Roparski Jeterbenk in spokorniški Jakob

Drugi novembrski teden sva si le v nedeljo lahko privoščila dopoldanski izlet. Na Jeterbenku (774 m) sva že bila pred dvanajstimi leti, zato sva se komaj še spomnila, kako je bilo, razen seveda vremena: ujel nas je močan dež z vetrom in premočeni smo vedrili pri sv. Jakobu (586 m). Mitja ni bil velikokrat z nama v hribih, pa še takrat je bilo rado kaj narobe. Sam si je kriv: če bi se nama bil pridružil večkrat, bi bilo povprečje dosti boljše! Nenavadno ime Jeterbenk (tako Atlas Slovenije in zemljevidi pa tudi kažipoti, čeprav ga nekateri pišejo Jetrbenk) naj bi bilo nastalo iz imena roparskih vitezov Hertenbergov (Jertenberk → Jeterbenk), ki so imeli tam grad.

 

Skozi Medvode in Goričane sva se odpeljala proti Sori. Na začetku naselja sva zavila levo za smerokazoma Katarina in Topol. Cesta mimo Legastje in brunarice Ločnica v Trnovcu je zelo slaba; pri odcepu k Robežu je bil del cestišča makadamski in tam sva kar padla v luknjo. V Topolu, bolj znanem kot Katarina, sva se ustavila na velikem makadamskem parkirišču pri podružnični osnovni šoli. Ob njenem vhodu je doprsni kip narodnega heroja Janeza Kalana - Kosca. Pri parkirišču stoji tabla z reliefno sliko kraja in okolice.

 

Odpravila sva se desno med hiše. V lokvi pod cesto so plavale precejšnje ribe. Na križišču pri kapelici in kažipotih sva zavila levo in mimo Vaške krčme (plošča na njej spominja na osamosvojitvene čase) v zgornji del vasi. Pod seboj sva imela izhodišče kot na dlani. Pri naslednji kapelici se je cesta zravnala; tam naju je pričakala puščica levo h Gostilni na Vihri, desno proti gostilni Pr' Jur' pa nič. Zavila sva k Vihri in nad njo je najina pot krenila desno na kolovoz. Na četvernem razcepu je bil pravi čisto levi krak. Na naslednjem razcepu, kjer se levo zavije k sv. Jakobu (ne k najinemu tokratnemu, ampak k bolj znanemu 806 m visokemu bližnjemu sosedu, ki mi je posebno pri srcu), sva nadaljevala naravnost (na smerni tablici piše Rog-Jeterbenk). Onkraj gozda na travniku se je kolovoz zravnal in končal. V dotedanji smeri sva dosegla strmo pobočje. Stopala sva po ostrem grebenu po ozki skalnati in koreninasti stezici, na kateri je zaradi vlage zelo drčalo. Kar hitro sva se spet znašla na travniku in pri strohneli klopci vrh vzpetinice. Razgledov v megli žal nisva bila deležna.

 

Pol ure nad izhodiščem je pred nama iz megle vstal lesen križ, že nekoliko nagnjen in razpokan. Na betonskem podnožju je letnica 2000. Tudi pod njim stoji preperela klopca; vrezani TDK najbrž pomeni Turistično društvo Katarina. Geodetski kamen označuje vzpetino Rog (798 m).

 

Od križa se je stezica strmo spustila mimo še ene klopce in znova sva stopila na travnik. Na peščeni stezi, razdejani od vode, nama je spet drčalo. Če izvzamem smerno tablico na razcepu nad vasjo, oznak ni bilo. Ko se je najhujša strmina končala, se je steza spremenila v slab kolovoz; tudi ob njem so stale klopce. Mimo hiše z garažo (torej se sem pripeljejo) se je kolovoz iztekel na makadamsko cestico, tako ozko, da so se avtomobili še z nama težko srečali; kar nekaj se jih je peljalo proti vasi, najbrž k maši. Zdaj so naju spet vodile markacije.

 

Mimo odcepa k mizi in klopema v gozdu sva prikoračila na križišče z velikim listavcem, kjer stoje kažipoti TD Žlebe-Marjeta, s kakršnimi je bila poslej pot izdatno opremljena. Na njih je veliko podatkov, a včasih sva smer težko razbrala, ker so vse puščice na isti ploskvi, in jih je z različnih gledišč mogoče razumeti različno. Poleg markacij sva opazila rumene puščice, vse obrnjene nazaj proti Katarini. Pri opečnati kapelici nedaleč naprej (na vzidani plošči piše Mariji 7 žalosti za varstvo. Fr. Bizant 1947.) se je pot razcepila na troje. Pot naravnost naprej na Jeterbenk je bila široka, pravi kolovoz. Povzpela sva se do majcene drvarnice in počitniške hišice. Levo od nje se je markirana pot nadaljevala nekoliko strmeje mimo klopce in popolnoma nepotrebne bližnjice (le zakaj bi si kdo, ki rad (?) hodi, želel prihraniti dvajset korakov?), zdaj najbrž namenoma zametane z vejami. V strmini so stezo nadelali tudi s stopnicami, ponekod pa so to vlogo prevzele kar skale in korenine. Tudi od Roga do Jeterbenka sva hodila pol ure.

 

Na vrhu stoji velik lesen križ. Na podnožju so letnice 1935 (sedanji križ je menda posnetek tistega, ki so ga postavili v čast evharističnemu kongresu v Ljubljani leta 1935), 1991 (v čast samostojni Sloveniji?) in 1996, ena stranica pa je še prazna. Križ je že pošteno načet. Na vrhu so ogledala, najbrž da odbijajo svetlobo, pod njimi pa svetilka. Za naju je bilo tokrat novo znamenje Poti roparskih vitezov (od leta 2004 vsako leto 25. junija priredijo pohod). Od tu je baje eden najlepših razgledov na Ljubljano, ampak midva ga še nisva videla, saj je prvič deževalo, tokrat pa nama je nagajala megla. Če podatki na spletu držijo, je tukajšnji grad Hertenberg podrl potres leta 1511. V njem naj bi bili živeli neusmiljeni roparski vitezi. Zadnja Hertenberga, Jakob in Marjeta, pa sta se pokesala za grehe prednikov in on je dal zgraditi bližnjo cerkev sv. Jakoba na Petelincu, ona pa sv. Marjete v Žlebeh.

 

Po ozkem grebenu najprej rahlo gor in nato strmo dol sva nadaljevala proti Petelincu. Stopala sva med skalami in koreninami rogovilastih starih dreves. Srečala sva zadihanega mladca v kratkih rokavih in z vprašanjem »A vidva pa že nazaj?« Saj ni mogel vedeti, da najin cilj pravzaprav ni bil Jeterbenk, ampak sva »morala« še k sv. Jakobu. Po strmem spustu so naju spet pričakali kažipoti TD Žlebe-Marjeta. Spust se je nadaljeval levo med podrtim drevjem. Greben in steza sta se razširila in po 20 minutah sva pristala pri cerkvi (586 m). Tam so cvetele ciklame, edine rože ta dan. Zadnji kos poti se je Jani prebijal pod podrtim drevjem in plezal čezenj, jaz pa sem se raje spustila »nadstropje« niže, na lepši kolovoz.

 

 

Cerkev iz začetka 16. stoletja je barokizirana, glavni oltar pa je iz 19. stoletja (notranjščine seveda nisva videla). Znana je tudi kot sv. Jakob na Petelincu. Kako je s Petelincem, (mi) ni jasno: na zemljevidih piše Petelinc, v atlasu pa Petelinec. Mitja Košir pravi, da je Petelinc ime nekdanje domačije. Spletni opis pohoda po Poti roparskih vitezov pa v isti sapi pripoveduje o tablah, ki vodijo »v Petelinc«, in o sv. Jakobu »na Petelincu«.

 

Od cerkve sva se najprej vrnila po isti poti, le na začetku po bolje prehodni spodnji; ob njej sva opazila ostanke objekta (nekateri omenjajo razvalino gradu). Pri kažipotih se nisva povzpela desno v breg, od koder sva prišla z Jeterbenka, ampak sva šla naravnost naprej, kamor je kazala tudi rumena puščica (proti Katarini). Na novejšem zemljevidu Polhograjsko hribovje je markirana ta pot, ne tista, po kateri sva se z Jeterbenka spustila k sv. Jakobu, torej starejši Polhograjsko hribovje in Šmarna gora bolj ustreza dejanskemu stanju. Tudi tu je bilo v gozdu precejšnje razdejanje, a je bila vsaj steza v glavnem pospravljena. Zavijala je desno okrog Jeterbenka. Vodila so naju samo rumena znamenja, le tik pred križiščem s potjo, ki pripelje od Petelinca, naju je pričakal knafelček.

 

Na naslednjem razcepu sva zavila desno s kolovoza in prišla iz gozda na travnik. Ogolela sadna drevesa so bila v megli videti kot pravljična bitja. Na ovinku pri zbledelih kažipotih sva stopila na makadam in nadaljevala po cesti navzgor (navzdol se pride k Slavkovemu domu). Tudi tu stoji klopca; za utrujene je tod res dobro poskrbljeno. Pri opečnati kapelici sva bila spet na stari poti. Nekoliko dalje sva kljub še vedno gosti megli opazila klopco na hribčku; tam bova sedela nekoč v lepem vremenu, sva (sem) sklenila. Od križišča z velikim listavcem sva napravila majhen ovinek čez kucelj z mizo in klopcama. Tja sva se povzpela med nizkimi borovci, resjem in poleglo visoko travo, na drugi strani pa sestopila nazaj na cesto.

 

Kmalu za neoznačenim odcepom z makadamske cestice, kjer sva zjutraj prišla z Roga, se je začel asfalt in za prvimi hišami sva skozi meglo zaslutila cerkev sv. Katarine z začetka 17. stoletja. Nedeljskih obredov je bilo že konec, a k sreči sva jo ravno še ujela odprto. Poslikala sta jo Ivan in Helena Vurnik, oltarni križ pa je delo Franceta Kralja. Že tako lepo notranjščino so še polepšali poljski pridelki. Tam sva bila namreč na zahvalno nedeljo, ki je nedelja po prazniku vseh svetih (letos 9. novembra). Na pokopališču stoji zanimiv spomenik žrtvam prve svetovne vojne. S table na cerkvenem obzidju sva izvedela še nekaj podrobnosti o Jeterbenku. Na drevesu pred župniščem nasproti cerkve je kažipot Jakobove poti in to je potrdilo najino domnevo, da so bile rumene črte in puščice njena znamenja. Na drvarnici nasproti gostilne Pr' Jur' je pet smernih tablic, ki pa jih gor grede od križišča nisva videla. Še dobro: če bi bila zavila sem, najverjetneje ne bi bila šla na Rog, saj odcep nanj s te strani ni označen.

 

 

V vseh topolskih gostilnah so ponujali Martinove dobrote, a odločila sva se za Dobnikarja, ker sem imela z enega prejšnjih izletov v spominu nebeško dober planinski čaj. Kosilo je bilo dobro, čaj pa razočaranje ‒ iz vrečke. Kljub temu in nadležni megli sva preživela prijetno dopoldne.