Tokrat Veliki Kopinj, Gorjanski vrh pa drugič

Za predzadnji novembrski petek sva si izbrala Veliki Kopinj (Monte Capin di Ponente, Kapinberg, 1736 m) in Gorjanski vrh (Monte Goriane, Goriacher Berg, po našem zemljevidu zahodnega dela Julijcev 1689 m, po Tabaccu 19 pa 1693 m). Izhodišče (Val Bartolo piše na zemljevidu) je bilo za naju novo. Odpeljala sva se v Trbiž (Tarvisio), prvo krožišče za njim tik pred Žabnicami (Camporosso in Valcanale) zapustila pri drugem izvozu, takoj zavila desno, se zapeljala pod železnico in brž za podvozom spet desno. Ko se je asfalt končal, je bilo še precej (slabega) makadama, za tablo, ki označuje plezališče, pa je bila cesta spet asfaltirana. Parkirala sva onkraj mostu pri vodnem zajetju. Med slovenskimi imeni za Val Bartolo prevladuje na spletu Vrtinjlogarski graben, so pa še druga (v tukajšnjih imenih se nepojasnjeno menjavata Vrtin(j) in Vrtlin*). Soteska je sila slikovita; obakraj ceste se dvigajo skalni stolpi, močno regulirana struga, ki se spušča izmed skal k mostu, pa da slutiti, da se tod večkrat razbesnijo hudourne vode. Zaradi megle žal ni bilo tako lepo, kot bi lahko bilo.

 

Sledila sva kažipotu Sella Canton z oznako poti 509. Po široki stezi, ponekod podprti s škarpo, sva se v ključih vzpenjala po razmeroma strmem pobočju nad parkiriščem. Že na začetku so naju pričakale prve zaplate snega. Na nekaj mestih se je steza zožila, ponekod je bil rob utrjen z betonom. Tu in tam je kljub markacijam stal možic; menda se je nekdo trudil postaviti čim bolj posrečene. Pod potjo sva slišala močan šum vode, a je bila sprva pregloboko, da bi jo bila videla. Kasneje sva potok tudi zagledala in ga celo prečkala. Najbrž je bil Rio Scalina; slovenskega imena nisem našla, sta pa res ravno na mestu prehoda »stopnički«, ena že kar stopnica, čez kateri se zlivata slapiča. Na mokrih tleh sva opazila sledove srnjadi.

 

 

  

Na drugi strani potoka je voda večkrat tekla kar po stezi. Nekoliko sva se pomudila pri razgledu na Viš, Montaž in Višarje. V tišini je bilo slišati le hrustanje korakov po rahlo zaskorjenem snegu in šum vode globoko spodaj. Če ne bi bilo mojega nadležnega pokašljevanja, bi bilo kot v raju. Raj je pravzaprav posrečena »inštitucija«: glede na to, da kakih zanesljivih poročil od tam nimamo, si ga vsakdo lahko predstavlja po svoje. Zdaj sva gazila že po kakih 10 cm snega. Stezica se je stisnila v plitev jarek. Ko sva se bližala sedlu, ki sva ga že slutila levo zgoraj, je potegnil mrzel veter.

 

Sedlo Kot (Sella Canton, 1413 m) ne na našem zemljevidu zahodnih Julijcev in Tabaccu 019 ne v Atlasu Slovenije nima slovenskega imena. Tamkajšnja kažipota povesta, da se z njega pride desno po poti 509 čez sedlo Borgo v Trbiž, levo pa po 510 na Gorjanski vrh. Pot naravnost naprej ni označena; najbrž pelje na Kokovo (na našem zemljevidu in v atlasu piše Kokovo, a zdaj sem v dvojezičnem priročniku Slovenska krajevna imena v Italiji Pavleta Merkuja našla »Kokova, s Kokove«). Poleg zvona z nadstreškom stoji razpelo in nanj je pritrjena zanimiva vpisna skrinjica, v kateri je zvezek neke sosedske združbe s Kokove (Coccau, Goggau) z napisoma v italijanščini in nemščini. Slovenščino »zastopa« le priimek Petritsch na lesenem spominskem znamenju, pritrjenem na nadstrešku. Kaj pomeni napis Original Schweinvonger Goggau, (še) nisem dognala.

 

Na sedlu se je pokazalo sonce. Tu je bilo snega še več in bil je bolj južen. Zavila sva levo s poti 509 na 510. Odtlej ni bilo več človeških gazi, le živalske stopinje. Nadela sva si gamaše. Kar strmo sva se vzpenjala po gozdni cesti in v presledkih na desni lovila razglede na Ponce in Mangart. Mimo odcepa levo, označenega s kamnom z napisoma 5/81 in 5/O₁ ter različnimi markacijami, sva nadaljevala po gozdni cesti navzgor po čedalje višjem snegu. Sčasoma so iz njega tu in tam štrlele tolikšne skale, da najbrž nisva več hodila po  cesti. Končno sva bila na desnem ovinku prvič deležna tudi razgleda v levo; globoko spodaj se je odkrival Vrtinji log (Prati del Bartolo), zadaj za kopastim Ojstrnikom pa se je vlekla veriga zasneženih gora. Na drugi strani so bili še vedno na ogled Viš, Montaž in Višarje.

 

Vijugala sva navzgor med razgledi na levi in desni in najine sledi so se družile s sledmi divjadi. Dosegla sva manjšo uravnavo; s tamkajšnje jase se je ena pot pognala naravnost navzgor (morda celo na Veliki Kopinj, a se je skrivala pod snegom in ni bila označena), najin kolovoz pa je zavil položno desno. Zdaj je bil spet bolj podoben cesti. Zelo mokra je bila, a v snegu so se videle le največje luže, druge pa sva »odkrivala«, kadar je kako najino stopinjo nemudoma zalila voda. Nedaleč za uravnavo sva se začela spuščati. V presledkih med smrekami sva videvala vrhove Julijcev. Ko naju je zaskrbelo, da gre že predolgo navzdol, se je cesta zravnala in končno sta naju razveselila prva avstrijska kažipota skoraj nazaj levo proti Bistriškemu sedlu (Bartolosattel) in naprej (desno) proti Gorjanski planini (Göriacher Alm). O Velikem Kopinju pa nič.

 

Zavila sva levo v breg na avstrijsko pot 403. Še naprej sva gazila po celcu. Pokazal se je Dobrač. Po grebenu se je bilo treba pretikati od markacije do markacije, ker v snegu poti ni bilo videti. Z nekaj sreče sva opazila prvi mejni kamen s številko 22, skrit pod snežno odejo. Na drevesih so se pojavile črno-bele markacije. Številke ne kamnih so padale. Nekateri so bili oštevilčeni drugače, na primer P-369, tudi te številke pa so padale. Kopinjevo teme sva dosegla dobrih 20 minut nad kažipotoma. Na koncu ni bilo več ne mejnih kamnov ne markacij; mogoče so bili zasneženi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ZapiskiV snegu nisva opazila nobene oznake, kje je vrh. Kljub megli v dolini sva lepo videla Peč na tromeji in druge zahodnokaravanške vrhove za njo, Mangart s sosedi, Viševo in Montaževo skupino, na drugo stran pa Ojstrnik in visoke gore zadaj na obzorju. Na nebu se je naredilo nekaj, kar ni bilo ne mavrica ne glorija, bilo pa je precej lepo. Ko je začelo mrzlo briti, sva se nekoliko laže ločila od čudovitih razgledov.

 

 

Vrnila sva se h kažipotoma pod vrhom in se zelo optimistično  odločila, da bova zlezla tudi na Gorjanski vrh. Odpravila sva se proti Gorjanski planini (1644 m po tamkajšnjem napisu in našem zemljevidu, 1621 m po italijanskem), spet po poti z italijansko številko 510 in avstrijsko 403. Mokrotna gozdna cesta naju je pripeljala do skladovnice hlodov. Mimo njih sva zavila s ceste levo v breg in s tamkajšnje poseke se nama je odprl lep razgled na Ojstrnik in okolico. Nadaljevala sva kar po gozdu, saj se nama je zdelo, da je pod snegom kolovoz. Na najvišji točki je tičal mejni kamen P-379. Med spuščanjem na drugo stran sva morala preplezati in obiti veliko podrtega drevja. Na grebenu sva naletela na nenavaden mejni kamen, pritrjen z železnimi kljukami; imel je številko 380. Ti kamni so bili zdaj najini edini vodniki. Srečala sva dva lovca s psom; sicer sta odzdravila, gledala pa nista nič kaj prijazno. Po njuni sledi (tako ozka je bila, da smo najbrž hodili po kaki lovski stezi) sva prišla do podrte »pritlične« preže v mračnem gozdu, ki mu ni bilo videti konca. Zavedela sva se, da se bo prej kot v treh urah začelo temniti, in ker nisva bila gotova, ali sva na pravi poti, sva raje obrnila in se vrnila h kamnu 382, od katerega sva nazadnje videla markacije na cesti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po gozdni cesti sva kmalu prikorakala na Gorjansko planino. Sneg ji zelo »pristoji«; bila je lepa kot prvič. Toda sonce je že ugašalo, zato se je bilo treba kmalu posloviti. Na Gorjanski vrh nisva več mislila. Kakor je pojemala svetloba, je naraščal mraz. Dol grede sva se ves čas držala gozdne ceste. Iz doline se je začela dvigati megla; dosegla je že sedlo Kot, kjer sva se kljub skopo odmerjenemu preostanku svetlega dne ustavila, da sva se pogrela s čajem. Pod sedlom je tudi tokrat zavel mrzel veter. Ko sva pristala v Vrtinjlogarskem grabnu, je bilo že temno. Iz njega se megla očitno ves dan ni umaknila; vesela sva bila, da sva se skoraj vseh sedem ur in pol potepala nad njo (hoje je bilo za slabih pet).

 
Gorjanski vrh je že vajen čakati, pa bo počakal še do naslednjič.
 

* Več o imenih na tem območju najdete v obsežnem spisu dr. Viktorja Vovka Karnijske Alpe in Karnija v Planinskem vestniku 12/60 na straneh 588‒605 (posebno 592).