25 september, 2015

Krim iz Tomišlja


Čeprav naj bi bil Krim vremenski prerok, se zadnjo julijsko soboto nisva ravnala po njem, ampak sva (spet) poslušala vremenoslovce in sklenila, da se ni varno lotiti kakega večjega podjetja, saj naju utegne oprati. Tako sva izbrala bližnji Krim. No, izkazalo se je, da niti ni tako blizu: najprej ni bilo posebno pametno, da sva se odločila za avtocesto, saj so turisti v kolonah drli na morje, v Podpeči smo stali pred zapornico, ker so železničarji na progi nekaj popravljali, in napredovanje je upočasnila še razdrta cesta (v tem posebno nesrečnem primeru bi bilo šlo najbrž hitreje po ižanki ali dolenjki), nazadnje pa sva se vendarle pripeljala v Tomišelj, enega izmed barjanskih izhodišč za najin cilj. Na Krimu sva bila že dvakrat davnega leta 2004, prvič od Podpeškega jezera in drugič iz okolice Rakitne. Izhodišč zanj je še več; o njih se lahko poučite v vodničku (predstavila sem ga v Planinskem vestniku 1/10 na strani 58), ki mi ga je pred leti prijazno poslal eden njegovih avtorjev Daniel Cilenšek, takrat še načelnik Planinske skupine Drago Bregar.
 
 










V Tomišlju sva zavila desno proti Strahomerju in parkirala na parkirišču ob asfaltni cesti pod cerkvijo Roženvenske Matere Božje. To je tudi parkirišče za šolo in vrtec, a menda ne le zanju, sploh pa so bile počitnice in sobota. Napotila sva se mimo župnijskega urada (na pogled običajne stanovanjske hiše) ter med gospodarskim poslopjem, na katerega vogalu so planinske oznake, in gasilskim domom zavila levo navzgor proti cerkvi, še pod njo pa desno v senčen gozd.

 
 
Na razcepih in odcepih so naju najprej odločno vodile planinske oznake, a kolovoz je postajal čedalje bolj poraščen in na prvem neoznačenem razcepu sva šele po markaciji za nazaj ugotovila, da je pravi levi krak. Po dolgem vročem obdobju sva bila deležna prijetne temperature, toda tudi neprijetne vlage, tako da je bilo ozračje kar malo megličasto. Čez čas je postal kolovoz bolj zvožen in kmalu zatem sva prvič stopila na gozdno cesto. Zavila sva levo po njej in jo že po kakih 30, 40 m zapustila. Kmalu za štorom, ki se je prijazno držal na smeh, sva dosegla neoznačen razcep; kamniti traktorski kolovoz se je desno nadaljeval v nekoliko ožji izdaji (čez kakih 10 m je pripeljal na gozdno cesto), levo pa v travnati. Poskusila sva levo in čez nekaj časa nama je izbiro potrdila markacija za nazaj. Ko sva prebrodila začetno ščavje, sva se vzpenjala po kamniti stezi, ki bi bila težko kolovoz, čeprav sva više zasledila tudi kolesnice. Naslednjič sva gozdno cesto le prečkala. Nad njo je šlo večinoma precej navkreber. Pot nama je zastavilo podrto drevo; obhodila sva ga po desni kakor po vsem videzu že prenekateri pred nama. Kolovoz se je prelevil v stezo; po njej sva še tretjič dosegla gozdno cesto in jo prečkala.
 
 
Od stičišča s potjo iz Strahomerja (tu se PD Krim ni mogel odločiti glede nadmorske višine; na istem drogu sta kažipota z različnima podatkoma: 725 m in 720 m) sva nadaljevala po razmeroma strmem kolovozu, ki naju je v petih minutah pripeljal do Miščeve skale. Tako jo imenuje vodniček, v katerem je slika vode v njenih koritih, a tokrat je bila suha. Ni mi uspelo najti ne izvora njenega imena ne kakih drugih podatkov o njej. Nedaleč nad skalo se je kamniti kolovoz nadaljeval naravnost navzgor po nekoliko zametanem jarku, desno navzgor po pobočju pa se je ponujala uhojena zemljata steza. Oznak nisva opazila. Zavila sva desno. Ko se je steza spet združila z jarkom, sva pričakovala, da se bodo znova pojavile markacije, a jih ni bilo. Ugotovila sva, da bi bila morala tam zaviti nekoliko bolj desno, tako pa sva dosegla gozdno cesto levo od markirane poti. Na njenem stičišču s cesto se ta konča z obračališčem. Prečkala sva ga, sledeč kažipotu za Krim.
 
 
Na naslednjem križišču je z desne pritekla pot iz Preserja in z Jezera. Na razcepu za njim je bil desni krak najin, a sva šla najprej pogledat levo, kjer sva skozi drevje opazila jaso. Na njej je bil kos zemljišča ograjen s trakom. Tla so bila zelo močvirnata, zato naju niso presenetili številni močvirski osati. Ob robu gozda je stala preža in nad jaso sva že videla oddajnik na Krimu. Vrnila sva se na svojo pot; postala je zelo kamnita, posebno strma pa ne. Kdaj sva dosegla nadmorsko višino 1000 m, nama je povedal napis na deblu. Nekaj više sva zavila desno na slab kolovoz, ki je tekel vzporedno s pobočjem. V minutki naju je pripeljal na gozdno cesto; do cilja naj bi bilo, tako kažipot, še četrt ure hoda.
 
 
Res sva kmalu zagledala objekte, nato pa še križ in kažipote. Pod prometnim znakom za prepoved vsega prometa je ena tabla dovoljevala vožnjo službenim vozilom, druga pa obveščala, da smo na vojaškem območju, zato je gibanje omejeno. Mimo križa, ki sta ga Občina Ig in TD Krim 1. maja 2004 postavila v spomin vsem umrlim na pobočju Krima ter v počastitev 100-letnice župnije Tomišelj, 10-letnice občine Ig in vstopa Slovenije v EU, sva se povzpela proti oddajnikom. Tik pod vrhom sem pri odcepu levo na kažipotu prebrala Kavc 40min, Lovska koča na Plehanovem lazu 1h 20min in Rakitna 2h to bi lahko bil namig za še kak izlet.
 
 
Krim je imeniten razglednik, a za kaj takega je potrebno lepše vreme, kot sva ga imela midva (seveda pa slabo vreme ni nujno vedno zares slabo, kakor sva spoznala nekoč prav grede s Krima in sem popisala v Planinskem vestniku 11/05 na strani 31). Tako pa sva razgled le »brala« s panoramske plošče pred planinskim do­mom in bila vesela, da ne dežuje. Krim je tudi pomembna geodetska točka; na spominski plošči piše, da so že v letih 18171828 postavili koordinatno izhodišče prve katastrske izmere dežel Kranjske, Koroške in Primorske z Istro.

 
 
 
 
 
 
 
 
 


Ko sva se odpravila od planinskega doma v dolino, je že grmelo. Tokrat z vrha nisva šla kar za nosom kot zadnji del poti gor grede, ampak sva sledila kažipotom. Sicer sva se vrnila po poti vzpona. Kmalu za obračališčem se je stemnilo in začelo je deževati, čeprav naj bi se bilo po vremenskih slikah to zgodilo pozneje. A ne bodimo malenkostni. Hudega ni bilo in preden sva prišla do avta, je dež že ponehal. Po dobrih dveh urah gor in poldrugi dol sva bila kljub vsemu zadovoljna, da nisva obtičala doma. Vsaj enkrat na teden hrib kratko malo mora biti!

Ni komentarjev: