Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše

Že pred leti sva se odločila preizkusiti v dražgoškem »partizanskem pohodu«, a je vedno prišlo kaj vmes, največkrat Janijeva služba ali vreme. Letos pa se je posrečilo. Odločila sva se za najdaljši pohod, s Pasje ravni (izpod nje). Večerno nebo nad Ljubljano je bilo 10. januarja obetavno in to me je nekoliko pomirilo, saj priznam, da me je napovedanih 10 do 12 ur večinoma nočne hoje po neznanih poteh v snegu in mrazu vendarle malo skrbelo.

 

Z avtobusne postaje v Škofji Loki so nas okoli pol devetih zvečer odpeljali z avtobusom v Log nad Škofjo Loko in onkraj Poljanske Sore smo se razvrstili v kolono za škofjeloškimi planinskimi vodniki. Menjaje asfalt in makadam smo korakali pod zvezdnatim nebom in prehitevali so nas avtomobili, vsaj nekateri najbrž tudi namenjeni na izhodišče nočnega pohoda. Tik pred Črnim Vrhom nas je prehitel cel konvoj terencev Slovenske vojske. Pri Koširju, na izhodišču poti Pasja ravan‒Dražgoše, smo se »novinci« in »veterani« prijavili vsaki v svojem prostoru. Gasilski avto na dvorišču je pričal, da na nas poleg vojakov in vodnikov pazijo tudi gasilci. Zunaj je bilo ob polni luni sicer romantično, a tudi mraz, zato smo mnogi še po vpisu delali gnečo v hiši. Pohod se je začel šele čez dve uri, opolnoči.
 

 

Da smo skozi Staniše in mimo Sv. Petra Hriba prispeli v Zminec, je povedano silno na kratko, ampak kaj več bi o pohodu v temi težko rekla; luna, zvezde in čelke so bile dovolj za varno hojo, a za »razvedovanje« brez ustavljanja ne, ustavljali pa se seveda nismo. Spet smo bili »na začetku«: v Poljanski dolini. Še enkrat smo prečkali Soro in glavno cesto, ki so jo zaradi pohoda zaprli. Ponekod pomrznjena, še večkrat pa hudo blatna pot nas je pripeljala v Breznico pod Lubnikom. Kmalu za napisom na asfaltni cesti Še mal in še nekaterimi drugimi (najbrž niso bili namenjeni nam) smo si »prislužili« počitek in čaj pri Nacetu; pred kratkim sva mu bila čisto blizu, ko sva čez sedelce nad njim peljala Ajdo na Lubnik. Od nekega pohodnika sva izvedela, da je trasa vsako leto nekoliko drugačna. Da, mnogi imajo že obilo izkušenj, saj gredo na pohod večkrat, tudi vsako leto. Nekateri so v zgornjem nadstropju dremuckali v zakurjeni sobi, a tudi zunaj na klopcah nam ni bilo hudega. Kar dolgo je trajalo, da so nas vse napojili.
 

 

Nadaljevali smo proti Selški dolini. Pri Sv. Tomažu smo stopili iz gozda in začeli sestopati v Praprotno. Ob čaju smo postavali okoli gostilne Pr' Birt in gledali v hrib, s katerega so se spuščale lučke, dokler se niso zbrale vse in smo se v več skupinah odpravili naprej. Očitno tudi pod budnim očesom gorskih reševalcev. Onstran Selščice nas je pot vodila skozi Ševlje, kjer sem opazila tablico za Oglarsko pot. Ena redkih, ki sem jih lahko prebrala. A to je bil »marš« in raziskovanje bo, upam, na vrsti kdaj drugič.

 

V Zabrekvah se je že danilo. Spet smo bili deležni čaja, po zajtrku iz nahrbtnika pa smo nadaljevali pot. Podnevi je bila orientacija lažja in odtlej smo hodili vsak s svojim tempom, brez vodnikov. Dohitela sva vojaka in malo smo poklepetali. Priznal je, da nima toliko kondicije, kot je mislil ali kot bi je najbrž moral imeti. Moram reči, da je bilo hoditi v skladu s svojimi zmogljivostmi kar olajšanje. Prečkali smo asfaltno cesto, šli mimo brunarice (najbrž lovske koče, saj so jo krasili rogovi) in na križišču kmalu zatem zavili levo. Na drevesu je pisalo Dražgoše in poslej so nas vodile markacije. Nedaleč za kapelico in kažipoti smo stopili na asfalt v Lajšah. Skozi križišče za cerkvijo sv. Jedrti in mimo dveh partizanskih spomenikov smo prišli v Dražgoše. Pri krajevni tabli sva se kar načakala, da so se poslikali hitrejši od naju in sva prišla na vrsto tudi midva.




 

 

Naslednja vrsta je bila pri šoli, kjer smo počakali na   izkaznice (zaradi nesrečnih okoliščin kar z lanskim žigom) in značke (za prvi pohod bronasto) ter kosilo. Jedilnico so uredili v šoli in tam na toplem je nekatere po naporni noči premagal spanec. Potem sva se med pohodniki vseh starosti in številnimi zastavami in prapori spustila k spomeniku. Med potjo je nekdo poklical Janija; ozrla sva se in naredilo je »škljoc« (Marjeta Klemenc je tako k temu zapisu prispevala najino fotografijo). Prisluhnila sva partizanskim pesmim (tudi zapela zraven) in slavnostnemu govorniku stoletniku dr. Antonu Vratuši. Na koncu smo »celo večnost« čakali pred zaprtim avtobusom, za nameček pa je začelo še snežiti.

Po pohodu sva bila pošteno utrujena, čeprav mraz ni bil niti približno tak, kot so ga januarja 1942 trpeli Dražgošani in cankarjevci, tudi s snegom nismo imeli prevelikih težav, bilo pa je obilo blata, da se mu ponekod ni bilo mogoče izogniti in je hudo cmokalo in drčalo. Še največja težava je bila v temi in na neznani poti hitrost; vodniki so bili vsaj za naju pogosto prehitri in še sreča, da se je tu in tam kaj zataknilo in je kolona za nekaj minut obstala. Nekateri pohodniki so sicer fotografirali, lulali, si popravljali opremo in se preoblačili, a so nas potem spet ujeli – ali pa tudi ne in smo jih na nekaj mestih počakali. Midva sva se ves čas držala kolone, ne le zaradi discipliniranosti, ampak tudi ker bi se bila ponoči na neoznačeni poti lahko izgubila. Tako nimam prave predstave, kod sem hodila, a to je bil pač »partizanski marš«, isto pot pa bi prav rada prehodila še pri belem dnevu, da bi si ogledala lepote in zanimivosti ob njej.
 

 

Še nekaj podatkov. Z Loga do Koširja pod Pasjo ravnjo (zaokroženo 6 km) smo hodili uro in 20 minut, od Koširja do Dražgoš (34 km) pa 8 ur (s postanki vred 9 ur in pol; tako midva, bili pa so tudi hitrejši in počasnejši od naju). V tem času smo nabrali za okroglo 1520 m vzponov in 1130 m spustov. Najdaljšo (najino) pot je letos (36.) prehodilo 560 pohodnikov (lani rekordnih 640), najtežjo iz Železnikov čez Ratitovec (16.) pa 197. Ta pohoda sta se začela že v soboto, v nedeljo pa še iz Bohinja (39.), iz Tržiča (8.), s Tuškovega griča (4.), iz Škofje Loke, iz Kranja, s Čepulj in iz Krope. Iz Kranja, Selc, Škofje Loke in Krope so se pripeljali tudi s kolesi.