07 oktober, 2015

Dleskovec v drugo (pre)lahko, a z dodatki imenitno

Zadnjo avgustovsko soboto sva poravnala še en dolg: znova sva se odpravila na Dleskovec (1965 m), ker se nama je lani skril v megli. Kako do izhodišča na planini Ravne (okoli 1500 m), ne bom še enkrat pripovedovala, ker ni bilo nič novega, žal tudi avtomobili pod najlepšo smreko ne (pač, volnatoglavi osati, če hočem biti natančna), le tega menda še nisem omenila, da je na tisti smreki tabla z napisom Pl. Ravni (ne Ravne, kakor piše v vodnikih in na zemljevidih).
 

Poti na Dolgo trato (okoli 1830 m) prav tako ne bom še enkrat opisovala, samo to naj povem, da sva se spotoma sladkala z malinami in da so planino tokrat krasili čedni šopki sviščevcev. Mimo križa in do možica je šlo še po spominu, od tam pa je bila pot za naju nova. Steza se je nadaljevala levo in desno. Zavila sva levo pred vrtačo, ki se nama je v jesenski megli zdela strma grapa, in jo obhodila po levem robu. Vzpenjala sva se med redkim ruševjem in razgled je postajal čedalje lepši: Veliki vrh, Velika Zelenica, Molička peč, Poljske device, Križevnik. Bore četrt ure nad možicem sva stopila na vrh. Torej sva bila novembra že skoraj na cilju!


 
 
 








Na vrhu je stala velika piramida, zložena iz kamnov. Razgled je bil za tako »nepomemben« vrh prav lep: na zahodu Deska, desno od nje Tolsti vrh, za njima Ojstrica, spredaj desno od nje Veliki vrh in Velika Zelenica; na severu Poljske device in Križevnik, za njimi Krofička in dolgi hrbet Strelovca, v naslednji vrsti pa Olševa; na severovzhodu Raduha; na jugu Velika planina. Na vršnem travniku so iz visoke suhe trave bodli razkošni šopi preobjed.
 

Ker sva s planine Ravne do vrha Dleskovca potrebovala samo uro in dvajset minut, je bilo treba vsaj vrnitev nekoliko »raztegniti«. Spustila sva se na drugo stran med ruševje. Hotela sva priti na markirano pot med Ravnami in Korošico ter poiskati (Staro) Lučko kočo. Nekaj časa je bila steza zelo očitna, saj je bilo ruševje sveže požagano. Ko se je zredčilo, sva zavila bolj desno in se spuščala po skalnatem pobočju, kjer steza ni bila vidna. Jani je poskusil srečo v najbolj obetavnem »koridorju« skozi ruševje, jaz pa sem prevzela vlogo možica. Le kakih 150 m nad markirano potjo se je ruševje zaprlo pred njim, zato se je vrnil k meni. Poskusila sva še enkrat in tam, kjer se je ruševje zredčilo, tokrat opazila odcep levo. Po slabe četrt ure naju je pripeljal do prečne poti, ki priteče z Dolge trate in obide Dleskovec po zahodni strani; na zemljevidu ni markirana. Zavila sva desno nanjo in čez nekaj metrov zagledala markacijo. Po tej poti sva v petih minutah prišla do križišča z drugo, ki obide Dleskovec po vzhodni strani in je tudi na zemljevidu narisana kot markirana.
 
 
Tik pred križiščem sva srečala planinca in ju rešila zmotnega prepričanja, da gresta na Korošico, v resnici pa sta veselo korakala za markacijami nazaj na Dolgo trato, saj jih proti Korošici ni bilo. Pri nedopustno zanikrnih kažipotih sva zavila desno. Steza je bila sprva kamnita in svet obakraj nje zelo kraški, sčasoma pa je postala bolj peščena in obrasla s travo. Prečila sva skalnato pobočje in se čez dobre pol ure znašla v kotanji, po kateri so ležale skale. Kmalu za njo so se levo ob poti pokazali spomenik 17 borcem partizanske tehnike,
padlim 2. januarja 1945, ter miza in klopi. Ko sva tam malicala, sta prišla mimo planinca; ona je vedela »vse« o tem kraju: tukaj je bila planinska koča (Lučka koča, ki sva jo iskala) in v njej partizanska tehnika, zaradi česar so jo požgali. Tudi napis na lesenih tablicah, ki sta komaj še čitljivi, pravi tako, čeprav na zemljevidu Lučka koča ni narisana ravno na tem mestu. »Majhna in vsa skromna je bajtica, ne upa si stopiti v vrsto oholih planinskih Domov. Vsa je iz lesa, tri metre meri v višino, štiri v širino in dolžino. Spredaj vrata, ob zadnji steni ležišče s slamo, na vsaki strani po eno majhno okence, desno za vrati železen štedilnik, levo miza in dve klopi. To je vse. Enostavno, pa domače in prisrčno,« je v Planinskem vestniku 4/33 zapisal Mirko Kajzelj. A zdaj ni več sledu o njej, vsaj midva ga nisva našla.
 
 
Pot sva nadaljevala mimo ravnice z napajališčem tremi »podpisanimi« (RV/PV, RV/79) lesenimi koriti in zbiralnikom v bregu nad njimi. Čez zeleno kotanjo pod ravnico sva se vrnila v gozd. Na drevesih vrh klanca so naju pričakali kažipoti nazaj Molička pl., Korošica in Lučka koča (zdaj se ne čudim več pritožbi nekoga, ki je iskal Lučko kočo, češ da so ga kažipoti usmerjali proti njej, potem pa so – ne da bi bila kje kaka koča – začeli kazati nazaj, od koder je prišel; kdor postavlja znamenja, se mora zavedati, da ne poznamo vsi območja in z njim povezanih dejstev, zato marsikdo, ki sledi kažipotu za kočo, kočo tudi pričakuje) ter levo Pl. Polšak. Pa si oglejva še to planino, sva sklenila.
 

Namesto da bi bila nadaljevala proti Ravnam, sva torej zavila levo. Na nekaterih drevesih so bile rdeče pike. Na nekaj neoznačenih razcepih sva vselej izbrala razločnejšo stezo. Vzpenjala in spuščala se je in rdeče pike so se namnožile tudi na skalah. V iglastem gozdu je bilo čedalje več macesnov in vsepovsod je ležalo trohneče podrto drevje. Mimo zasilne klopce in po levem robu gole kotanje, obdane z macesni (zdajle že rumenijo!), v kateri so ležali kupi vejevja, ki so ostali po pospravljanju gozda, sva 40 minut za Lučko kočo prispela na planino Polšak (1695 m; po vodniku Kamniško-Savinjske Alpe Polšakovo planino). Tudi tam je bil zbiralnik za vodo in napajalno korito je bilo spet označeno z RV. Sedela sva pred malo kočo na planini in uživala najlepše trenutke tega dne. Belogriva kobila s še čisto majčkenim žrebičkom, ki se ni niti za hip ločil od nje, je pozvanjala z zvoncem. Žrebiček v drugi družinici je bil nekoliko večji in se je sito zleknil v travo, a še leže venomer nekaj mulil. Kulisa tega živahnega prizora pa je bila sicer negibna, vendar nič manj čudovita Raduha. Janija je zamikalo še s Polšaka na Križevnik, toda uresničitev te želje je odložil za kdaj drugič.
 
 
Vrnila sva se na pot proti Ravnam in čez pol ure preplezala leso nad planino. Nato sta naju puščica in markacija usmerili desno navzdol, a videla sva nekaj planincev, ki so nadaljevali kar naravnost naprej. Steza se je spremenila v širok travnat kolovoz. Z njega se je v desno spustila markirana travnato-skalnata potka, midva pa sva nadaljevala po kolovozu, ker sva pričakovala, da bova prišla na obračališče pod Smrekovcem in od tam po gozdni cesti na planino. Vendar sva se znašla na cesti že pod obračališčem (to se najbrž ne bi bilo zgodilo, če bi bila više pri markaciji in puščici sledila tistim, ki so šli kar naravnost, ne desno navzdol). Odmaknila sva žico električnega pastirja in se napotila po cesti mimo krav, zbranih ob majhnem kalu, proti avtu v gozdu pod planino.
 
V drugo sva Dleskovec tako rekoč mimogrede »našla« in ker je bilo to prelahko (predvsem pa prekratko), se nama je za vrnitev posrečilo porabiti ravno dvakrat toliko časa kot za vzpon nanj. Niti za minuto preveč!

Ni komentarjev: