Na zadnji januarski dan sva se po obilnem sneženju
odpravila na Blegoš (1562 m), ki enkrat na zimo »mora biti«. Leskovica
se je bleščala v novem snegu kot v belo oblečena nevesta. Ker sva šla spat šele
zjutraj (brez mačka, ponočujeva samo zaradi kulture), sva začela komaj ob
desetih. Ravno pravi čas, da sva pri kozolcu nad vasjo, kjer je plug obrnil in
je bilo treba natakniti gamaše, srečala mladega vaščana in njegovega prisrčnega
psa (le zakaj psi tako uživajo v snegu ‒ globlji je, bolj norijo?), ki sta nama
napravila gaz. Proti Blegošu so se navlekli oblaki, a sva upala na najboljše.
Sneg je škripal, vetra pa tokrat za spremembo ni bilo. Na parkirišču kmalu
za mostičkom čez Volaščico sva opazila, da iz Volake ni prigazil še nihče.
Dobro označene poti kljub obilju snega ni bilo težko najti, saj so markacije
razločne in dovolj visoko. Ko sem pot primerjala s svojim prejšnjim opisom, se
mi je zdela za parkiriščem nekaj časa drugačna kot prejšnjikrat, a kadar je
pokrajina tako močno zasnežena (bilo je kakega pol metra snega), je ta občutek
pogost, zato ni nujno, da je res kaj novega.
Takoj pa sva opazila spremembo po drugem prečkanju
gozdne ceste; kažipot onkraj nje Jelenci
5 min je dobil dodatno enico: 15 min;
najina resnica je nekje na sredi. Pri zavetišču gorske straže na Jelencih sva
srečala planinko, ki se je že vračala z Blegoša. Na vprašanje, kako je tam
zgoraj, je nadvse resno odgovorila: »Ekstremno.« Hm, težka beseda.
Po gozdu nad zavetiščem je bilo vse polno gazi, a
le redke so sledile markacijam. Končno so naju tako zapeljale, da sva bila
čisto ob sapo, saj sva po strmem pobočju rinila naravnost navzgor. Po »direktni«
sva na pot proti Koči na Blegošu prigazila nekoliko nad sedlom. Kljub tam
običajnim sledem motornih sani se nama je kar precej udiralo.
Preden stopiva iz gozda, sem vedno nekoliko
nestrpna, ali bom zagledala Blegoš ali ne. Tokrat sem ga, a pod sivimi oblaki
ni bil tako zal, kakor je v sončni svetlobi. Kmalu se je izkazalo, da sva imela
še srečo, da sva ga sploh videla. Ura je bila primerna za kosilo, zato sva pred
vzponom na vrh zavila v kočo. Medtem ko je Jani hvalil svoj segedin, jaz pa sem
obupovala nad célo suho klobaso, ki bi jo še kak hrust težko zmazal (k sreči je
bila tako okusna, da sem je pol z veseljem odnesla domov), se je pooblačilo,
spustila se je megla in metlo je kot za stavo. Oskrbnica je potožila, da je vreme
že dva dni tako muhasto, na mojo »prestrašenost« zaradi prevelike porcije pa se
je odzvala s smehom, češ da bom tako dovolj krepka za vzpon na vrh.
Pobočje je navadno vse pregaženo in dostikrat
poledenelo, tokrat pa sva se vzpenjala po ozki gazi skozi mehak sneg, ki nama
je tu in tam segal celo do komolcev. Čeprav ni bilo sonca, me je navduševalo
vse: zameti in smreke v debelih plaščih, črno-beli pleteži golih vej listavcev,
celo markacije so bile okrašene. Ekstremno lepo. Toliko snega na Blegošu še
nisva bila deležna. Tudi ekstremno. Morda je imela planinka, ki sva jo srečala
na Jelencih, v mislih kaj od tega. K sreči pa se tem »ekstremom« ni pridružil
veter, ki je bil ob najinih prejšnjih obiskih praviloma veliko močnejši in ledeno
mrzel. Tokrat bi bila na vrhu zlahka fotografirala brez rokavic, če bi bilo kaj
fotografirati. Kar nekaj planincev se je povzpelo gor tudi s smučmi, a pri
spustu sva videla le enega ‒ bolj je sestopal kot smučal.
Vrnila sva se po isti poti. Sicer sem vse to že videla,
a me je kot pogosto, kadar je posebno lepo, popadel pravcati pohlep po čim več fotografijah,
čeprav me izkušnje učijo, da nobena ne more ujeti vse lepote, ki jo vidita oko
in duša. Pozneje na njih samo jaz, ki sem bila tam, vidim resnične podobe,
drugim, ki jih niso doživeli, pa preostanejo le gola dejstva. Še vedno lepa, a
vendar gola.
Ni komentarjev:
Objavite komentar