Križevnik ‒ nenevarna (avan)tura

Jeseni se je na planini Polšak Jani ogrel za bližnji Križevnik (1909 m). Ko sva se 19. decembra odpravila tja, še nisem vedela, da je precej priljubljen med plezalci, prebrala pa sem o sicer neoznačeni, a lahki planinski poti nanj. Jani je na spletu našel prospekt Gorniškega kluba Savinjske doline iz Luč, ki opisu poti dodaja, da ni primerna za neizkušene pohodnike, saj se zaradi orientacijskih težav lahko sprevrže v nevarno avanturo. Ta prospekt je tudi edini meni doslej znani »uradni« vir, ki opozarja, da Lučke koče ni več, saj so jo za novo leto 1945 požgali Nemci (kažipoti k nečemu, česar ni več, res niso posrečena zamisel). Kogar ne moti, da ne »navigira« sam, ampak ga vodi GPS, najde v prospektu podatke za 17 točk na poti (nadmorska višina vrha je v njem 1910 m).

 

 

Kot že nekajkrat sva si za izhodišče izbrala planino Ravne. Cesta je bila asfaltirana dlje, kot sva imela v spominu od prejšnjikrat, čakalo pa naju je še eno, manj prijetno presenečenje: znak za prepoved prometa. Niti dopolnilne table, da je vožnja dovoljena lastnikom zemljišč ali kaj podobnega, ni bilo. Cesta je bila brezhibna, na soboto tudi dela v gozdu nisva pričakovala, zato sva se obotavljivo odpeljala naprej. Kmalu se je pokazalo, zakaj (najbrž) znak: sicer kopna cesta je bila na ovinkih nevarno ledena. Ob ovinku, za katerim se led kar ni končal, sva parkirala in v četrt ure pripešačila na Ravne. Pod tisto lepo smreko je stal »obvezni« avto in kot navadno kazil podobo planine, nedaleč proč pa še eden, torej se nekateri ne bojijo ne ledu ne prometnih znakov.

 

 

Čez planino sva se odpravila po gozdni cesti na obračališče pod Smrekovcem. Bilo je zvoženo in tudi tam je parkiral avto. Sledila sva komaj še čitljivemu kažipotu levo z napisoma Lučka koča in Molička peč. Zasneženi kolovoz se je rahlo spuščal. Ta pot se menda ne šteje več za označeno (opazila sva le tri že zelo slabe markacije), na koncu manjše uravnave pa sva prišla na markirano s planine Ravne. Pri lesi naju je čakal še en lesen kažipot za Lučko kočo. Kar kmalu sva se znašla na sedelcu, ki sva ga že poznala od prvega obiska na planini Polšak. Od tu bi se bila lahko povzpela desno proti njej, vendar sva hotela raziskati, ali se po skromni stezici za partizanskim spomenikom, ki stoji približno na kraju nekdanje Lučke koče, tudi pride na to planino. Zato sva nadaljevala naravnost v smeri Moličke planine in Korošice. Steza se je prekucnila na drugo stran v senčnato kotlinico. Tod očitno dosti hodijo, saj je bilo popolnoma steptano in zato poledenelo. Kotlinici je sledila še ena, daljša, obe pa sta bili precej zasneženi in mrzli. V snegu je mrgolelo sledi parkljarjev. Ko sva prilezla še iz tretje kotlinice, sva dosegla uravnavo s koriti, v bregu nad njo pa »znamenitost«, ki je ni (Lučko kočo), in partizanski spomenik.

 

Povzpela sva se po stezici za spomenikom in ko se je prevesila na drugo, senčno stran, je bilo spet precej snega, gazi pa nobene, le sledi divjadi. Ozki prehod, po katerem sva se spuščala, je bil na začetku strm in skalnat, zato kar nevaren za zdrs. Zaupala sva živalskim sledem. Za robom sva se spet strmeje spustila in zavila desno nad konto. Rahlo sva se povzpela in se nato strmo spustila v večjo konto. Z nekaj težavami sva napredovala po njenem levem pobočju. Pri skali, iz katere je rasla velika smreka, sva morala zlesti še više, da sva se prebila nad njo. Včasih se nama je zdelo, da sva ujela stezico, večinoma pa sva hodila po brezpotju. Zelo dolgo je trajalo, da sva dosegla rob na drugem koncu konte, kjer so naju presenetili človeški sledovi– gaz pravokotno na najino »pot«. Zavila sva levo in skrb, kaj bova storila, ko bodo sledovi na kopnem pobočju izginili, se je izkazala za nepotrebno: na koncu snega se je pokazala razločna steza, ki se je vzpenjala pod visokimi macesni. Našla sva rdeče pike, kakršne so naju prejšnjikrat vodile na planino Polšak. Prepoznala sva »klopco« – brunce, pritrjeno med dve debli, in nato še kupe odrezanih vej po pobočju travnate kotanje, torej sva bila na pravi poti. Od korita tik pod planino sva lahko videla Dleskovec s piramido na vrhu, za rogovilastim macesnom pa prvič svoj cilj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poldrugo uro nad Ravnami sva stopila na planino Polšak. Koča je samevala, čeprav je bilo videti, kakor da je nekdo še pred kratkim napravljal drva. Kot prejšnjikrat me je posebno navdušil pogled na Raduho. Ob gozdu onstran planine, za katerim se je sončil Križevnik, sva na skali z možicem zasledila še komaj opazen ostanek puščice. Nad tem mestom sva mimo kamna z rdečo packo stopila v gozd. Sledila sva gazem, upajoč, da vodijo na Križevnik. Do vrha naj bi bilo uro hoda. Ko ni bilo več snega in torej tudi ne gazi, sva lovila stezo med skalami. Pomagali so nama velik možic in rdeče pike. Spustila sva se v mrzlo, zasneženo senčno dolinico z ograjenim studencem. Ko sva se povzpela iz nje, ni bilo več rdečih pik, zato pa – sicer redki – možici. Pot je zavijala levo, proč od Križevnika. Ob prvem razločnem odcepu desno v ruševje ni bilo pričakovanega možica, o katerem sva brala na spletu, zato sva nadaljevala v dotedanji smeri. Sledil je kar strm vzpon proti desni.

 

 

 

 

 

 

Končno sva prispela do pravega razcepa, kjer je možiček kazal desno. Stopala sva po macesnovem gozdu med ruševjem. Prav sredi steze je cvetel majcen svišč, telohi pa so se manj pogumno držali roba. Precej strm vzpon se je končal na majhni uravnavi pri možicu. Na desni se je kazal skalni predvrh, s svojim iglastim (ruševnatim) »plaščkom« podoben ježku, ki moli goli (skalnati) smrček v zrak. Veliko konto sva obhodila po desni, čeprav je bil levi rob tudi uhojen (pozneje sva izvedela, da se tam menda pride na Moličko peč), in šla mimo še ene, manjše, tokrat desno pod potjo. Tik pod grebenom sva stopila iz ruševja na golo gruščnato zaplato in ji sledila levo na greben. Z njega sva imela sicer lep razgled, poti pa tam ni bilo. Zato sva se spustila nazaj po grušču in v ruševju našla nadaljevanje poti. S te ozke stezice naju je kmalu razveselil lep pogled na Raduho. Ko nisva prav vedela, kam naprej, sva splezala navzgor proti suhi palici (te naslednjič morda ne bo več tam, se pa v tisti smeri vidi tudi kovinski stolpič), malo dol in brž zatem na vrh. S planine Polšak sva res hodila natanko eno uro.

 

Vrh »krasi« miniatura Aljaževega stolpa, postavljena leta 2007, družbo pa mu dela geodetski kamen. Uživala sva v razgledih na dolino in gore vsenaokrog: Dleskovec, Veliki Vrh, Ojstrica, Grintovec, Krofička, Raduha, Uršlja gora, Smrekovec, Golte. Janija je prevzel zlasti nov pogled na Ojstrico. Za goro, ki ji je vodnik Kamniško-Savinjske Alpe odmeril borih osem vrstic, naravnost imenitno.

 

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Na planini Polšak je bilo zdaj precej živahno in koča odprta. V pogovoru s skupino, ki je počivala na klopeh nad njo, sva izvedela, kje naj bi bila lovska koča, ki sva jo našla na zemljevidu, sicer pa še ne. Po »pikasti« poti sva se spustila nad travnato kotanjo in skušala poiskati omenjeno kočo. Sprva nisva bila uspešna, ko pa sva se že odpravila v dolino, sva na levi onkraj kotanje zagledala stezo, zato sva se vrnila. Na spodnjem koncu kotanje sva odkrila začetek tiste steze in v petih minutah naju je pripeljala do ograjene lesene koče s hišno številko Podveža 46. Ni bila videti v najboljšem stanju, tudi klopi in mize okoli nje so bile že precej trhle.

 

Nato sva se res odpravila proti domu. Čez četrt ure sva na robu konte na mestu, kjer sva tja grede zavila levo na pot, označeno s pikami, nadaljevala kar naravnost naprej po njej in v slabih 20 minutah naju je pripeljala na sedelce. Od lese se nisva držala poti vzpona, ampak sva se spustila desno na markirano pot proti planini Ravne. Po četrt ure sva izstopila iz gozda pri glavnem stanu. Na nebu je že svetila bleda luna in naju pospremila do avta.

 
 

Kljub nekaj orientacijskim zagatam se le ni zgodila nevarna avantura, ampak se je posrečila prav prijetna tura.

Decembra na kopnem Stolu

Skoraj ducat let je že minilo, odkar sva bila na Stolu (2236 m). Poleti. Pozimi tako visoko ne hodiva, a ker je bil 12. decembra iz doline videti popolnoma kopen, sva se kar odločila zanj. Za izhodišče sva izbrala Valvasorjev dom pod Stolom (1181 m). Parkirala sva nekoliko niže, pri kažipotih na 1165 m, ker je bila cesta naprej poledenela. Nisva bila edina, a veliko se jih je pripeljalo prav do doma.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad domom sva se povzpela čez travnik proti gozdu. Ko sva prišla iz njega, so naju pričakali pogledi na Monštranco, Svečo, dolino in Julijce. Takoj sva znova vstopila v gozd in se pretaknila skozi leso. Na razcepu/stiku Žirovniške in Zabreške poti sva zavila desno na Zabreško in najprej prehodila Žirovniško planino. Steza se je rahlo vzpenjala proti gozdu, na katerega robu je stala preža.

 

 

Onkraj gozda se je začela Zabreška planina. Mimo hišice Agrarne skupnosti Selo Zabreznica z jaslimi za konje ter mizo in klopema za pastirje sva prikoračila do stanu, okrašenega na vse mogoče načine in opremljenega s številnimi kažipoti. Oskrbnik nama je povedal marsikaj o okoliških poteh. Na travniku nad stanom je cvetelo precej trobentic in nekaj telohov. Po njem sva se povzpela do lese in naprej čez poseko na Staro planino. S potepanja po planinah pod Stolom (kakšno naključje: tudi takrat je bil 12. december!) sva jo imela v spominu predvsem po lepih razgledih. Tokrat so bili manj sijajni, pa zato bolj romantični.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva zelo strmo proti zgornjemu robu planine, tam pa desno proti Stolu. Množicam trobentic so se pridružili jetrniki, vijolice, smrdljivke in marjetice. Sredi decembra – to je res narobe svet. Po gozdu sva se vzpenjala po široki peščeni in kamnati stezi, prepredeni z debelimi koreninami. Tu je bilo popolnoma kopno, na planinah pa sva večkrat naletela na sneg in celo led. Ko sva dosegla gozdno cesto, onkraj katere je stala hiška, naju je dohitel oskrbnik z Zabreške planine. »Počasna sta, sem šel pol ure za vama,« je pripomnil. Prišel je čez Zabreški plaz. Odprl je hiško, imenovano Betonska bajta (1606 m). Za vodo je poskrbljeno s cisterno za 7000 l deževnice, je povedal. To poletje je pasel 37 krav in 17 konj. Z njim je prišla Bela, prikupna in prijazna psička, stara osem let. Zelo lepo je vzgojena; šolali so jo policisti, a je bila za policijsko službo premila, zato je dobila civilnega gospodarja in ta je nadvse zadovoljen z njo.

 

 

 

Ko smo se naklepetali in sva se dekleti naigrali, fanta pa sta zvrnila šilce domačega, sva se odpravila dalje za kažipotom. Strma kamnita steza naju je vodila po razdejanem gozdu. Kmalu za levim ovinkom sva stopila iz njega na še strmejši travnik s smrekami in ruševjem. To pobočje Malega Stola se imenuje Čelo. Najprej sva se ustavila pri klopci z napisom Počitek pri Janezu (na skali piše 1653), nad katero je kovinska tabla v spomin lovcu Janezu Palovšniku, ki ga je tu 30. novembra 1966 zasul snežni plaz. Za naslednjim pasom gozda je že prevladovalo ruševje. Ponujal se nama je pogled na dolino, Blejsko jezero z otokom, gore v ozadju. Potem se je pot obrnila ostro desno in naju pripeljala do skale z napisi Finžgarjeva skala, 1908+ in 1750 m. (popravljeno na 1850) ter dvema markacijama. Kaj pomenijo številke, nisem ugotovila. Na zemljevidih je poleg napisa Finžgarjeva skala, ki ni tik markirane poti, nadmorska višina 1932 m. Skala se imenuje po reševalcu Janezu Finžgarju iz Sela, po različnih virih bratu ali bratrancu pisatelja Frana Saleškega Finžgarja. Drenovca dr. Josip Cerk in Pavel Kunaver sta 4. aprila 1912 kljub slabemu vremenu peljala na Stol sedem študentov in njihov profesor zemljepisa Cerk je zdrsnil v smrt, preostali pa so v Prešernovi koči čakali na pomoč. V reševalni akciji je Finžgar zgrmel čez tisto skalo in čudežno preživel. Dogodek je bil menda eden izmed povodov za ustanovitev GRS 16. junija 1912.

 

 

 

Za skalo sva zavila levo in se povzpela do kažipotov, od koder sva prvič zagledala Prešernovo kočo. Srečala sva fanta, ki nista vedela, kje in kaj je Finžgarjeva skala. Eden je slišal praviti, da so tod razmetane Hudičeve skale, največja pa da je Hudičeva skala. Sprehodila sva se na drugo stran travnate ravnice za kažipotoma (tu niti ruševja ni bilo več; menda oskrbnik z Zabreške planine pase prav do sem) in odprl se nama je prelep razgled na Vrtačo, Srednji vrh, Begunjščico z Roblekovim domom, Dobrčo, Kriško goro, Košuto, Košutico, Storžič, Kočno, Grintovec.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V pol ure sva prisopihala po golem pobočju do Prešernove koče pod vrhom Malega Stola (pravijo mu tudi Zabreški Mali Stol, 2198 m). Koča seveda ni bila odprta, tudi stranišče je bilo zaklenjeno, in nikjer nikogar. Pomislila sva, da sva pozna, saj sva med vzponom srečala deset planincev, ki so se že vračali. Razgledi so bili še lepši kot nad Finžgarjevo skalo. Od radioamaterske hišice sva se spustila na sedlo Med Stoli (2165 m; le zakaj ne Med Stoloma?) h grozdu kažipotov, kjer pa je bilo zelo živo. Mnogi so prihajali po Žirovniški poti, po kateri sva se nameravala vrniti. Na podlagi njihovih ocen prehojene poti (»zoprno«, »živ led«, »veliko snega«, »grozno«, »obup« in podobnih) sva se odločila vrniti po poti vzpona, sploh ker so bili ocenjevalci v veliki večini mlajši in gotovo sposobnejši od naju. Končni vzpon na »pravi«, (Veliki) Stol s sedla ni trajal več kot 10 minut, a je bilo na dveh mestih nekaj sitnega ledu.

 

 

 

Na najvišjem vrhu Karavank se nas je okrog vpisne skrinjice in nenavadno velikega mejnega kamna XXV/135 nagnetlo kar precej planincev (tudi skupina Italijanov) in planinskih kavk. Mi smo se navduševali nad razgledi, kavke pa nad grižljaji ‒ razglede si lahko privoščijo dosti imenitnejše kot mi. A tudi med planinci se najdejo posebni tiči. Eden je tako rekoč pritekel gor in začel stikati pod neko skalo. Jani se je pošalil, ali išče zaklad. Glej ga, zlomka, res ga je iskal! In našel. Navdušenec za igro geolov (geocaching) je – če sem si prav zapomnila – od leta 2010 našel že 7600 »zakladov«. Na hitro smo preračunali, da to znese kake štiri na dan. Bil je še mlad, torej še hodi v službo ... »Pa saj ste videti čisto normalni!« mi je ušlo, upokojenki, ki nikakor ne bi mogla vsak dan iskati zakladov, saj nimam toliko časa. Nič ni zameril, le zasmejal se je in pojasnil, da jih kak dan lahko najde zelo veliko, ker se ni treba za vsakega potruditi tako kot za tega na Stolu, ampak so mnogi dostopni zlahka, tudi z avtomobilom. No, na Stolu smo prav vsi našli vsak svoj zaklad. Selfiji so zdaj nekaj običajnega tudi na gorskih vrhovih, ampak ne za naju – naju mora kdo slikati.

 

 

Vrnila sva se torej po isti poti, le pred Prešernovo kočo sva se še prej okrepčala. Poleg naju je malical samo še en par, tako da je bilo dovolj prostora tudi za vedno lačne kavke. Ko sva se odpravila v dolino, sva srečala še precej planincev, mnoge s padali.

 

 

 

 

Pri Betonski bajti ni bilo nikogar več. Za krmilnico poleg nje sva poskušala poiskati pot, ki naj bi pritekla sem čez Monštranco, a nisva rinila zelo daleč. Na zgornjem robu Stare planine sva nadaljevala kar naravnost naprej za kažipotom Valvazor* po zgornji poti. Ta je sicer markirana, a do lese so oznake tako slabe, kakor da bi bila opuščena. Vodi mimo partizanskega spomenika – plošče v spomin Julki Jenstrle z Javornika, ki je tu padla leta 1942, skozi gozd in čez jase. Prečkala sva dva plazova; eden izmed njiju je moral biti Zabreški. Iz gozda sva izstopila nad Žirovniško planino, kjer naju je čisto zaslepilo sonce. Tako se je vreme »poslabšalo« (taka je bila napoved), potem ko je bilo večino dopoldneva precej kislo. Ob združitvi najine poti z Žirovniško sva naletela na najina fotografa z vrha; čeprav sta odrinila v dolino pred nama in sva midva še malicala, poleg tega pa je bila njuna pot krajša od najine, smo se tam znašli hkrati – še en dokaz, da je bila Žirovniška tisti dan najbrž res zelo zahtevna. Med hojo pod Svečo in Monštranco sva opazila možice (gor grede jih nisva), ki označujejo stezico proti Monštranci; tudi to bo treba raziskati ... Valvasorjev* dom je bil že čisto blizu.

 

 

Za vzpon sva potrebovala poltretjo uro, za vrnitev pa dve uri in četrt. Kljub koledarski zimi je bilo tako malo snega in toliko rož, da sva se počutila čisto pomladno.

 

* Ime našega znamenitega zgodovinarja »na terenu« pišejo vsakič drugače: enkrat s s, drugič z z, torej čisto v skladu s pravopisom, saj ta dovoljuje oboje (prednost sicer daje zapisu Valvazor).

 

Tri gole gracije: Golica in njeni spletični

Ko sva se med potjo na Ptičji vrh ustavila pri Karlovem rovu in opazila smerno tablico Golica Preko Korlnove jame 1^h 45^min., sva že vedela, da bova lepega dne poskusila priti na Golico (1835 m) po tej poti. Tokrat sva se peljala nekoliko dlje, čez »prelomljeno« cesto v zgornji del Planine pod Golico, ter parkirala za mostom čez Črni potok (odcepom k Betelu in Fencu).

 

 

Po ledeni in sneženi cesti sva se odpravila ob potoku (sicer bi bila lahko parkirala tudi pri sankaški koči) in levo od Karlovega rova (tokrat je bil celo odprt) pri slabi leseni smerni tablici stopila v gozd^.. Naravnost navzgor je bilo prestrmo, zato sva se vzpenjala nekoliko v desno, poti pa tako in tako ni bilo razločiti. Nekaj časa se nama je dozdevalo, da hodiva po sledi, ki jo je pustila voda. Na robu se je vendarle pokazala nekakšna stezica, po kateri sva nadaljevala rahlo levo navzgor po pobočju, od preloma pa navzdol. Ko se je spustila k vodi, sva se oprijela druge, desno navzgor. Dosegla sva zaraščen prečni kolovoz. Označila sva si mesto, kjer sva prišla nanj, če bi se bilo treba vrniti, saj se nama je večkrat zdelo, da sva se že izgubila. Zavila sva levo. Spodaj sva še vedno videla potok. Domnevala sva, da se bo kolovoz priključil markirani poti na Golico. Prečkala sva dve strugi. Po gozdu so ležale velike skale. Povprek je pritekla še ena steza in povzpela sva se levo po njej. Pri veliki smreki je bilo videti, da je je konec, a nad drevesom sva vendarle zaslutila nekakšno nadaljevanje, zato sva zavila tja in v kratkem stopila na gozdno cesto.

 

 

Golica je bila na levi in v tisto smer bi bila najbrž prišla do markirane poti. »Nadstropje« više se je slišalo podiranje dreves. V levo nama ni dišalo, ker se je cesta tja spuščala, vzpona čeznjo sva se bala, saj bi bila lahko zašla na območje padajočih dreves, zato sva zavila desno. Na ovinek se je iztekla vlaka in po njej se je na delovišče pripeljalo gozdarsko vozilo. Delavcu se ni niti sanjalo, kje je Golica, rekel pa je, da je kake 3 km desno planina; sklepala sva, da Markljev rovt, zato sva se napotila tja, kajti da se od Karlovega rova do sem še nisva popolnoma izgubila, se nama je zdel dovoljšen dosežek.

 

Držala sva se dobre, a zasnežene in poledenele gozdne ceste, ki naju je  kmalu pripeljala do Savskih jam. Nadaljevanje do Markljevega rovta (1189 m) sva že poznala. Levo nad hišami sva prestopila ograjo in se podala v gozd. S kamni posuta steza se je vzpenjala po jarku, ob katerem so se belili popki telohov. Ko sva zavila levo iz njega, je steza postala koreninasta, travnata in peščena; pripeljala je iz gozda na skalnato pobočje. Markacije so naju usmerile po levi strani skal. Z ovinka sva zagledala Julijce s Triglavom. Vzpenjala sva se strmo, skoraj naravnost navzgor med velikimi podrtimi drevesi. Široka steza, vzporedna s pobočjem kot kak balkon, je zavijala v levo. Skozi drevje sva zagledala cesto proti sedlu Suha in jo kmalu dosegla.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobre pol ure nad Markljevim rovtom sva stopila na sedlo Suha. Z njega se pride na Golico po grebenu Male Golice ali po markirani cesti. Zaradi lepših razgledov in nenavdušenja za ceste sva se odločila za greben. Morala sva se pokriti, saj je sonce 7. decembra sijalo čisto pomladno, kakor se za sončno stran Alp spodobi, na avstrijski strani pa je vladala megla. Od mejnega kamna XXVI/1 in klopce sva se povzpela k naslednji klopci in kamnu 2.

 

 

Napredovala sva od kamna do kamna in se razgledovala. Če sva se ozrla, sva imela sedlo Suha, Ptičji vrh in Struško kot na dlani. Prepoznala sva travnati krog sredi gozdov: Pusti rovt. Pokazala se je Planina pod Golico, za njo pa se je dobro videl Triglav. »Stopničke« po grebenu so bile sila blatne, trava ob njih pa suha, a sva se trudila ne stopati po njej, razen kjer je bilo res preveč spolzko ali če je steza izginila pod snegom. Malo Golico je obšla zelo naokrog po levi in ko se je pokazala še Krvavka s Kočo na Golici, sva zapustila graničarsko pot. Zavila sva kar desno navzgor po suhi travi, da sva dosegla vrh Male Golice pri kamnu 6 (pol ure nad sedlom).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po drugi strani sva se spustila na sedlo med Malo Golico in Krvavko ter spet ujela pot, ki sva jo zapustila malo prej. S sedla je bila Krvavka videti »triglavka«. Začela sva se vzpenjati nanjo. Graničarska pot ne teče prav po vrhovih. Kmalu po tistem, ko sva bila pod prvim, sva zavila desno navzgor kar za nosom proti dozdevno najvišji točki. Po pol ure sva stopila na tretji, vsaj po najini presoji najvišji vrh Krvavke, ki ga je »krasila« na dele razstavljena plastična ograja poleg kamna 13. Od tu sva prvič uzrla (Veliko) Golico. Ravno tedaj sta se mudila na njej dva planinca.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po malici sva se odpravila naprej po ozkem grebenu; na avstrijsko stran je zijal prepad. Pri kamnu 15 sva se začela spuščati. Na tisti strmini se nama je zdel pomrznjeni sneg kar nevaren, zato sva ga prečkala na najožjem delu. Tudi tokrat sva se vrnila na potko, ki sva jo zapustila, da sva se povzpela na prejšnji vrh. Na sedlu s kamnom 17 in drogom, na katerem je bila nekoč verjetno mejna tabla, sva končno začela vzpon na »pravo« Golico. Pogled na Krvavko je bil s te strani spet drugačen. Srečala sva planinca (najbrž tista, ki sva ju prej videla na vrhu), ko sta se ravno spustila proti koči. Odcep k njej ni bil označen, le koli so kazali pot in zelo slabo markacijo za navzgor sva opazila. Do cilja ni bilo več daleč. Od kamna 13 do 26 na Golici sva prišla v slabe pol ure. Vrh sva si delila še s tremi planinci; dva sta se nam pridružila z avstrijske strani in pozdravila po naše. Prebrala sva, kar piše o Francetu Kadilniku, po katerem se imenuje koča pod vrhom, in uživala v razgledih na našo in avstrijsko stran.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva se vrnila po že prehojeni poti do neoznačenega odcepa h Koči na Golici. Na podplatih se nama je blato nabiralo v težke cokle. Po kake pol ure sva pristala pri koči, kjer se je že martinčkal starejši par. Privoščila sva si čaj in nato od kažipotov poskusila najprej po zimski poti, pa je bila prehuda – preveč strma in sipka (morda kdaj drugič, pa raje navzgor). Tudi »navadna« je bila sipka, strma pa malo manj in utrjena s pragovi oziroma stopnicami. Spuščala sva se mimo počitniške ali lovske hišice in klopc. Nad nama je iz travnate strmine bodla koničasta skala. Zavila sva na razgledišče, od koder se nama je ponujal posebno slikovit pogled na kočo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V pol ure sva pristala pri spodnji postaji tovorne žičnice, kamor se izteče tudi zimska pot. Po levi strani postaje sva sestopila na gozdno cesto. Čeznjo je kazal kažipot Planina pod Golico mimo Savskih jam, midva pa sva se odpravila desno po cesti in pri kažipotu Planina pod Golico mimo Fenca 30' zavila levo z nje. Steza je bila bolj slabo označena, zato sva se orientirala tudi po markacijah v nasprotno smer. Po 20 minutah sva prišla iz gozda na travnik nad hišo in sestopila na asfalt, ozek in slab, pri Planini pod Golico 42, planinski postojanki pri Fencu (nekdanjem Taborniškem domu). Po cesti sva prišla v vas in pri turistični kmetiji pri Betelu poklepetala z domačinom. Med drugim nama je povedal, da je tod veliko gamsov; pred kratkim jih je nekdo videl kakih 40.

 

 

 

Tik pred mostom čez Črni potok naju je dohitel avtomobil s planincema, ki sva ju srečala pri Koči na Golici; ponudila sta nama prevoz, a naju je onkraj mostu že čakal najin zelenček. Kljub temu hvala! In hvala tudi utrujeni smerni tablici pri Karlovem rovu, da naju je po dobrih osmih letih znova zvabila na Golico.