Petek, 13. Dan kot vsak drug, nespametno bi ga bilo
žrtvovati praznoverju. Vremenski obeti so bili najboljši na zahodu. V Krvavem Potoku sva vstopila v Italijo ter
se odpeljala v Pesek (Pesi), kjer sva sledila smerokazu za Jezero (San
Lorenzo). V borovem gozdičku sva zavila levo proti vasi Draga (Draga S. Elia).
Parkirala sva na začetku kraja na parkirišču s kapelico na eni strani in z
znakom za avtobusno postajo proge 51 na drugi.
S
parkirišča sva odšla navzdol po cesti, pred Locando Mario desno in pred ograjo
spet desno mimo razpadajočega obrata. Poleg belo-rdečih markacij poti 17 so se pojavile
še rumeno-rdeče. S travnika nad vasjo sva stopila v borov gozd. Že od parkirišča
naju je spremljal pisan muc, tako rejen, da najbrž ni pričakoval kakega
priboljška, ampak mu je bilo verjetno dolgčas. Obrnil se je šele na drugi
strani gozda.
Po
10 minutah se je najina pot 17 končala, kjer je z leve iz doline Glinščice (Val
Rosandra) pritekla 1; nadaljevala sva po tej. Pojavile se še nama neznane rdeče-rumene
markacije in belo-modre, ki označujejo Vertikalo SPD Trst. Dosegla sva rob nad
Botačem in gledala v dolino; tam sva videla tudi pot, po kateri sva hodila pred petimi leti, kmalu pa še cerkvico sv. Marije na Pečeh (S. Maria
in Siaris), nad katero se dviga Vrh Griže ali Mali Kras (Monte Carso, 455 ali 457
m ‒ očitno so tudi pri sosedih imena in podatki
neenotni), in Trst s pristaniščem.


Med
nizkimi bori in grmovjem sva se povzpela do možica, kjer sva bila najverjetneje
na najvišji točki poti. Pri njem se odcepi stezica na M. Steno, kakor piše na
kamnu, po naše na Grižo (442 m). Razgledi so bili prelepi, a zanje se je bilo
treba ustaviti, da se ne bi spotaknila ob katerega številnih kamnov in skal,
štrlečih iz steze. Pokazali sta se razgledišči nad zaselkom Zabrežec (Moccò), kjer sva bila med prejšnjim pohodom po
dolini Glinščice, in pod Jezerom, ki sva se ga namenila obiskati tokrat. Na
razglednih travnikih so se pasle koze. Nisva vedela, ali bi bolj občudovala
njihove imenitne roge ali množice progastih žafranov, ki so se skrivali v visoki
suhi travi. Sicer so se že poslavljali, a mnogi so bili še prav lepi. Alenka
me je poučila, da
so pri nas redki, saj rastejo samo na skrajnem jugozahodu države, zato jih še
nisem videla. Tukaj pa toliko! Zaradi vsega tega je bil najin pohod precej
podoben tistemu z Ajdo, saj sva (sem!) se kar naprej ustavljala.

Kljub
petku so Italijani množično tekali in sprehajali pse. Stezic je bilo vse polno,
a ker jih nisva poznala, sva raje sledila markacijam. Visoka suha trava se je
nadaljevala tudi v gozdičku borov in nizkih krivenčastih listavcev, progaste
žafrane pa so nadomestile vijolice. Potem sva stopila na plano in ob asfaltni
cesti zagledala cerkvico. Sveti Lovrenc je kraju Jezero dal italijansko ime. Sprehodila
sva se po asfaltu mimo gostilne Pri vodnjaku (Al Pozzo). Pred njo res stoji star
vodnjak, pri njem pa se od ceste odcepi levo markirana pot 15; sklenila sva jo uporabiti
nazaj grede. Za gostilno je precejšnje parkirišče, po vsem videzu javno. Ob
ograji stoji zidan podstavek z razlagalnima tablama; italijansko, slovensko in
angleško besedilo (tako tudi na vseh naslednjih tablah), slike in zemljevid v
okviru projekta Z morja na Kras
predstavljajo vas Jezero, bližnje razgledišče, Vrh Griže in pot.



Na
koncu parkirišča se konča tudi vas. Cesta se spusti k naslednjemu parkirišču,
kjer se ustavljajo obiskovalci razgledišča, morda pa tudi pohodniki, namenjeni
k Pečini nad Borštom (Grotta Nera), kamor usmerja kažipot na drugi strani
ceste. Razlagalna tabla pripoveduje o dolini Glinščice, okoliških vzpetinah in
tamkajšnjem rastlinstvu. Razgledala sva se po dolini, bližnjih hribih in
Tržaškem zalivu. Videla sva tudi makadamsko cesto, ki teče skozi predore po
trasi nekdanje železnice, in betonsko cesto nad njo. Rož ni bilo veliko, le
nekaj lopatic, krvomočnic in slokastoplodnih repnjakov, zato pa je razkošno
cvetel rumeni dren.


Od
razgledišča sva se odpravila po enki proti Pečini nad Borštom. Redke oznake so
naju pripeljale do križišča
s potjo 49A, onkraj njega pa se je najina pot odcepila desno in se kmalu
iztekla na makadamsko cesto. Tam ni bilo nobene oznake, kam naprej. Nekaj deset
metrov desno sva odkrila, da priteče na isto cesto tudi pot 49A. Dalje po cesti
sva prišla na parkirišče, ob katerem naju je kažipot za pečino poslal nazaj; tako
sva po ovinkih izvedela, da bi bila morala na cesto zaviti levo. Poslej sva se
držala kažipotov k pečini, niti sanjalo pa se nama ni, koliko je do nje. Eden
izmed kažipotov je bil obrnjen dvoumno napol v levo, tako da nisva vedela, ali kaže tja (v levo
se je res odcepila markirana steza) ali na dosedanjo cesto, od tu spet označeno
z 1. Odločila sva se za slednjo in po njej prikorakala do nizke kamnite ograje,
skozi katero se je cesta še nadaljevala. S tamkajšnje razlagalne table Dobrodošli v deželnem gozdu Bazzoni (Pirčeva
dolina) sva izvedela nekaj o umetnem borovem gozdu, in s še ene o
rastlinstvu, ne pa, kam morava in kako daleč je še do cilja. Pri drugi je pot 1
zavila desno, kažipot k pečini pa je še vedno kazal naprej.


Kmalu
za naslednjim kažipotom sva zagledala nekakšen vhod. Pred njim je stalo
poltovorno vozilo in iz gozda je bilo slišati hrup. Prebrala sva razlagalni
tabli o kalih, preizkuševalni parceli in Pečini nad Borštom in spet o
rastlinstvu ter se vpisala v vpisno knjigo. Zgodovina jame je popisana samo v italijanščini. Podala sva se po
potkah med drevesi in drugimi rastlinami, opremljenimi z latinskimi imeni.
Gozdarji so urejali okolico velikega kala, jama pa je bila uradno zaprta,
čeprav je bila dejansko odprta in je pred njo nekdo sedel. Morda je čakal
napovedane obiskovalce (pečina je odprta vsako prvo nedeljo v mesecu; vsaj
15-članske skupine se lahko napovejo najmanj 48 ur prej). Po številnih klopeh sva
sklepala, da sem prihajajo večje skupine učencev in drugih obiskovalcev.


Vrnila
sva se do odcepa markirane steze, pri katerem stoji dvoumni kažipot. To je pot 1, ki kmalu
zavije levo, a midva sva nadaljevala naravnost in stopila iz gozda na rob nad
Trstom. Toliko da nisva padla v eno številnih kraških jam, ki se je neoznačena
(nezavarovana) skrivala v suhi travi. Sede na toplih skalah sva si privoščila
razgledno malico. Tudi tu so cveteli drenovi grmi. Opoldne so zadoneli tržaški
zvonovi.


Znova
sva poiskala pot 1 in ta naju je kar hitro pripeljala na makadamsko cesto,
vzporedno tisti, po kateri sva hodili tja grede in na katero sva se zdaj vrnila
pri markaciji na kolu, založenem s kamni, da lahko stoji. Tokrat je nisva
zapustila po poti prihoda, ampak sva uporabila zjutraj najdeni odcep 49A. Na že
znanem križišču s
potjo 1 nisva zavila nanjo, temveč sva jo prečkala. Skozi tesen skalni usek in mimo
jame s številko 1685, ki ima »vrata« in »okno«, sva se spustila pod stene. Blizu
je še jama 492, pred katero stojijo miza in klopi. Nekaj minut niže slab napis
na skali Sentiero B. Biondi usmerja
levo, midva pa sva nadaljevala naprej navzdol do plezališča Rose d'inverno. Na
steno nad skupino klopi in jamo 5228 z ozkim trikotnim vhodom je pritrjena
kovinska lestev. Kažipota 49A, ki sta kazala naprej v Boršt (San Antonio in
bosco) in nazaj na Jezero, naju nista zanimala, zato sva jo ubrala po neoznačeni
potki, ki se je spuščala v levo. Ob njej so cvetele bele in vijoličaste
vijolice.

Pristala
sva na asfaltni cesti in se napotila se navzgor proti Jezeru. Možic ob cesti nama
je zbudil radovednost, kam vodi strma potka, na katero opozarja. Pripeljala naju
je pod steno, po kateri so napeljane jeklenice; varnostni napotki so v
italijanščini, nemščini, francoščini in angleščini, v slovenščini pa ne. Potem
sva po cesti v nekaj minutah znova prišla do razgledišča pod Jezerom. Najprej sva
hotela nadaljevati po Vertikali, a ker je zavila navzdol, sva podvomila, ali
naju bo pripeljala, kamor želiva, zato sva se vrnila v vas.
Pri
starem vodnjaku sva zavila desno na pot 15. Po ozki skalnati grapici in po
»tlaku«, ki vztrajno prepereva, sva se spustila do razcepa; levi krak je tekel
naravnost, desni se je spuščal. Možic nama je »svetoval« zgornjega, pozneje pa
ga je dopolnila še markacija. Ravno ko sva se začela čuditi, zakaj se tudi ta
steza obrne navzdol, sva se spet znašla na razcepu: levo gor, desno naravnost.
Pravi je bil desni krak. Od naslednjega razcepa se je levi krak (Vertikala)
vzpenjal, desni (pot 15) pa nadaljeval naravnost. Napis na drevesu Vedetta nama je povedal, da Vertikala prihaja
od razgledišča, torej sva se prehitro »ustrašila«, ker se je spuščala, saj bi
naju bila očitno pripeljala prav sem. Izbrala sva pot 15, ker sva pričakovala,
da bova tako prišla do križišča s 17 in od tam k avtu. Brez zemljevida se v tej
množici poti ne bi bila znašla, čeprav se najverjetneje ne bi bila ravno izgubila.
Po
petnajstici sva sestopila na betonsko cesto, eno »nadstropje« nad traso
nekdanje železnice, kjer je zdaj makadamska cesta. Pri nekdanjem
železničarskem objektu, v katerem ima alpinistična zveza Furlanije Julijske
krajine alpinistično šolo Emilia Comicija, sta se cesti križali. Nadaljevala sva po makadamu. Izpred prvega
predora vodijo navzdol stopnice proti Botaču, naprej pa kaže kažipot Draga. Za predorom je na levi jama 929
in vidi se že drugi predor. Pred njim piše, da bo čez 70 m državna meja, za
njim pa, da bo čez 10 m. Kolesarjev in tekačev je kar mrgolelo. Pozornost so nama
zbudile slikovite skale pod cesto, v bližini katerih sva opazila še razvaline
gradu Fünfenberg
(Vikumberg). Levo v gozdu je »kazala hrbet« mejna tabla z napisom, da smo 20 m
od meje, na nasprotni strani ceste pa mejni kamen 81/27. Ker sva preveč pasla
zijala, sva izgubila markacije. Jani je po zemljevidu ugotovil, da se je to zgodilo
že pred gradom, pri enem izmed predorov, zato sva obrnila. V Drago bi bila
lahko prišla tudi po tej cesti ali po katerem številnih odcepov v pravo smer, a
sva hotela videti, kod teče označena pot. Vrnila sva skozi oba predora in
nasproti table 70 m pred mejo našla jasne oznake za odcep. Pognala sva se v
strmi breg; v ključih in čez skalne stopnice sva v dobrih petih minutah
prisopihala do stika poti 1 s 17, od koder sva pot do avta že poznala.
Petek, 13. marca, pravzaprav ni bil dan kot
vsak drug, ampak je bil celo lepši od prenekaterega.