Galetovec drugič

Novo leto zastavljam s posmučarsko zamudo. Prvo letošnjo nedeljo sva se po dolgem času spet namenila na Lipanco, a ker so cesto na Pokljuko zaradi poledice posipavali, smo se vsi razen tistih, ki so »morali« tja (nekateri so čakali že več kot uro), nad Krnico obrnili. Tako sva bila ne le ob izbrani cilj, ampak tudi ob znameniti ričet. Na hitrico sva se odločila za Galetovec (1265 m), v trgovini na Bledu pa nama je prijazen mladenič naredil sendviče. Tudi tokrat sva parkirala pri železniški in avtobusni postaji v Bohinjski Beli, natančneje v Podklancu, nasproti gostilne Pri Batištu.

 

 

Hkrati z nama je parkiral domačin in s smučmi na rami odbrzel naprej po asfaltni cesti, torej v isto smer, kot sva nameravala midva. Kmalu nama je izginil izpred oči. Pri kažipotih Galetovec čez Pl. Za Jamo 1h 45 min in Široka peč sva zavila desno na ožjo cesto. Za zadnjimi hišami je bilo konec asfalta in nadaljevala sva po gozdni cesti. Na levi je štrlel v modro nebo Babji zob. Kmalu za razcepom, kjer sta se poti na Široko peč in Galetovec razšli, sva prišla do velikega kupa narinjenega snega na koncu sankaške proge. Poleg velikega opozorila nanjo je še prav na drobno pisalo: »Vsem lastnikom parcel, ki bi nujno rabili cesto, se zahvaljujemo za razumevanje!« Ali jim sploh preostane kaj drugega kot razumevanje?

 

 

Kmalu se nama je zdelo čudno, da za markacijama pri kažipotih in pri izteku sankališča nisva videla nobene več. Sčasoma so se na desni pokazali karavanški vrhovi od Stola do Košute. V bregu pod nama je završalo in lahko sva videla le še bele ritke treh srnic. Kake pol ure nad koncem sankališča je z leve pritekla uhojena markirana stezica, označena tudi z majcenim možicem, kar je pojasnilo neoznačenost ceste ‒ očitno sva zgrešila markacije. Na ostrem desnem ovinku čez nekaj minut sva cesto zapustila in zavila navzgor na kolovoz. Ko se je odstrl pogled proti nebu, sva zagledala strma skalna pobočja. Na naslednjem razcepu so oznake pokazale levo. Po ozkem jarku sva se vzpenjala strmeje kot dotlej. Na naslednjem razcepu sva sledila markaciji pod podrtim drevesom, nato pa pri velikih skalah zavila levo. Za največjo so bile spravljene (ali »spravljene«) pohodne palice.

 

 

Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva nadaljevala navzgor po njej. Kakih 100 m naprej se je na blagem levem ovinku v desno odcepila strma bližnjica. Še dvakrat sva prečkala cesto. Desno pod nama je tekla grapa in ko se je združila z najino stezo, sva tik pod gozdno cesto dosegla planino Za jamo (našla sem podatka 1005 in 1010 m). Čez travnik sva se rahlo vzpela na travnat kolovoz med hišami in ga takoj zapustila po stezi desno ob robu gozda proti više ležečemu delu planine, kjer sva med drevjem opazila še nekaj stavb. Nad tem (prvim) rovtom (kakor sva izvedela kmalu zatem) sva se vrnila v gozd. Na naslednjih tablicah s hišnimi številkami sva prebrala, da sva tudi tu še v Slamnikih (za pot čez Slamnike se sicer šteje druga). Pri hiški više gori poleg kozolca in gospodarskega poslopja nasproti sva spet naletela na smučarja, ki je parkiral poleg naju. Razložil nama je, da jo to rot, kjer se ne sme pasti, pasejo pa na Galetovcu in na Belski planini na drugi strani. Pri njih še kosijo, v drugih rovtih pa ne več.

 

Po 20 minutah sva prisopihala na tretji rovt in nato še na četrtega, po katerega desnem robu ob gozdu sva se vztrajno vzpenjala dalje (pod snegom se je najbrž skrival kolovoz). Smučar naju je dohitel in ni vedel povedati, od kod ime Za jamo. Kmalu naju je pustil za seboj. Dosegla sva planino Ilovec (Ivovc). Na razcepu za leso brž nad stanom so markacije kazale na obe strani. Zavila sva desno. V zasneženem strmem bregu je mrgolelo stezic oziroma gazi. Postalo je toplo in na prisojnem pobočju je bil sneg že čisto moker. Kmalu sva bila na cilju. Do njega sva hodila dobri dve uri.

 

 

Na vrhu je bilo precej planincev in ravno takrat so se vsi odpravili dol, tako da sva kar nekaj časa v miru pasla želodca in zijala. Preden sva se poslovila od čudovitega razgleda, ki ga opeva tudi Valentin Vodnik, sva od novodošlega para izvedela, da je pot čez Slamnike precej ledena, zato sva se odločila za vrnitev po poti vzpona. Zgovorni gospod nama je opisal še eno izhodišče za Galetovec, v Gorjušah, tako da bova na ta razglednik skoraj gotovo še prišla.

 

 

Kot rečeno, sva se vrnila po isti poti. Na drugem rovtu je bilo zelo živahno, saj je imel »najin« smučar obisk. Ko sva pri spodnji lesi dokončno zapuščala planino Za jamo, sta se po gozdni cesti desno nad nama odsmučala fant in dekle. Na spodnjem delu ceste, pri malem možicu in markaciji, ki označujeta odcep bližnjice, sva zavila desno, da bi ugotovila, kje sva zjutraj izgubila oznake. S te poti sva imela imeniten pogled na Babji zob. Ko se nama je povprek postavila gozdna cesta, ob kateri so ležali hlodi, ni bilo nobenih znamenj, kam naprej. Po njej sta naju dohitela smučarja, ki sva ju videla pod planino. Tik pred tem sva levo ob cesti zagledala staro markacijo, a ker sta se prismučala od tam, je bilo očitno, da ji ne smeva slediti. Nič čudnega torej, da sva zjutraj zgrešila odcep. Lahko da se je kaka markacija skrivala pod snegom, omenjena stara pa bi naju bila lahko celo zavedla, če ne bi bilo smučarjev.

 

 

Zavila sva torej po cesti navzdol. Kmalu za peskokopom (tudi ta lahko pomaga pri orientaciji: nekaj minut za njim, gor grede na desni, je treba zaviti levo po stezi, nad katero se vidijo pečine) sva že bila na koncu sankališča. V dobri poldrugi uri sva se vrnila k avtu. Pogled na Bohinjsko Belo z Iglico v ozadju me vedno znova očara. Tik pred koncem naju je še enkrat dohitel »najin« smučar; prismučal se je čisto v vas, še po zadnjem pasu narinjenega snega ob sicer kopni cesti, ki je ostal od pluženja. Zaradi sončnega dne, prijetne poti in prelepega razgleda z vrha Galetovca nama ni bilo nič žal ne za Lipanco ne za ričet, sploh ker veva, da nama ne uideta.