega travnika (spodaj sva videla cesto in Matičevo domačijo, spet Paški Kozjak, v daljavi pa mrčaste gore) vrnila vanj. Poti zaradi snega ni bilo videti, gazi pa tudi ni bilo; za take razmere je bilo markacij ponekod premalo. Ko  sva dosegla makadamsko cesto nad Maticem, sva v gozdu nad njo spet opazila mrežasto ograjo. Cesto sva prečkala in se povzpela ob ograji za sledovi krpelj, ki so se že nekoliko sesedli vase. Vzpenjala sva se po jarku, tudi še potem, ko je ograja zavila desno, proč od poti. Ograjeno območje mora biti zelo obsežno, saj se je ograja čez čas spet »vrnila«, kasneje pa se je pojavila tudi na drugi strani poti. »Ograjena« (ovita z mrežo) so bila tudi številna mlada drevesca. Strmina je bila za tako globok sneg kar precejšnja in kljub sledem krpelj se nama je zelo udiralo. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sčasoma se je breg unesel in gozda je bilo konec. Po dobri poltretji uri sva se znašla na domnevno najvišji točki dotlej ‒ na velikem travniku, posejanem s posameznimi smrekami. Sonce je radodarno sipalo žarke na zasnežena drevesa. Strinjala sva se, da to še ni Kraguljišče, nisva pa vedela, kje sva. Ker sva bila zaradi snega (tu ga je bilo že 70‒80 cm) zelo počasna, je čas naglo mineval, zato sva sklenila, da bodi ta čudoviti košček sveta danes najin cilj. V miru sva pomalicala in se vrnila v svoje gazi.

 

 

Ko sva sestopila na cesto nad Maticem, je bila že pošteno odtajana, a gaženja sem imela celo jaz dovolj, zato se je izbira med snegom in blatom vsaj za nekaj časa nagnila na blatno stran. Cesta me navadno utrudi, tokrat pa sem se na njej prav spočila. Navzdol se je razvlekla v velik ovinek, ob katerem bi bilo tudi mogoče parkirati. Pri Maticu so bili tako zasuti s snegom, da domačija gotovo ni stalno naseljena. V gozdu je bilo blata konec, saj se je v senci obdržalo še precej snega in ledu. Tudi za odcepom, kjer sva gor grede zavila levo na pobočje hriba Kobu, sva še vztrajala na cesti.

 

 

Pri Zgornjem Vetrihu je gospodar ravno prišel ven po drva, zato sva zavila na dvorišče. Ob najinem opisu, kje sva bila, ni nič pomišljal: na Volovci. Prijazno nama je razložil, čemu služijo obsežna ograjena območja v okoliških gozdovih: nasadili so bukovino in jo tako varujejo pred divjadjo. Od njega sva tudi izvedela, katera domačija je katera, in tako je potrdil Janijeve ugotovitve, da je pot, ki sva jo prehodila, ponekod drugačna kot na zemljevidu. Ni čudno, da na njem označene Brešarjeve planine »ni hotelo biti«.

 

 

Od Spodnjega Vetriha se nisva vračala po poti vzpona, ampak sva nadaljevala po cesti, ker sva (sem!) hotela videti še Brešarjevo planino. Ko sva prišla do preže, sva že zagledala prvo hišo nad planino, najbrž Kranjčevo. Nad njo se je najina cesta staknila s cesto na Roglo (kažipotu desno nazaj dela družbo tabla z opozorilom, da divji petelin potrebuje mir), tisto, ob kateri sva parkirala. Odločila sva se nadaljevati po njej. Za vrsto počitniških hiš(ic) se konča položen klanec in tam cesta napravi oster levi ovinek. Po njej sva se spustila pod planino, tako da sva jo videla še od spodaj. Nadaljevala sva nad izvirom in/ali zajetjem in po dobre četrt ure zagledala desno pod seboj Vovkovo domačijo, niže doli pa Mislinjo. Te sila ovinkaste ceste od Kranjca do Vovka na zemljevidu sploh (še) ni. Pri preži in odcepu desno k Vovku je najina cesta zavila levo navzdol. Do avta ni bilo več daleč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kje sva torej bila? Na Volovici (1455 m). Najin sogovornik pri Zgornjem Vetrihu ji je rekel jasa. Na spletu sem našla poročilo kamniških skavtov; tam piše o planini Volovica. Vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije dvakrat omenja »M/mislinjske planine z Volovico« (o veliki začetnici se ne more odločiti, zato ne vem, ali gre za zemljepisno ime ali za opis). Ali to pomeni, da je Volovica pašna planina (kot Velika planina) ali gora (kot Kamniške planine)? Volovica je celo 1 m višja od Kraguljišča (1454 m) in o tem doslej nisem dvomila, da je hrib, čeprav nadmorska višina pri tem pravzaprav ni odločilna. V angleških besedilih je nekajkrat omenjena kot mountain, a prevodi na spletu niso vedno zanesljivi.

 

 

Misleč, da bo vsaj kako vprašanje dobilo odgovor, sem se zatekla k Rudolfu Badjuri (Pohorje. Praktičen vodnik po Podravju, 1924). On piše Vólovica in zdaj se sprašujem, ali sem si prav zapomnila, da je najin sogovornik rekel Vôlovca. Seveda ni čudno, da je v 91 let stari knjižici kaj drugače kot danes, na primer Prešar, ne Brešar ali 1458 m, ne 1455 m (»zniževanje« je bilo očitno postopno: Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1980 navaja 1456 m), pa vendar. Volovici pravi planja. V SSKJ piše, da je to »raven svet brez drevja in grmovja, navadno v gorah«, Planinski terminološki slovar pa »uravnan svet brez drevja in višjega grmovja«. Nak, to ne bo držalo, tamkajšnje smreke so poštena drevesa (ne znam pa presoditi, ali je mogoče, da jih pred devetimi desetletji še ni bilo). Vprašanja so se očitno celo namnožila.

 

Kdor o vsakem kuclju (ki morda niti to ni) toliko razpravlja, ne pride daleč, poreče kdo. O Volovici res ne vem povedati nič orientacijsko ali tehnično zanimivega, bilo je »samo« strašno lepo, zaradi snega pa tudi utrudljivo (morala bi bila vzeti krplje). A mene na najinih potepih zanimajo in veselijo še druge stvari: naravoslovne, zemljepisne, jezikovne, imenoslovne. Tudi dr. France Bezlaj, naš profesor na slavistiki, je predavanja včasih popestril s čim, kar je imelo šele na drugi pogled kako zvezo s snovjo, in je vedno končal enako: »Oprostite mi ta kratki ekskurz.« Oprostili smo mu zlahka, mislim, da tudi zato, ker smo mu privoščili, da so ga taka stranpota zabavala še bolj kot nas. Čeprav moj »ekskurz« za tale opis ni čisto nujen, me je veselil, škodil pa tudi vam ne bo.

Kraguljišče brez kraguljev

Zaradi vremenske ujme v večini Slovenije se nama je v nedeljo zdelo še najbolj varno Pohorje. Odpeljala sva se v Vitanje. Najprej sva opazila cerkev sv. Marije na vzpetini nad naseljem (Matere Božje na Hriberci, zgornjo). Nadaljevala sva skozenj mimo okrogle zgradbe Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) proti župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla (»zimski«, ker so v njej obredi od praznika vseh svetih do velike noči, spodnji), pred katero je razcep. Sledila sva smerokazu Zg. Dolič in takoj nato zavila desno za smerokazom Rakovec. Vso pot je deževalo in še ko sva parkirala pri velikih skladovnicah desk pod Hudinjo 2, je rosilo.

Nasproti parkirišča je na drevesu kažipot Rogla 3,5 h. Preden sva po gozdni cesti prišla do št. 2, je dež k sreči ponehal in čez dan sva bila deležna celo nekaj sončnih žarkov. Pod hišo se v breg odcepi stezica; dostop nanjo otežujejo podrto drevo in veje. Pot po gozdu ni zelo razločna, je pa dobro markirana. Pri visoki brezi sva stopila na travnik, od koder je lep pogled na Vitanje in Paški Kozjak, le Basališče se ni moglo otresti kape. Vzpenjala sva se med starimi sadovnjaki in bogato obloženimi šipkovimi grmi. Kmalu nad sila zanimivo kapelico (že arhitektura je posebna, Marija, stoječa na glavi kače, ki drži med zobmi jabolko, pa sploh ni pogost prizor) sva dosegla makadamsko cesto pod kmetijo. V travnatem bregu onstran ceste je s podrto jablano obležala tudi markacija, tako da nama ni bilo takoj jasno, kam naprej. Mimo se je pripeljal domačin in nama svetoval, naj se povzpneva »kar naravnost, ne levo ne desno, po vódoli«, karkoli že to pomeni. Više gori je bilo z markacijami spet vse v redu. Prestopila sva nič koliko žičnatih ograj; pocinkane žice na še vedno zeleni travi večinoma nisva zagledala, dokler se nisva skoraj spotaknila čeznjo. Nad vodnim zajetjem se pot obrne v desno, levo izza brega pa kuka (najbrž telefonska) antena. Kmalu zatem sva na desni že videla cerkev sv. Vida. Z makadamske ceste pod njo sva se prebila k njej kar po brezpotju. Precej v slabem stanju je, gospodarsko poslopje poleg pa še v slabšem. Zraven stoji naseljena hiša. Od daleč je bil prizor dosti prikupnejši.

Zadaj na cerkvi je markacija. Od nje sva se odpravila po kolovozu nazaj na makadamsko cesto, kjer je celo kažipot, torej sva bila preveč neučakana in nama ne bi bilo treba riniti po brezpotju. Od tam ni bilo daleč do asfaltne ceste. Po kakih 100 m asfalta mimo nekaj hiš in lesene avtobusne postaje se za Hudinjo 24 v levo odcepi kolovoz – bližnjica do naslednjega kosa asfalta. Kar strm klanec se zravna pri obeljenih deblih, ki so zaradi velikih grč podobna kipom, in še eni skupini hiš; Hudinja je zelo raztreseno naselje. Naprej je šlo po makadamu, pri naslednjih hišah pa sva zavila levo na kolovoz. Ob odcepu so ležali kosi skrilavca in nekaj skrilov je bilo lepo zloženih v kupe. Po bližnjem grmovju se je spreletavala plaha pisana šoja. Ob električnih drogovih sva se sprehodila do mize in klopc (poleg sta dve vodni pipi) na prijetnem kraju pod naslednjo gručo hiš. Mimo Založnikove domačije in pod počitniškim naseljem sva se povzpela na gozdno cesto in jo tudi takoj zapustila. Vsepovsod je ležalo preveč pločevink od piva, da bi jih bila pobirala in tovorila s seboj. Tudi v kamnolomu skrilavca sva jih videla. Takoj za njim sva zavila desno s kolovoza. Kolovozov in poti je veliko, a planinska pot je odlično označena. Na naslednjem odcepu naju je poleg markacije in puščice usmeril desno tudi podplat pohodnega čevlja. Skozi tu in tam precej temen smrekov gozd s številnimi mravljišči sva stopala po debelem sloju iglic mehko in tiho, visoko v krošnjah pa je glasno orglal močan veter. Dosegla sva oblačni pas. Gozd se je razredčil in na razcepu je z desne pritekla pohodniška pot 6 s Skomarja. Kaj je kopasti vrh pred nama, nisva dognala, ker se zemljevidi o tem ne strinjajo: kota 1219, 1267, 1281 ali 1286, mogoče Ovčarjev vrh, ki mu pripisujejo bodisi 1219 bodisi 1286 m. Svet je precej močvirnat, zato se temu območju reče Luže. Tu je 3. postaja turnega smuka »Jurij Vodovnik«. Pod nogami se nama je svetlikal bleščeči skrilavec, imenovan tudi blestnik. Poleg zeleno-rumenih markacij sva opazila tudi lesene kažipote brez napisov z rumenimi konicami; morda označujejo PP 6.

Nenadoma sva se znašla v apartmajskem naselju. Presenetile so naju pisane hiše Janko in Metka ter Veverica I‒IV. Pri njih sva zavila levo s kolovoza. Za cilj sva si izbrala Kraguljišče (1454 m) in po zemljevidu sva presodila, da sva že pod njim. Nič ni kazalo, da na vrh na levi vodi kaka pot, zato sva jo na mestu, kjer se začne kolovoz, ki se do tam vzpenja, rahlo spuščati, ubrala kar po brezpotju. Kmalu pa sva ujela drug kolovoz in bila hitro na vrhu. Ni ne izrazit ne razgleden, a med smrekami je mokrotna jasa in ob robu gozda majhna klopca – na skale položena deščica. Na kak lep dan mora biti tam zelo prijetno, midva pa se zaradi megle nisva dolgo zadrževala. Ne da bi bila videla kakega kragulja, sva odšla po tistem kolovozu in prav kmalu se je z leve pridružila označena pot iz Mislinje. Združena se nato stakneta s kolovozom iz smeri Vitanja in Skomarja, s katerega sva se torej že spet prenagljeno povzpela na vrh kar po brezpotju. Do asfaltne ceste na Roglo je bilo le še nekaj metrov. Ob njej sva odkorakala do hotela Planja (1474 m). Blatna in razmršena nisva bila ravno za v hotel, a ta k sreči premore tudi Staro kočo, kjer sva se ogrela s planinskim čajem in posladkala s pohorsko rezino. Prav na vrh Rogle (1517 m) se nisva povzpela, ker sva meglo čisto dobro videla tudi brez razglednega stolpa.

Zamisel, kako bi se vrnila po drugi poti, nama je pomagala uresničiti prijazna in prizadevna receptorka. Uspelo ji je, da sva našla drugo pot, čeprav ne ravno »najino«. Z asfaltne ceste pri hotelu sva se spustila po stopničkah v apartmajsko naselje Gaber. Z roba travnika pod Roglo 63a sva opazila markacijo, se spustila k njej in zagledala potko, ki se začne poleg letnega sankališča Rodlban. Toda za to markacijo nisva našla nobene več in tudi potka je kmalu izginila. Na pamet sva se spustila na asfaltno cesto in levo navzdol po njej do odcepa gozdne ceste desno proti apartmajem Kragulj, Veverica, Janko in Metka ter Dober dan. Preden so naju zeleno-rumene markacije pripeljale do že znanih Veveric, sva lahko občudovala še nove apartmajske bloke in privat košček gozda, ki ga poleg hiš krasijo holandski mlin na veter, vetrnica in druge pritikline. Pot do zagonetnega vrha, ki bi lahko bil Ovčarjev, sva že poznala, na tamkajšnjem razcepu pa sva se odločila za smer Skomarje, ne Vitanje. Drevje se tam zgosti, vmes pa so številne pogozdene površine (med smreke so nasadili listavce).

Po temeljitejšem spustu sva se znašla na robu gozda, kjer nad izvirom visi lonček. Zavila sva desno na gozdno cesto in mimo z zapornico zaprte ceste v Skomarje (tja so odšle tudi markacije) v četrt ure prišla na asfaltno cesto. Sledila sva smerokazu Rakovec v desno, na naslednjem križišču pa sva zavila levo na makadamsko cesto proti Vitanju. Začelo je rositi. Po nekaj neoznačenih bližnjicah sva spet pristala na (slabi) asfaltni cesti. Po četrt ure sva spoznala odcep desno: tu sva zjutraj zavila levo pri Hudinji 24. Spet sva bila na markirani poti. Toda stemnilo se je že, mokra trava in številne »nevidne« žice pa niso bile najboljša kombinacija. Jani me je kljub temu varno pripeljal do avta.

Slabe tri ure in pol gor, dobre tri dol. Poleg Janija moram pohvaliti zreške markaciste in pograjati tamkajšnje pohodnike ‒ lepo, da podpirajo domačo pivovarsko industrijo, morali pa bi bolj skrbeti za čistočo prelepih pohorskih gozdov in odnašati smeti s seboj.