Krim iz Tomišlja

Čeprav naj bi bil Krim vremenski prerok, se zadnjo julijsko soboto nisva ravnala po njem, ampak sva (spet) poslušala vremenoslovce in sklenila, da se ni varno lotiti kakega večjega podjetja, saj naju utegne oprati. Tako sva izbrala bližnji Krim. No, izkazalo se je, da niti ni tako blizu: najprej ni bilo posebno pametno, da sva se odločila za avtocesto, saj so turisti v kolonah drli na morje, v Podpeči smo stali pred zapornico, ker so železničarji na progi nekaj popravljali, in napredovanje je upočasnila še razdrta cesta (v tem posebno nesrečnem primeru bi bilo šlo najbrž hitreje po ižanki ali dolenjki), nazadnje pa sva se vendarle pripeljala v Tomišelj, enega izmed barjanskih izhodišč za najin cilj. Na Krimu sva bila že dvakrat davnega leta 2004, prvič od Podpeškega jezera in drugič iz okolice Rakitne. Izhodišč zanj je še več; o njih se lahko poučite v vodničku (predstavila sem ga v Planinskem vestniku 1/10 na strani 58), ki mi ga je pred leti prijazno poslal eden njegovih avtorjev Daniel Cilenšek, takrat še načelnik Planinske skupine Drago Bregar.
 

 

V Tomišlju sva zavila desno proti Strahomerju in parkirala na parkirišču ob asfaltni cesti pod cerkvijo Roženvenske Matere Božje. To je tudi parkirišče za šolo in vrtec, a menda ne le zanju, sploh pa so bile počitnice in sobota. Napotila sva se mimo župnijskega urada (na pogled običajne stanovanjske hiše) ter med gospodarskim poslopjem, na katerega vogalu so planinske oznake, in gasilskim domom zavila levo navzgor proti cerkvi, še pod njo pa desno v senčen gozd.

 

 

Na razcepih in odcepih so naju najprej odločno vodile planinske oznake, a kolovoz je postajal čedalje bolj poraščen in na prvem neoznačenem razcepu sva šele po markaciji za nazaj ugotovila, da je pravi levi krak. Po dolgem vročem obdobju sva bila deležna prijetne temperature, toda tudi neprijetne vlage, tako da je bilo ozračje kar malo megličasto. Čez čas je postal kolovoz bolj zvožen in kmalu zatem sva prvič stopila na gozdno cesto. Zavila sva levo po njej in jo že po kakih 30, 40 m zapustila. Kmalu za štorom, ki se je prijazno držal na smeh, sva dosegla neoznačen razcep; kamniti traktorski kolovoz se je desno nadaljeval v nekoliko ožji izdaji (čez kakih 10 m je pripeljal na gozdno cesto), levo pa v travnati. Poskusila sva levo in čez nekaj časa nama je izbiro potrdila markacija za nazaj. Ko sva prebrodila začetno ščavje, sva se vzpenjala po kamniti stezi, ki bi bila težko kolovoz, čeprav sva više zasledila tudi kolesnice. Naslednjič sva gozdno cesto le prečkala. Nad njo je šlo večinoma precej navkreber. Pot nama je zastavilo podrto drevo; obhodila sva ga po desni kakor po vsem videzu že prenekateri pred nama. Kolovoz se je prelevil v stezo; po njej sva še tretjič dosegla gozdno cesto in jo prečkala.
 

 

Od stičišča s potjo iz Strahomerja (tu se PD Krim ni mogel odločiti glede nadmorske višine; na istem drogu sta kažipota z različnima podatkoma: 725 m in 720 m) sva nadaljevala po razmeroma strmem kolovozu, ki naju je v petih minutah pripeljal do Miščeve skale. Tako jo imenuje vodniček, v katerem je slika vode v njenih koritih, a tokrat je bila suha. Ni mi uspelo najti ne izvora njenega imena ne kakih drugih podatkov o njej. Nedaleč nad skalo se je kamniti kolovoz nadaljeval naravnost navzgor po nekoliko zametanem jarku, desno navzgor po pobočju pa se je ponujala uhojena zemljata steza. Oznak nisva opazila. Zavila sva desno. Ko se je steza spet združila z jarkom, sva pričakovala, da se bodo znova pojavile markacije, a jih ni bilo. Ugotovila sva, da bi bila morala tam zaviti nekoliko bolj desno, tako pa sva dosegla gozdno cesto levo od markirane poti. Na njenem stičišču s cesto se ta konča z obračališčem. Prečkala sva ga, sledeč kažipotu za Krim.

 

 

Na naslednjem križišču je z desne pritekla pot iz Preserja in z Jezera. Na razcepu za njim je bil desni krak najin, a sva šla najprej pogledat levo, kjer sva skozi drevje opazila jaso. Na njej je bil kos zemljišča ograjen s trakom. Tla so bila zelo močvirnata, zato naju niso presenetili številni močvirski osati. Ob robu gozda je stala preža in nad jaso sva že videla oddajnik na Krimu. Vrnila sva se na svojo pot; postala je zelo kamnita, posebno strma pa ne. Kdaj sva dosegla nadmorsko višino 1000 m, nama je povedal napis na deblu. Nekaj više sva zavila desno na slab kolovoz, ki je tekel vzporedno s pobočjem. V minutki naju je pripeljal na gozdno cesto; do cilja naj bi bilo, tako kažipot, še četrt ure hoda.
 

 

Res sva kmalu zagledala objekte, nato pa še križ in kažipote. Pod prometnim znakom za prepoved vsega prometa je ena tabla dovoljevala vožnjo službenim vozilom, druga pa obveščala, da smo na vojaškem območju, zato je gibanje omejeno. Mimo križa, ki sta ga Občina Ig in TD Krim 1. maja 2004 postavila v spomin vsem umrlim na pobočju Krima ter v počastitev 100-letnice župnije Tomišelj, 10-letnice občine Ig in vstopa Slovenije v EU, sva se povzpela proti oddajnikom. Tik pod vrhom sem pri odcepu levo na kažipotu prebrala Kavc 40min, Lovska koča na Plehanovem lazu 1h 20min in Rakitna 2h ‒ to bi lahko bil namig za še kak izlet.
 

 

Krim je imeniten razglednik, a za kaj takega je potrebno lepše vreme, kot sva ga imela midva (seveda pa slabo vreme ni nujno vedno zares slabo, kakor sva spoznala nekoč prav grede s Krima in sem popisala v Planinskem vestniku 11/05 na strani 31). Tako pa sva razgled le »brala« s panoramske plošče pred planinskim do­mom in bila vesela, da ne dežuje. Krim je tudi pomembna geodetska točka; na spominski plošči piše, da so že v letih 1817‒1828 postavili koordinatno izhodišče prve katastrske izmere dežel Kranjske, Koroške in Primorske z Istro.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva se odpravila od planinskega doma v dolino, je že grmelo. Tokrat z vrha nisva šla kar za nosom kot zadnji del poti gor grede, ampak sva sledila kažipotom. Sicer sva se vrnila po poti vzpona. Kmalu za obračališčem se je stemnilo in začelo je deževati, čeprav naj bi se bilo po vremenskih slikah to zgodilo pozneje. A ne bodimo malenkostni. Hudega ni bilo in preden sva prišla do avta, je dež že ponehal. Po dobrih dveh urah gor in poldrugi dol sva bila kljub vsemu zadovoljna, da nisva obtičala doma. Vsaj enkrat na teden hrib kratko malo mora biti!

Mrežce‒Lipanski vrh‒Lipanca

Jani je že bil na Lipanskem vrhu sam, pa je okoliške cilje povezal malo drugače in je 19. julija peljal tja še mene. Lahko tako rečem, saj se z orientacijskimi nalogami ukvarja predvsem on in tudi hodi vedno spredaj.

 

 

Parkirala sva ob vznožju vojaškega smučišča Viševnik nad Rudnim poljem in sledila kažipotu Viševnik. Po smučišču se nisva mogla povzpeti, ker je bilo zaradi tabora PD Bohor ograjeno, in sva pot začela v smrekovem gozdu ob njem. Dosegla sva gozdno cesto in zavila desno po njej. Markacij ni bilo in šele na križišču, pred katerim je parkiralo nekaj avtomobilov, sva dočakala kažipot Lipanca. Kazal je naprej, levo pa se je odcepila gozdna cesta z zapornico. Čeprav tam ni bilo oznak, sva zavila v tisto smer, kakor sva prebrala v nekem opisu na spletu.

 

 

 

Na razglednem levem ovinku je cesta pogledala iz gozda. Najprej sem opazila obilico volnatoglavih osatov, šele nato gozdnat hrib s skalnato steno. Stopila sva na rob travnika in spodaj zagledala peskokop Krucmanove konte, ob njem pa velik pisan čebelnjak. Nadaljevala sva po cesti, ki je nekaj časa tekla po robu gozda, nato pa se je potopila vanj in naju pripeljala mimo še enega čebelnjaka, katerega stanovalke so se pasle v gozdu. Tudi midva sva se nekoliko napasla – na jagodah. Ob cesti so cveteli meni zelo ljubi velecvetni naprsteci.

 

 

 

Sredi prvega klanca navzdol se je levo odcepil zaraščen kolovoz (tam sta stala dva avtomobila), po katerem se najbrž pride na Zgornji Razor. Kmalu za dolgim desnim ovinkom se je začela cesta spet vzpenjati in naju pripeljala do kažipotov desno proti Rudnemu polju in levo proti Lipanci. Šele zdaj so se pojavile markacije. Sklenila sva, da jim bova nazaj grede od tukaj sledila in tako dognala, kje teče označena pot. Vzpenjala in spuščala sva se po kraškem svetu, včasih kar strmo. Tamkajšnje markacije so narisane dovolj visoko tudi za zimsko pohajanje. Razveseljevali so me veliki in »mali« zali kobulčki, zvončice, rožnordeči deženi, šentjanževke, posrečene »lučke« kosmatincev in še posebej en sam panonski svišč (še v popkih). Velike krošnje so dajale prijetno senco.

 

 

Drevje se je sčasoma zredčilo in čedalje več je bilo macesnov. Mimo večjega in manjšega kala ter skromne klopce sva prikorakala med ruševje, brinje, rododendron, vednozelene kamnokreče, zvončice ... Na dozdevno neoznačenem razpotju sva bila sprva zbegana, kako izbrati med stezama, katerih ena se je spuščala desno in druga vzpenjala levo. Bolj po naključju sva opazila v macesnovi krošnji skrit kažipot levo za Vodnikov dom, Viševnik in Mrežce. Skozi drevje sva zagledala Blejsko kočo in vrhove nad Lipanco, vendar sva kar nadaljevala proti Mrežcam. Na tej poti naju je presenetila tablica 38. postaje Slovenske geološke poti, na kakršne naletiva tu in tam, ne da bi vedela, katere zanimivosti so ob njej, ker vodnika ne nosiva s seboj (sploh pa so v njem samo poti do 33). Tu je pri še enem majhnem kalu najina pot zavila pravokotno levo navzgor. Sence je bilo v glavnem konec. Na razpotju takoj zatem sva zavila desno (leva pot vodi na Viševnik) in na kratki uravnavi spet naletela na kal. Pojavljale so se nove in nove rože: zlatičnice, krvomočnice, kadulje, marjetice, poponi, rožni koreni, osati.

 

 

 

 

 

 

 

 

Proti vrhu sva se na tratah, posejanih s skalami in ruševjem, večkrat ustavila zaradi razgledov. Na Mrežcah (1965 m) sem bila tokrat prvič v kopnem. Lipanco sva imela kot na dlani, prav tako Lipanski vrh. Do njega sva v četrt ure priplezala ob jeklenicah (in zoisovih zvončicah). O njegovi nadmorski višini bi se dalo »razpravljati« (1974 ali 1975 m ali pa 1965 ali 1968 m), a raje ne bom. Na obeh vrhovih sta žiga. Razgledi dobro poltretjo uro nad izhodiščem so bili res imenitni: Viševnik, Veliki Selišnik, Mali in Veliki Draški vrh, spredaj Debeli vrh in Vrh Razorja, nad slednjim Triglav, Rž, Rjavina, Luknja peč ‒ upam, da od navdušenja nisem kaj pomešala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Lipance sva se vrnila po drugi poti. Spustila sva se proti Brdom (Brdu). V ruševju je bilo vroče kot v kotlu in kadar je zapihalo, sva si prav oddahnila. Smer Brdo sva zapustila pri skali z napisi levo Deb. peč – Brdo in Krma ter desno Blejska koča. Po več kot pol ure pretikanja med skalami in ruševjem sva pristala na poti z Lipance na Debelo peč in v dobrih petih minutah (tričetrt ure pod vrhom) prišla na Lipanco. Na planini so se okrog srčastega kala še pasle krave. Pri Blejski koči pogosto srečava kakega znanca, tokrat mojo sošolko iz osnovne in srednje šole. Po obveznem ričetu sva se odpravila v dolino.

 

 

Najprej sva se povzpela do razpotja nad planino, na katerem sva zjutraj zavila proti Mrežcam. Kakor se rado zgodi, sva gor grede po tej poti hodila čisto sama, samo skupinica presenetljivo tihih otrok z vodnico naju je prehitela, zdaj pa sva srečala le poljsko družino. Ko sva prispela na gozdno cesto, nisva nadaljevala desno po njej (od tam sva prišla zjutraj), ampak sva jo pri kažipotih prečkala v smeri Rudno polje. Dobro označena pot naju je presenetljivo hitro ‒ prej kot v pol ure ‒ pripeljala k peskokopu Krucmanove konte, kjer je ob gozdni cesti parkiralo veliko avtomobilov. Tam je kažipot Blejska koča Lipanca, mimo katerega zjutraj nisva šla. Kot bi mignil, sva pri zapornici zašpilila klobaso, le še pod smučišče se je bilo treba spustiti (z Lipance uro in 20 minut).

 

Lipance in okoliških hribov se človek menda nikoli ne naveliča. Veseli me, da sem spoznala še enega.

Storžič, lepotec Kamniško-Savinjskih Alp

Storžič (2132 m) sva 35 let občudovala skozi okno svoje spalnice v Komendi in tudi od blizu sva si ga že ogledala. Letos se mi ga je spet zahotelo. Drugo junijsko soboto sva si za izhodišče izbrala Mače in na razcepu dobre četrt ure nad parkiriščem pri umetelnem znamenju zavila levo.

 

 

Prestopila sva Suho in se vzpenjala po koreninasti stezi ob njenem pritoku. Bližnjic je kar mrgolelo in nekatere so bile s kako počez položeno vejo zasilno »zaprte«. Vsaj jaz sem tako razumela, ampak za tiste, ki si brez potrebe utirajo bližnjice, je tako znamenje najbrž premalo. Po prečkanju gozdne ceste sva se vzpenjala ob poseki, porasli z mladim smrečjem. Tam je cvetelo obilo lučnikov. Korenine in skale na razločni stezi so nama pogosto služile za stopnice. Spet sva dosegla gozdno cesto, ko pa se je razcepila, sva se med krakoma povzpela na stezo. Zaljšali so jo veliki zali kobulčki. Strmino sva premagovala v ključih in po stopnicah, delu markacistov. Čez čas se nama je odprl pogled na dolino od Kranja s Šmarjetno goro do Ljubljane s Šmarno. Ustavila sva se na razgledišču s hvalospevom preddvorski fari, ki sva ga poznala že s poti s Kališča.
 

 

Od razgledišča sva stopila na gozdno cesto; oznak ni bilo, domnevo, da jo je treba prečkati, pa nama je čez nekaj časa potrdila markacija. Ko sva cesto prečkala naslednjič (tokrat na označenem prehodu), je bila že precej poraščena, in ko sva kmalu zavila levo nanjo, je bila bolj kolovoz. Po kakih 25 m sva se povzpela desno na stezo. Pogled na tamkajšnji gozd, nepospravljen, čeprav dostopen po cesti, mi je pomagal razumeti, zakaj imamo v Sloveniji toliko lubadarja; kako je šele na težko dostopnih in nedostopnih krajih. Kar hitro sva znova zavila levo nazaj na gozdno prometnico in prišla do kažipotov; tisti za Kališče je kazal naravnost navzgor. Pri naslednjem srečanju z gozdno cesto ali kolovozom so naju pričakali številni velecvetni naprsteci. Ko sva spet zavila desno v strmi breg, sva nadaljevala po lepo nadelani poti v ključih z utrjenimi robovi in ponekod s stopnicami. Nekateri so se že vračali, a se nismo srečali – zaradi bližnjic.
 

 

Pot naju je vodila mimo ene številnih stvaritev gorskega tekača in rezbarja Ivana Šavsa (tudi vsi tamkajšnji umetelni kažipoti so njegovi) – okrašene klopce in znamenja z ocvetličeno »pesmico«, malo nad njo pa je še ena klopca, sicer mnogo manj imenitna, zato pa z dokaj točno stensko (pravzaprav drevesno) uro. Kmalu nad tem počivališčem sva stopila iz gozda in po slabih dveh urah dosegla Spodnje ali Malo Kališče (1435 m ali 1425 m) s tremi brunaricami Agrarne skupnosti Bašelj, kjer je Šavsovo rokodelstvo doseglo enega svojih vrhuncev (že tako »obloženim« kažipotom je dodan še zvonček želja). Plošča na bližnji skali spominja na ustanovitev II. bataljona Kokrškega odreda. S te male planine je zelo lep pogled na Storžič. Iz gozda nad njo sva stopila na plano in v četrt ure prispela k Planinskemu domu (nekdaj Kokrškega odreda) na Kališču (1540 ali 1534 m).

 

Pri domu se nisva dosti mudila, ampak sva kar nadaljevala pot. Čedalje bolj sva uživala v pogledu na svoj postavni cilj. Po poraščenem delu njegovega pobočja se je lepo videlo, kako stezica vijuga navzgor. Mimo razcepa, kjer sva bila posvarjena, da se podajava na zahtevno pot, sva v dobre četrt ure prišla na Bašeljski preval (1630 m), ki ga imam v lepem spominu iz poletja 2005, ko sva se povzpela na Bašeljski vrh in Mali Grintovec in me je navdihnil za zgodbo o dečku, ki ga je babica prvič peljala v gore. Sledilo je precej grizenja kolen z eno samo kratko uravnavico vmes. Proti koncu so se stezice kar namnožile in včasih sta bili označeni celo dve. Pobočje se je postavilo tako pokonci, da sva po golih skalah laže napredovala brez palic, zato sva jih zložila. Debelo poldrugo uro nad prevalom sva vesela prisopihala na vrh, posebno jaz, da sem spet kos strmini in višini.

 

Storžič je najvišja gora zahodne skupine Kamniško-Savinjskih Alp. Ime je dobil po stožčasti obliki; Rudolf Badjura omenja staro ime (Kranjski) Storžec. Na vrhu je malo prostora, komaj za velik lesen križ. No, kljub vsemu ga je še ostalo za peščico navdušenih planincev in lahkokrilih kavk. Te so se navduševale predvsem nad grižljaji, mi pa nad razgledi, čeprav je bilo ozračje nekoliko mrčasto. A vsej lepoti navkljub smo vsi vihali nosove nad neznanskim smradom, saj je bil naš cilj dobesedno prekrit z živalskimi iztrebki. Zaradi tega sva se »utaborila« nekaj metrov pod njim.

 

 
 

Nazaj grede sva kake pol ure pod vrhom pri treh ušescih vrvnih klinov še bolj občutila, da bi v tistih strmih skalah prišlo kar prav nekaj varovanja. Čeprav je bilo treba paziti na vsak korak, pa ni bilo mogoče prezreti sinje modrih šopkov in šopov zvončic, ki so se kljub dobesedno trdim razmeram razcvetele v prave lepotičke. Za najtežjim delom sva spet raztegnila palice. Ko sva se spuščala proti Bašeljskemu prevalu, sva se ozirala za jadralnimi padalci. Pri tem sva odkrila, da nekdo motri tudi naju: krokar ‒ drobno črno piko vrh krušljivega skalovja mi je približal objektiv. V planinskem domu sva si privoščila radler, potem pa se vrnila v dolino. Pod domom sem šele zdaj opazila šopasto zvončico, belo sestrično modrih.
 

 

Vse popoldne sva poslušala hrumenje helikopterja in ugibala, ali koga išče. Šele doma sva izvedela, kaj se je zgodilo; morda je bil ponesrečenec celo eden izmed planincev, ki sva jih srečala tisti dan.