Na Martinovo sva se namenila na
Dleskovec, upajoč, da ne bova mokra. Za izhodišče sva si izbrala planino Ravne,
s katere sva se pred dobrimi štirimi leti že podala na Veliki vrh in Korošico.
Na Ravnah je bilo ‒ razen nekaj novih oznak ‒ še vse po starem.
Sledila sva kažipotu Dolga trata. Markacije so obnovljene;
prejšnjikrat so
naju vodile le rdeče pike in zbledele oznake. Po skalnati potki
med lišajastimi smrekami sva se spustila pod poseko, nato pa se povzpela čeznjo.
Ta pot na planinskih zemljevidih ni narisana kot markirana. Kmalu sva vstopila
v gozd. Morala sva obiti velik podrt macesen in spolzke skale so terjale obilo
pazljivosti. Vzpenjala sva se med bori, smrekami, macesni in redkimi listavci.
Kljub pozni jeseni so cveteli telohi. Ko sva po 20 minutah prestopila leso, je
začelo rositi. Kmalu zatem sva se znašla med ruševjem. Stare rdeče pike so bile
ponekod še vidne. Čez čas se je steza položila; ruševje se je razmaknilo in
napravilo prostor travnati stezici. Zdaj naju je ovila še megla. Pravzaprav
najbrž oblak, saj je močno rosilo. Tu bi Ajda gotovo razumela, kaj pomeni, da
se oblaka ne moreš dotakniti, lahko pa se on tebe. Na razglede proti Velikemu
Rogatcu, Lepenatki, Vrhu Kašne planine, Menini in Veliki planini sva lahko le
obujala spomine.
Ob stezici, ki je bila v strminah
skalnata, na položnem svetu pa travnata, je čemelo nekaj šopkov tesno zaprtih
(avstrijskih?) sviščevcev. Pol ure nad leso sva pri slabem kažipotu nazaj Ravne stopila na planino Dolge trate; iz
megle sta se izvila koritce za vodo in koča s »hišno številko« 01. Pred njo je ležal
kažipot Dleskovec; kazal naj bi v
desno proti križu (razpelu), pred katerim stoji klopca. V megli ju seveda nisva
niti slutila. Tudi levo ob koči so ležali podrti kažipoti: levo naj bi kazala Molička pl. in Zelene trate – Veliki vrh – Korošica, nazaj pa Ravne.
Kljub nikakršni vidljivosti sva
poskusila srečo po za silo vidni travnati stezici proti ruševju. Levo od razpela
in klopce je bila v njem večja vrzel. Nekaj časa sva lepo napredovala, potem pa
se je vrzel razcepila. Desni krak se je kmalu zaprl, levi pa naju je pripeljal
v skalnato grapico. Nadaljevala sva po njenem desnem robu, potem pa se je »stezica«
združila z njo. Na vrhu grape sva se povzpela po desnem kraku in nato naravnost
navzgor proti presledku med ruševjem. Po četrt ure naju je presenetil možic. Za
njim sva zavila desno (kolikor sva lahko razločila, je na drugo stran padala
strma grapa). Obakraj tamkajšnje uravnave sva slutila pobočji, ki sta se
izgubljali v megli. Brez oznak in celo brez prave poti se nama je zdelo edino
razumno obrniti.

Vrnila sva se na Dolge trate in
pomalicala pod napuščem. Kakor je pri lesi gor grede začelo deževati, je zdaj
tako rekoč na istem kraju prenehalo. Po planini Ravne so se še vedno podile
megle. Napotila sva se po cesti navzgor proti podirajoči se staji. Macesni so
se že skoraj obleteli. Tudi tu so cveteli telohi in je bilo drevje ovešeno z
lišaji. Po 20 minutah sva prišla do parkirišča/obračališča pod Smrekovcem. Ob
njem je nekaj klopc. Od tod vodita dva kolovoza, domnevno oba na Smrekovec (po
novem zemljevidu Grintovci 1611 m, po
starem Kamniško-Savinjske Alpe 1608
m); najprej sva »preizkusila« desnega. Markacij ni bilo videti, na kažipotu pa
sva še komaj razbrala Lučka koča in Molička peč. Ko je kolovoz začel
zavijati desno navzdol, sva ga zapustila in jo ubrala za nosom levo navzgor. V
nekaj minutah sva stala na točki, ki se nama je zdela najvišja. Onstran
domnevnega vrha sva sestopila na drug kolovoz in se spustila levo po njem. Brž sva
bila spet na parkirišču/obračališču, tokrat po levem kolovozu. Po tej »krožni
turi« na Smrekovec sva se zmerno mokra vrnila k avtu.
Zvečer sva se v mislih dobrohotno ozrla
na (objektivno) ponesrečeni pohod: prav prijetno je bilo. In sva se ‒ prav tako
zmerno ‒ zmočila še od znotraj, saj je bilo Martinovo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar