Varvanje ali kdor išče, ta najde

Res ni bilo treba dolgo čakati, da se je uresničilo, kar sem pričakovala ‒ Jani se je 22. avgusta znova lotil iskanja čevljarske votline v Varvanju. Tokrat z mojo »pomočjo«. Parkirala sva pri Kopiščih. Pot do odcepa stezice proti Kopi je popisal že spomladi. Mimo odcepa sva nadaljevala do dveh »stopnišč« ‒ najprej skalnatega in nato še koreninastega. Ko sva prečkala žleb, ki se je ves čas vlekel ob steni, sva zaslišala prediren žvižg in trušč: gams je sprožil kamenje. Kmalu zatem sva prišla do mostička in jeklenice na začetku Martinj steze. V bližnjih skalah naju je presenetilo nekaj zelenkastih planik.

 

Na začetku Martinj steze se levo odcepi »pot« proti Varvanju. V tisto smer sva prečkala žleb in se po stezici, vidni skorajda le ostrookim in tistim z bujno domišljijo, usmerila proti spodmolu na drugi strani. Od njega sva se obrnila proti desni in se dalje vzpenjala po nekakšnem grebenčku. Tu in tam se je sicer zdelo, da je tod že nekdo hodil, in včasih se je pokazala celo stezica, a pogosto je bilo treba ugibati, kam naprej, zato sva napredovala zelo počasi. Venomer sva pogledovala, kje in kaj je skok, o katerem nama je pisal Bojan Pollak*: »/.../ od mostička najprej po žlebu, dokler je še relativno enostaven, nato levo v gozd in pred skokom desno čez žleb v bolj travno pobočje in do votlin in spodmolov in nato strmo levo do votline.« Bere se preprosto, tam v brezpotju pa ni bilo tako. Pri domnevnem skoku sva zavila desno in se znašla v žlebu, ki sva ga prečkala že spodaj pri mostičku. Jani se je po njem potrudil prav do macesna na vrhu, od katerega je bilo le še nekaj rušja do ozkega skalnega robu. Naprej ni šlo in se tudi ni ujemalo s Pollakovim opisom. Vrnila sva se k skoku (tudi vračati se je težko, če ni poti!). Za vse to tavanje sva porabila kako poldrugo uro. Šele tedaj sva zagledala nekaj, kar bi bili lahko votline in spodmoli iz opisa. Skušala sva zlesti čez skok, pa se nama je zdelo prenevarno, zato sva poiskala lažji prehod levo okoli njega in ga preplezala z druge strani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po slabe pol ure sva na približno 1300 m nenadoma zagledala tolikšno votlino (prednja odprtina je široka nad 25 m in visoka nad 10 m), da je sprva sploh nisva opazila, kakor se že to sliši prismuknjeno. V njej je bilo več kot dovolj prostora za kolibo 3 ´ 4 m – »izpostavo« partizanske čevljarske delavnice, postavljene spomladi 1944 v  bližini Kopišč. Ta je bila v nemški ofenzivi jeseni 1944 izdana, kolibe v votlini pa Nemci niso nikoli odkrili (več o tem najdete v Planinskem vestniku 2/81 na strani 63 in na gore-ljudje.net). Tloris označujejo kamniti in leseni »temelji«, najbrž ne več izvirni. Vsi obiskovalci se do ostalin očitno ne vedejo spoštljivo, saj ob kurišču ležijo ožgani tramovi, ki so spadali h kolibi. Votlina ima zadaj okno, visoko 2–3 m in široko kake 4 m. Splezala sva skozenj; najprej so naju spet razveselile planike, po kratkem strmem spustu pa še razgled na Kopišča, Martinj steno, Kalški greben, Grintovec.

 

 

 

 

 

 

  

 

 

Vrnila sva se po isti poti, kolikor je bilo to sploh mogoče; za ta namen bi bila morala puščati sledi kot Janko in Metka. Spotoma sva se po dobre četrt ure ustavila še pri votlini z velikim trikotnim vhodom (zdaj desno nad skokom), eni mnogih na tem območju. Šele od mostička na začetku Martinj steze sva zares vedela, da stopava natanko po že prehojeni poti. Ves vzpon nama je vzel dobri dve uri (če seveda ne štejem poldruge ure tavanja), vrnitev pa slabi dve. Janijeva (no, tudi moja) radovednost je bila končno potešena.

 

* Pomagala sva si tudi z njegovo knjižico Naravne znamenitosti Kamniško-savinjskih Alp na kamniškem območju, ki jo je založila Občina Kamnik leta 1995 (poglavje 24. Okno v Cerkvi – Varvanju); leta 2003 je izšlo še dopolnilo.