07 februar, 2016

Tri gole gracije: Golica in njeni spletični

Ko sva se med potjo na Ptičji vrh ustavila pri Karlovem rovu in opazila smerno tablico Golica Preko Korlnove jame 1h 45min., sva že vedela, da bova lepega dne poskusila priti na Golico (1835 m) po tej poti. Tokrat sva se peljala nekoliko dlje, čez »prelomljeno« cesto v zgornji del Planine pod Golico, ter parkirala za mostom čez Črni potok (odcepom k Betelu in Fencu).
 
 
Po ledeni in sneženi cesti sva se odpravila ob potoku (sicer bi bila lahko parkirala tudi pri sankaški koči) in levo od Karlovega rova (tokrat je bil celo odprt) pri slabi leseni smerni tablici stopila v gozd.. Naravnost navzgor je bilo prestrmo, zato sva se vzpenjala nekoliko v desno, poti pa tako in tako ni bilo razločiti. Nekaj časa se nama je dozdevalo, da hodiva po sledi, ki jo je pustila voda. Na robu se je vendarle pokazala nekakšna stezica, po kateri sva nadaljevala rahlo levo navzgor po pobočju, od preloma pa navzdol. Ko se je spustila k vodi, sva se oprijela druge, desno navzgor. Dosegla sva zaraščen prečni kolovoz. Označila sva si mesto, kjer sva prišla nanj, če bi se bilo treba vrniti, saj se nama je večkrat zdelo, da sva se že izgubila. Zavila sva levo. Spodaj sva še vedno videla potok. Domnevala sva, da se bo kolovoz priključil markirani poti na Golico. Prečkala sva dve strugi. Po gozdu so ležale velike skale. Povprek je pritekla še ena steza in povzpela sva se levo po njej. Pri veliki smreki je bilo videti, da je je konec, a nad drevesom sva vendarle zaslutila nekakšno nadaljevanje, zato sva zavila tja in v kratkem stopila na gozdno cesto.
 
 
Golica je bila na levi in v tisto smer bi bila najbrž prišla do markirane poti. »Nadstropje« više se je slišalo podiranje dreves. V levo nama ni dišalo, ker se je cesta tja spuščala, vzpona čeznjo sva se bala, saj bi bila lahko zašla na območje padajočih dreves, zato sva zavila desno. Na ovinek se je iztekla vlaka in po njej se je na delovišče pripeljalo gozdarsko vozilo. Delavcu se ni niti sanjalo, kje je Golica, rekel pa je, da je kake 3 km desno planina; sklepala sva, da Markljev rovt, zato sva se napotila tja, kajti da se od Karlovega rova do sem še nisva popolnoma izgubila, se nama je zdel dovoljšen dosežek.
 


Držala sva se dobre, a zasnežene in poledenele gozdne ceste, ki naju je  kmalu pripeljala do Savskih jam. Nadaljevanje do Markljevega rovta (1189 m) sva že poznala. Levo nad hišami sva prestopila ograjo in se podala v gozd. S kamni posuta steza se je vzpenjala po jarku, ob katerem so se belili popki telohov. Ko sva zavila levo iz njega, je steza postala koreninasta, travnata in peščena; pripeljala je iz gozda na skalnato pobočje. Markacije so naju usmerile po levi strani skal. Z ovinka sva zagledala Julijce s Triglavom. Vzpenjala sva se strmo, skoraj naravnost navzgor med velikimi podrtimi drevesi. Široka steza, vzporedna s pobočjem kot kak balkon, je zavijala v levo. Skozi drevje sva zagledala cesto proti sedlu Suha in jo kmalu dosegla.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Dobre pol ure nad Markljevim rovtom sva stopila na sedlo Suha. Z njega se pride na Golico po grebenu Male Golice ali po markirani cesti. Zaradi lepših razgledov in nenavdušenja za ceste sva se odločila za greben. Morala sva se pokriti, saj je sonce 7. decembra sijalo čisto pomladno, kakor se za sončno stran Alp spodobi, na avstrijski strani pa je vladala megla. Od mejnega kamna XXVI/1 in klopce sva se povzpela k naslednji klopci in kamnu 2.
 
 
Napredovala sva od kamna do kamna in se razgledovala. Če sva se ozrla, sva imela sedlo Suha, Ptičji vrh in Struško kot na dlani. Prepoznala sva travnati krog sredi gozdov: Pusti rovt. Pokazala se je Planina pod Golico, za njo pa se je dobro videl Triglav. »Stopničke« po grebenu so bile sila blatne, trava ob njih pa suha, a sva se trudila ne stopati po njej, razen kjer je bilo res preveč spolzko ali če je steza izginila pod snegom. Malo Golico je obšla zelo naokrog po levi in ko se je pokazala še Krvavka s Kočo na Golici, sva zapustila graničarsko pot. Zavila sva kar desno navzgor po suhi travi, da sva dosegla vrh Male Golice pri kamnu 6 (pol ure nad sedlom).
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Po drugi strani sva se spustila na sedlo med Malo Golico in Krvavko ter spet ujela pot, ki sva jo zapustila malo prej. S sedla je bila Krvavka videti »triglavka«. Začela sva se vzpenjati nanjo. Graničarska pot ne teče prav po vrhovih. Kmalu po tistem, ko sva bila pod prvim, sva zavila desno navzgor kar za nosom proti dozdevno najvišji točki. Po pol ure sva stopila na tretji, vsaj po najini presoji najvišji vrh Krvavke, ki ga je »krasila« na dele razstavljena plastična ograja poleg kamna 13. Od tu sva prvič uzrla (Veliko) Golico. Ravno tedaj sta se mudila na njej dva planinca.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Po malici sva se odpravila naprej po ozkem grebenu; na avstrijsko stran je zijal prepad. Pri kamnu 15 sva se začela spuščati. Na tisti strmini se nama je zdel pomrznjeni sneg kar nevaren, zato sva ga prečkala na najožjem delu. Tudi tokrat sva se vrnila na potko, ki sva jo zapustila, da sva se povzpela na prejšnji vrh. Na sedlu s kamnom 17 in drogom, na katerem je bila nekoč verjetno mejna tabla, sva končno začela vzpon na »pravo« Golico. Pogled na Krvavko je bil s te strani spet drugačen. Srečala sva planinca (najbrž tista, ki sva ju prej videla na vrhu), ko sta se ravno spustila proti koči. Odcep k njej ni bil označen, le koli so kazali pot in zelo slabo markacijo za navzgor sva opazila. Do cilja ni bilo več daleč. Od kamna 13 do 26 na Golici sva prišla v slabe pol ure. Vrh sva si delila še s tremi planinci; dva sta se nam pridružila z avstrijske strani in pozdravila po naše. Prebrala sva, kar piše o Francetu Kadilniku, po katerem se imenuje koča pod vrhom, in uživala v razgledih na našo in avstrijsko stran.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Z vrha sva se vrnila po že prehojeni poti do neoznačenega odcepa h Koči na Golici. Na podplatih se nama je blato nabiralo v težke cokle. Po kake pol ure sva pristala pri koči, kjer se je že martinčkal starejši par. Privoščila sva si čaj in nato od kažipotov poskusila najprej op zimski poti, pa je bila prehuda – preveč strma in sipka (morda kdaj drugič, pa raje navzgor). Tudi »navadna« je bila sipka, strma pa malo manj in utrjena s pragovi oziroma stopnicami. Spuščala sva se mimo počitniške ali lovske hišice in klopc. Nad nama je iz travnate strmine bodla koničasta skala. Zavila sva na razgledišče, od koder se nama je ponujal posebno slikovit pogled na kočo.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
V pol ure sva pristala pri spodnji postaji tovorne žičnice, kamor se izteče tudi zimska pot. Po levi strani postaje sva sestopila na gozdno cesto. Čeznjo je kazal kažipot Planina pod Golico mimo Savskih jam, midva pa sva se odpravila desno po cesti in pri kažipotu Planina pod Golico mimo Fenca 30' zavila levo z nje. Steza je bila bolj slabo označena, zato sva se orientirala tudi po markacijah v nasprotno smer. Po 20 minutah sva prišla iz gozda na travnik nad hišo in sestopila na asfalt, ozek in slab, pri Planini pod Golico 42, planinski postojanki pri Fencu (nekdanjem Taborniškem domu). Po cesti sva prišla v vas in pri turistični kmetiji pri Betelu poklepetala z domačinom. Med drugim nama je povedal, da je tod veliko gamsov; pred kratkim jih je nekdo videl kakih 40.
 
 
 
Tik pred mostom čez Črni potok naju je dohitel avtomobil s planincema, ki sva ju srečala pri Koči na Golici; ponudila sta nama prevoz, a naju je onkraj mostu že čakal najin zelenček. Kljub temu hvala! In hvala tudi utrujeni smerni tablici pri Karlovem rovu, da naju je po dobrih osmih letih znova zvabila na Golico.

Ni komentarjev: