Namesto Dleskovca (vsaj) Smrekovec

Na Martinovo sva se namenila na Dleskovec, upajoč, da ne bova mokra. Za izhodišče sva si izbrala planino Ravne, s katere sva se pred dobrimi štirimi leti že podala na Veliki vrh in Korošico. Na Ravnah je bilo ‒ razen nekaj novih oznak ‒ še vse po starem.

 

Sledila sva kažipotu Dolga trata. Markacije so obnovljene; prejšnjikrat so naju vodile le rdeče pike in zbledele oznake. Po skalnati potki med lišajastimi smrekami sva se spustila pod poseko, nato pa se povzpela čeznjo. Ta pot na planinskih zemljevidih ni narisana kot markirana. Kmalu sva vstopila v gozd. Morala sva obiti velik podrt macesen in spolzke skale so terjale obilo pazljivosti. Vzpenjala sva se med bori, smrekami, macesni in redkimi listavci. Kljub pozni jeseni so cveteli telohi. Ko sva po 20 minutah prestopila leso, je začelo rositi. Kmalu zatem sva se znašla med ruševjem. Stare rdeče pike so bile ponekod še vidne. Čez čas se je steza položila; ruševje se je razmaknilo in napravilo prostor travnati stezici. Zdaj naju je ovila še megla. Pravzaprav najbrž oblak, saj je močno rosilo. Tu bi Ajda gotovo razumela, kaj pomeni, da se oblaka ne moreš dotakniti, lahko pa se on tebe. Na razglede proti Velikemu Rogatcu, Lepenatki, Vrhu Kašne planine, Menini in Veliki planini sva lahko le obujala spomine.

 

Ob stezici, ki je bila v strminah skalnata, na položnem svetu pa travnata, je čemelo nekaj šopkov tesno zaprtih (avstrijskih?) sviščevcev. Pol ure nad leso sva pri slabem kažipotu nazaj Ravne stopila na planino Dolge trate; iz megle sta se izvila koritce za vodo in koča s »hišno številko« 01. Pred njo je ležal kažipot Dleskovec; kazal naj bi v desno proti križu (razpelu), pred katerim stoji klopca. V megli ju seveda nisva niti slutila. Tudi levo ob koči so ležali podrti kažipoti: levo naj bi kazala Molička pl. in Zelene trate – Veliki vrh – Korošica, nazaj pa Ravne.

 

Kljub nikakršni vidljivosti sva poskusila srečo po za silo vidni travnati stezici proti ruševju. Levo od razpela in klopce je bila v njem večja vrzel. Nekaj časa sva lepo napredovala, potem pa se je vrzel razcepila. Desni krak se je kmalu zaprl, levi pa naju je pripeljal v skalnato grapico. Nadaljevala sva po njenem desnem robu, potem pa se je »stezica« združila z njo. Na vrhu grape sva se povzpela po desnem kraku in nato naravnost navzgor proti presledku med ruševjem. Po četrt ure naju je presenetil možic. Za njim sva zavila desno (kolikor sva lahko razločila, je na drugo stran padala strma grapa). Obakraj tamkajšnje uravnave sva slutila pobočji, ki sta se izgubljali v megli. Brez oznak in celo brez prave poti se nama je zdelo edino razumno obrniti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na Dolge trate in pomalicala pod napuščem. Kakor je pri lesi gor grede začelo deževati, je zdaj tako rekoč na istem kraju prenehalo. Po planini Ravne so se še vedno podile megle. Napotila sva se po cesti navzgor proti podirajoči se staji. Macesni so se že skoraj obleteli. Tudi tu so cveteli telohi in je bilo drevje ovešeno z lišaji. Po 20 minutah sva prišla do parkirišča/obračališča pod Smrekovcem. Ob njem je nekaj klopc. Od tod vodita dva kolovoza, domnevno oba na Smrekovec (po novem zemljevidu Grintovci 1611 m, po starem Kamniško-Savinjske Alpe 1608 m); najprej sva »preizkusila« desnega. Markacij ni bilo videti, na kažipotu pa sva še komaj razbrala Lučka koča in Molička peč. Ko je kolovoz začel zavijati desno navzdol, sva ga zapustila in jo ubrala za nosom levo navzgor. V nekaj minutah sva stala na točki, ki se nama je zdela najvišja. Onstran domnevnega vrha sva sestopila na drug kolovoz in se spustila levo po njem. Brž sva bila spet na parkirišču/obračališču, tokrat po levem kolovozu. Po tej »krožni turi« na Smrekovec sva se zmerno mokra vrnila k avtu.

 

Zvečer sva se v mislih dobrohotno ozrla na (objektivno) ponesrečeni pohod: prav prijetno je bilo. In sva se ‒ prav tako zmerno ‒ zmočila še od znotraj, saj je bilo Martinovo.

Roparski Jeterbenk in spokorniški Jakob

Drugi novembrski teden sva si le v nedeljo lahko privoščila dopoldanski izlet. Na Jeterbenku (774 m) sva že bila pred dvanajstimi leti, zato sva se komaj še spomnila, kako je bilo, razen seveda vremena: ujel nas je močan dež z vetrom in premočeni smo vedrili pri sv. Jakobu (586 m). Mitja ni bil velikokrat z nama v hribih, pa še takrat je bilo rado kaj narobe. Sam si je kriv: če bi se nama bil pridružil večkrat, bi bilo povprečje dosti boljše! Nenavadno ime Jeterbenk (tako Atlas Slovenije in zemljevidi pa tudi kažipoti, čeprav ga nekateri pišejo Jetrbenk) naj bi bilo nastalo iz imena roparskih vitezov Hertenbergov (Jertenberk → Jeterbenk), ki so imeli tam grad.

 

Skozi Medvode in Goričane sva se odpeljala proti Sori. Na začetku naselja sva zavila levo za smerokazoma Katarina in Topol. Cesta mimo Legastje in brunarice Ločnica v Trnovcu je zelo slaba; pri odcepu k Robežu je bil del cestišča makadamski in tam sva kar padla v luknjo. V Topolu, bolj znanem kot Katarina, sva se ustavila na velikem makadamskem parkirišču pri podružnični osnovni šoli. Ob njenem vhodu je doprsni kip narodnega heroja Janeza Kalana - Kosca. Pri parkirišču stoji tabla z reliefno sliko kraja in okolice.

 

Odpravila sva se desno med hiše. V lokvi pod cesto so plavale precejšnje ribe. Na križišču pri kapelici in kažipotih sva zavila levo in mimo Vaške krčme (plošča na njej spominja na osamosvojitvene čase) v zgornji del vasi. Pod seboj sva imela izhodišče kot na dlani. Pri naslednji kapelici se je cesta zravnala; tam naju je pričakala puščica levo h Gostilni na Vihri, desno proti gostilni Pr' Jur' pa nič. Zavila sva k Vihri in nad njo je najina pot krenila desno na kolovoz. Na četvernem razcepu je bil pravi čisto levi krak. Na naslednjem razcepu, kjer se levo zavije k sv. Jakobu (ne k najinemu tokratnemu, ampak k bolj znanemu 806 m visokemu bližnjemu sosedu, ki mi je posebno pri srcu), sva nadaljevala naravnost (na smerni tablici piše Rog-Jeterbenk). Onkraj gozda na travniku se je kolovoz zravnal in končal. V dotedanji smeri sva dosegla strmo pobočje. Stopala sva po ostrem grebenu po ozki skalnati in koreninasti stezici, na kateri je zaradi vlage zelo drčalo. Kar hitro sva se spet znašla na travniku in pri strohneli klopci vrh vzpetinice. Razgledov v megli žal nisva bila deležna.

 

Pol ure nad izhodiščem je pred nama iz megle vstal lesen križ, že nekoliko nagnjen in razpokan. Na betonskem podnožju je letnica 2000. Tudi pod njim stoji preperela klopca; vrezani TDK najbrž pomeni Turistično društvo Katarina. Geodetski kamen označuje vzpetino Rog (798 m).

 

Od križa se je stezica strmo spustila mimo še ene klopce in znova sva stopila na travnik. Na peščeni stezi, razdejani od vode, nama je spet drčalo. Če izvzamem smerno tablico na razcepu nad vasjo, oznak ni bilo. Ko se je najhujša strmina končala, se je steza spremenila v slab kolovoz; tudi ob njem so stale klopce. Mimo hiše z garažo (torej se sem pripeljejo) se je kolovoz iztekel na makadamsko cestico, tako ozko, da so se avtomobili še z nama težko srečali; kar nekaj se jih je peljalo proti vasi, najbrž k maši. Zdaj so naju spet vodile markacije.

 

Mimo odcepa k mizi in klopema v gozdu sva prikoračila na križišče z velikim listavcem, kjer stoje kažipoti TD Žlebe-Marjeta, s kakršnimi je bila poslej pot izdatno opremljena. Na njih je veliko podatkov, a včasih sva smer težko razbrala, ker so vse puščice na isti ploskvi, in jih je z različnih gledišč mogoče razumeti različno. Poleg markacij sva opazila rumene puščice, vse obrnjene nazaj proti Katarini. Pri opečnati kapelici nedaleč naprej (na vzidani plošči piše Mariji 7 žalosti za varstvo. Fr. Bizant 1947.) se je pot razcepila na troje. Pot naravnost naprej na Jeterbenk je bila široka, pravi kolovoz. Povzpela sva se do majcene drvarnice in počitniške hišice. Levo od nje se je markirana pot nadaljevala nekoliko strmeje mimo klopce in popolnoma nepotrebne bližnjice (le zakaj bi si kdo, ki rad (?) hodi, želel prihraniti dvajset korakov?), zdaj najbrž namenoma zametane z vejami. V strmini so stezo nadelali tudi s stopnicami, ponekod pa so to vlogo prevzele kar skale in korenine. Tudi od Roga do Jeterbenka sva hodila pol ure.

 

Na vrhu stoji velik lesen križ. Na podnožju so letnice 1935 (sedanji križ je menda posnetek tistega, ki so ga postavili v čast evharističnemu kongresu v Ljubljani leta 1935), 1991 (v čast samostojni Sloveniji?) in 1996, ena stranica pa je še prazna. Križ je že pošteno načet. Na vrhu so ogledala, najbrž da odbijajo svetlobo, pod njimi pa svetilka. Za naju je bilo tokrat novo znamenje Poti roparskih vitezov (od leta 2004 vsako leto 25. junija priredijo pohod). Od tu je baje eden najlepših razgledov na Ljubljano, ampak midva ga še nisva videla, saj je prvič deževalo, tokrat pa nama je nagajala megla. Če podatki na spletu držijo, je tukajšnji grad Hertenberg podrl potres leta 1511. V njem naj bi bili živeli neusmiljeni roparski vitezi. Zadnja Hertenberga, Jakob in Marjeta, pa sta se pokesala za grehe prednikov in on je dal zgraditi bližnjo cerkev sv. Jakoba na Petelincu, ona pa sv. Marjete v Žlebeh.

 

Po ozkem grebenu najprej rahlo gor in nato strmo dol sva nadaljevala proti Petelincu. Stopala sva med skalami in koreninami rogovilastih starih dreves. Srečala sva zadihanega mladca v kratkih rokavih in z vprašanjem »A vidva pa že nazaj?« Saj ni mogel vedeti, da najin cilj pravzaprav ni bil Jeterbenk, ampak sva »morala« še k sv. Jakobu. Po strmem spustu so naju spet pričakali kažipoti TD Žlebe-Marjeta. Spust se je nadaljeval levo med podrtim drevjem. Greben in steza sta se razširila in po 20 minutah sva pristala pri cerkvi (586 m). Tam so cvetele ciklame, edine rože ta dan. Zadnji kos poti se je Jani prebijal pod podrtim drevjem in plezal čezenj, jaz pa sem se raje spustila »nadstropje« niže, na lepši kolovoz.

 

 

Cerkev iz začetka 16. stoletja je barokizirana, glavni oltar pa je iz 19. stoletja (notranjščine seveda nisva videla). Znana je tudi kot sv. Jakob na Petelincu. Kako je s Petelincem, (mi) ni jasno: na zemljevidih piše Petelinc, v atlasu pa Petelinec. Mitja Košir pravi, da je Petelinc ime nekdanje domačije. Spletni opis pohoda po Poti roparskih vitezov pa v isti sapi pripoveduje o tablah, ki vodijo »v Petelinc«, in o sv. Jakobu »na Petelincu«.

 

Od cerkve sva se najprej vrnila po isti poti, le na začetku po bolje prehodni spodnji; ob njej sva opazila ostanke objekta (nekateri omenjajo razvalino gradu). Pri kažipotih se nisva povzpela desno v breg, od koder sva prišla z Jeterbenka, ampak sva šla naravnost naprej, kamor je kazala tudi rumena puščica (proti Katarini). Na novejšem zemljevidu Polhograjsko hribovje je markirana ta pot, ne tista, po kateri sva se z Jeterbenka spustila k sv. Jakobu, torej starejši Polhograjsko hribovje in Šmarna gora bolj ustreza dejanskemu stanju. Tudi tu je bilo v gozdu precejšnje razdejanje, a je bila vsaj steza v glavnem pospravljena. Zavijala je desno okrog Jeterbenka. Vodila so naju samo rumena znamenja, le tik pred križiščem s potjo, ki pripelje od Petelinca, naju je pričakal knafelček.

 

Na naslednjem razcepu sva zavila desno s kolovoza in prišla iz gozda na travnik. Ogolela sadna drevesa so bila v megli videti kot pravljična bitja. Na ovinku pri zbledelih kažipotih sva stopila na makadam in nadaljevala po cesti navzgor (navzdol se pride k Slavkovemu domu). Tudi tu stoji klopca; za utrujene je tod res dobro poskrbljeno. Pri opečnati kapelici sva bila spet na stari poti. Nekoliko dalje sva kljub še vedno gosti megli opazila klopco na hribčku; tam bova sedela nekoč v lepem vremenu, sva (sem) sklenila. Od križišča z velikim listavcem sva napravila majhen ovinek čez kucelj z mizo in klopcama. Tja sva se povzpela med nizkimi borovci, resjem in poleglo visoko travo, na drugi strani pa sestopila nazaj na cesto.

 

Kmalu za neoznačenim odcepom z makadamske cestice, kjer sva zjutraj prišla z Roga, se je začel asfalt in za prvimi hišami sva skozi meglo zaslutila cerkev sv. Katarine z začetka 17. stoletja. Nedeljskih obredov je bilo že konec, a k sreči sva jo ravno še ujela odprto. Poslikala sta jo Ivan in Helena Vurnik, oltarni križ pa je delo Franceta Kralja. Že tako lepo notranjščino so še polepšali poljski pridelki. Tam sva bila namreč na zahvalno nedeljo, ki je nedelja po prazniku vseh svetih (letos 9. novembra). Na pokopališču stoji zanimiv spomenik žrtvam prve svetovne vojne. S table na cerkvenem obzidju sva izvedela še nekaj podrobnosti o Jeterbenku. Na drevesu pred župniščem nasproti cerkve je kažipot Jakobove poti in to je potrdilo najino domnevo, da so bile rumene črte in puščice njena znamenja. Na drvarnici nasproti gostilne Pr' Jur' je pet smernih tablic, ki pa jih gor grede od križišča nisva videla. Še dobro: če bi bila zavila sem, najverjetneje ne bi bila šla na Rog, saj odcep nanj s te strani ni označen.

 

 

V vseh topolskih gostilnah so ponujali Martinove dobrote, a odločila sva se za Dobnikarja, ker sem imela z enega prejšnjih izletov v spominu nebeško dober planinski čaj. Kosilo je bilo dobro, čaj pa razočaranje ‒ iz vrečke. Kljub temu in nadležni megli sva preživela prijetno dopoldne.

Macna ‒ čista petka

Na Macno (Matzen, 1627 m) sva se odpravila ali vsaj odpravljala že štirikrat; iz Bajdiš in Zavrha sva zaradi preobilice snega prišla komaj kaj dlje od sedla Koce, dvakrat pa je bil kriv dež: prvič je začelo deževati na senčni strani Alp, zato sva se preusmerila pod Obir, drugič pa je lilo že v Ljubljani. Predzadnjega oktobra nama je peti poskus vendarle uspel, in to po najdaljši poti.

 

Začetek poti v Borovljah (Ferlachu), natančneje v naselju Dolje (Dollich; na zemljevidu PZS je napisano, na Kompassu 65 ne), naj bi bil po avstrijskem zemljevidu pri gostišču Schneerose, po našem pa bolj vzhodno. Našla sva ga, a si tam nisva upala parkirati: pred gostiščem je prostor za goste, s praznega parkirišča in obračališča bližnjega podjetja pri prvih markacijah pa naju je odgnal svarilni znak. Tako sva se odpravila na edini opaženi kraj, kjer je bil prostor in nobene prepovedi: na pokopališko parkirišče dobrih 10 minut od izhodišča na Josef Ogris Gasse (tudi Avstrijci imajo pravopisne težave: Josef Ogrisgasse, Josef-Ogrisgasse, Josef-Ogris Gasse, Josef-Ogris-Gasse, JosefOgrisGasse, celo Josefogrisgasse).

 

Po omenjeni ulici sva se napotila med hiše in pri št. 12 je bilo asfalta konec. Mimo nagrobnika in spuščene zapornice sva prišla na stezo, ki vodi v gozd. Po letos obnovljenem Jožefovem mostu sva prečkala Bajdiško Borovnico (Waidischbach), zavila desno ob njej in pred klopco v gozd, nato levo na gozdno cesto in čez približno 20 m na gruščnat kolovoz z zapornico. Po še kakih 20 m sva se povzpela levo čez skalnat prag na koreninasto gozdno stezo. Pri kapelici naju je pripeljala na gozdno cesto. Prečkala sva jo in se povzpela desno na greben. Po nekaj metrih sva se spustila levo z njega in tam se je najina pot staknila s tisto s Trate (Tratten).

 

Sledila sva markacijam naravnost navzgor in ko sva se spet znašla na gozdni cesti, naju je skoraj zavedla odlomljena veja z markacijo na desni. K sreči sva raje verjela zemljevidu in cesto prečkala. Vzpenjala sva se po kolovozu in skozi drevje na desni so se bleščali Borovski vrh (Sechter), Sopotniški Grintovec (Loibler Grintoutz) in Grlovec (Ferlacher Horn), ki so se že otresli jutranje megle. Markacij je bilo bore malo. Pri studencu na levem ovinku so se nad nama že dvigale skale. Bilo je precej podrtega drevja, ponekod tudi čez pot. Iznad skal sva lepo videla Borovlje. Za tretjo serpentino sva se pretaknila skozi kovinska mrežasta vrata, prečkala zaraščen kolovoz in nadaljevala onkraj njega v breg. Tam je bil kažipot Rosentalmarsch, kakršnih sva tisti dan videla še več. Pot je postala zelo skalnata in okolica tudi.

Od stičišča bolj ko ne zapuščenih gozdnih cest sva se povzpela po desni in kmalu zatem so se pokazale hiše. Ugibala sva, ali sva pri Korenjaku. Dostop k obnovljeni domačiji Rauth (Borovniške Rute) 4 z letnico 1490 je prepovedan. Pri vhodu je pod sliko lovca, ki se mu je prikazal jelen s križem med rogovi, gotski zapis o 400 letih tukajšnjega domovanja, krčenja gozda, obdelovanja zemlje in divjega lova ter o prvem izprašanem lovcu Sigfriedu. Na gospodarskem poslopju je stara kovinska tabla, na kateri med drugim piše, da je naselje Raut, 939 m, na carinskem mejnem območju.

 

Po slabi gozdni cesti sva prikorakala do počitniške hišice (Rauth 3) in se od nje povzpela na gozdno cesto s travnatim grebenom po sredini. Na levi sva videla še eno hišo in gospodarsko poslopje, midva pa sva zavila desno. Cesta se je izboljšala in naju pripeljala na glavnejšo; prečkala sva jo, se povzpela po stezi ob potoku in ga prestopila. Kljub odmaknjenosti je bilo z gozdne ceste slišati kar nekaj prometa. Naslednjič sva jo prečkala ravno pri zapornici. Kamnita stezica se je vzpenjala med pobočjema, poraslima s smrekovim gozdom. Čez cesto sva morala še trikrat. Steza se je razširila v pravcati kolovoz in tudi cesta je bila ob vsakem prečkanju boljša. Kmalu za zadnjim sva stopila na uravnavo s kapelico, razpelom in hiško. Ta je bila odprta in v njej so bile ob mizi s svečo še polne steklenice piva in bolj ali manj polne žganic. Tako je tudi ostalo.

 

Mimo kapelice sva vstopila v gozd ter se po stopnicah povzpela na gozdno cesto in čeznjo. Po tleh je ležalo na debelo listja, čeprav so vsenaokrog stale same smreke; naneslo ga je od zgoraj. Skozi drevje sva precej blizu videla teči široko Dravo. V treh dolgih serpentinah sva dosegla zaraščeno gozdno cesto in zavila levo nanjo. Podrt možic je »nadomeščal« zanesljivejše oznake. Cesta je prešla v lepo stezo. Iz listnatega gozda sva prav na hitro prestopila v iglastega. Pri tablici, ki obvešča, da je nazaj v Borovlje dve uri hoda, sva  zavila pravokotno desno na neizrazit greben. Ko sva že lep čas pošteno grizla kolena naravnost navzgor, markacij pa ni bilo, sva začela sumiti, da sva jih zgrešila. Tik pod kapelico je z desne res pritekla markirana pot. Pokazale so se prve zaplate snega. Nad kapelico naju je na prijetni jasi pozdravila romarska cerkvica sv. Ane (po Janši Annakreutz, 1536 m), okrog nje pa številne klopce, razpelo in zanimivo ognjišče. Imela sva lep razgled. Do sem sva hodila dve uri in pol. 

 

 

Nad cerkvijo se stikata dve poti; odločila sva se napraviti krog: po zgornji gor in po spodnji nazaj. Povzpela sva se skozi razdejan gozd na oster greben. Potka je bila zelo ozka, na več krajih speljana po prepadnem robu in ponekod sva morala poplezati čez skale. Po 20 minutah sva se ustavila med jeklenicama na desni in levi. Najprej sva se mimo pločevinaste posode in avtomobilskih okrasnih pokrovov (!) pod skalnim »nadstreškom« povzpela desno na stranski vrh, s katerega je lep razgled. Križ na sosednjem vršiču se je zdel na dosegu roke. Na rastišču lepih jegličev (avrikljev) je eden v (pre)topli jeseni zacvetel, zdaj pa ga je zeblo. Družbo so mu delali osamljen klinček in še nekaj rožic.

 

 

 

 

Nato sva se spustila nazaj k drugi jeklenici. Malo sva poplezala in   že sva bila pri križu, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica; to naj bi bil severni predvrh. Tudi ta je razgleden. Precej na tesnem sva pomalicala in nadaljevala po ozkem grebenu proti najvišji točki, do katere je le kakih pet minut. Tam je geodetski kamen. Z nje je šlo strmo navzdol po precej »zobatem« grebenu pod navpično steno v gozd. Iz njega sva zlezla na še en vršiček, s katerega se vidi že naslednji (ali pa se skupaj štejeta za enega), na katerem je prav tako skrinjica. To naj bi bil južni predvrh. Vpisni zvezek je poln navdušenja. Te vrhove domačini imenujejo Turni (Türme).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sva se nazaj v gozd in pot so nama pretekli trije gamsi. Naslednji turn (?) je bil gozdnat in neizrazit. Strma steza se je ponekod spuščala tik prepada, a ni bila tako zelo ozka kot tista na vrh in tudi plezati ni bilo treba. Pod steno, ki prepereva, se je nabralo precej grušča, po katerem nama je drselo. Tudi tu sva splašila gamse. Pol ure od vrha je z leve pritekla spodnja pot in po nekaj minutah sva pristala na sedlu Koce (Hansenruhe, Herperschnigsattel, 1356 m). Privoščila sva si kratek počitek in čokolado. Strinjala sva se, da je tu v snegu dosti lepše. 

Vrnila sva se na stičišče zgornje in spodnje poti ter nadaljevala po spodnji. Stezica se je skrivala pod listjem in ponekod visela. Naletela sva še na nekaj ostankov snega. Kar nekaj časa ni bilo markacij in tam nekje sva pozimi odnehala. Šlo je rahlo gor in dol, vzporedno s pobočjem. Desno spodaj sva tu in tam ujela pogled na dolino z Dravo. Pri cerkvi sv. Ane sva sklenila krog in pod njo zavila levo za markacijami, ki sva jih gor grede zgrešila. Po dobrih petih minutah sva odkrila, kje se je to zgodilo: na mestu, kjer sva zagrizla naravnost v strmino, se markirana steza nadaljuje položno v desno, a ker je markacija nekoliko oddaljena in slaba, gozd pa temen, sva jo prezrla. Od tu sva se vračala po poti vzpona. Pogled na dolino in Dobrač v večernih meglicah je bil prav romantičen. Ko sva stopala čez Jožefov most, je nad Bajdiško Bistrico že svetil prvi krajec. »Prepovedano« parkirišče je še vedno samevalo in tudi na pokopališkem sva bila skoraj sama.

Med jutranjimi in večernimi meglicami sva preživela devet večinoma sončnih ur (dobrih šest hoje), ki so si zaslužile oceno odlično, s čisto petko pa se lepo ujema tudi peti ‒ končno uspešni ‒ poskus sprehoditi se po razglednih turnih Macne.