Na Planino nad Vrhniko z Betajnove

V petek, 12. februarja, je snežilo in že sva se veselila letošnjega Blegoša, potem pa je naneslo, da sem ostala doma. Teden brez hriba je zame bolj žalosten, ampak ker je menda vsaka stvar za nekaj dobra, raje pogledam na vse skupaj s svetle strani: ker je »poročilo« napisal Jani, sem nekoliko zmanjšala zaostanek pri svojem poročanju.

 

Kakšna sobota. Dan prej so zdravniki Mojci spet za nekaj časa sezuli gojzarje, po celonočnem sneženju je bila v hribih nevarnost plazov 4. stopnje, za povrhu pa smo bili še trinajstega. Ampak noge si človek mora pretegniti. Ker sva Šmarno goro že prevandrala po dolgem in počez, je Mojca predlagala, da skočim na Planino nad Vrhniko. Sprejeto.
 

Za izhodišče sem si izbral »klasično« parkirišče na Betajnovi. Ker je čez noč zapadlo kakih 30 cm novega snega, parkirišče pa ni bilo očiščeno, smo (pre)zgodnji pohodniki parkirali kar ob cesti. Zemljevid Ljubljana in okolica pozna od tam dve markirani poti na Planino, vodnik Dolenjska, Bela Krajina, Notranjska tri, na terenu pa sem ugotovil, da v resnici obstajajo celo štiri.

Kažipot za cesto me je usmeril na stezo, ki na kratko čez travnik pripelje na makadamsko cesto, ta pa levo v še en predel Vrhnike ‒ Storžev grič. V njem so mi pozornost zbudile tri stvari: lična lesena hiška na travniku nasproti hiše št. 9, odprta brunarica Petkov Storž (poleti menda s samopostrežno ponudbo pijač) ter številna opozorila, naj se pohodniki držimo označenih poti in naj spoštujemo zasebno lastnino. Na razpadajočem zidanem objektu, verjetno opuščeni sušilnici sadja, je treba pravilno razumeti usmerjevalno puščico in zaviti s ceste desno na kolovoz. Odjuga je ekspresno tanjšala snežno odejo, z grmovja, ki obakraj obroblja kolovoz, pa je dobesedno deževalo. Kratek suh predah je ponudil le travnik, prek katerega teče daljnovod Kleče‒Logatec. V slabe pol ure sem prisopihal do Županove klopi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri Županovi klopi se pot na Planino razcepi: levi krak gre mimo Bukve in desni čez Špico. Vodnik predlaga levega, zato sem se zanj odločil tudi sam. Ta pot je odločno bolj položna, a zato tudi 5 minut daljša. Nekje na polovici stoji ob njej na oko skoraj novo razpelo (dejansko iz leta 2004). Na vrhu v koči mi je Berto povedal zanimivo zgodbico. Ljudski glas pravi, da je njega dni na Špici stal grad. Neke noči je na njegova vrata potrkal utrujen popotnik in prosil za prenočišče. Graščak ga je nagnal in popotnik je moral naprej v dolino. Pri sestopu mu je spodrsnilo in je omahnil v smrt. Domačini so na tistem mestu postavili razpelo. Nekdaj je menda stalo nekaj deset metrov više kot danes. Malo za razpelom bolj negotovim pomaga čez skalo jeklenica, nad katero se odpre lep razgled na Vrhniko. 20 minut nad Županovo klopjo sem stal pred Bukvijo.

 

Bukev z veliko začetnico pravijo mogočnemu drevesu, ozaljšanemu s številnimi kažipoti in klopjo za »tazmatrane«. A mojo radovednost je izzval napis »224 korakov Ajdovska stopnja«. Tudi v tem primeru me je pozneje rešil ugibanja Berto. Ajdovska stopnja so poimenovali skalni prag z vdolbino, ki spominja na odtis velikega stopala. Legenda pripoveduje, da je to sled ajdovske deklice, ki je, medtem ko je prala perilo v Beli, stala z eno nogo na Planini in z drugo na Ljubljanskem vrhu. V snegu skale ni imelo smisla iskati, zato sem zavil desno proti vrhu.

 

Od Bukve do vrha ni več niti četrt ure hoda. Seveda sem zgoraj zlezel tudi na novi razgledni stolp ter se naužil širnih razgledov proti Julijcem, Karavankam in Kamniško-Savinjskim Alpam. Južna in vzhodna stran neba sta bili pretežno v megli in oblakih. V koči ‒ uradno ima status zavetišča ‒ sem si privoščil slastne vrhniške štruklje s skuto in suhimi češpljami. Cankarjevo kavo sem po planinsko zamenjal za čaj. Med malico je k meni prisedel legendarni Berto Sotlar, že več kot 30 let zvesti oskrbnik koče. Od njega sem izvedel prej opisani zgodbici in še kup drugih zanimivosti.

 

Ko sem si privezal dušo, sem se odpravil nazaj v dolino. Le nekaj  metrov pod kočo je razcep. Tokrat sem zavil levo. Že po 10 minutah bi lahko prvič počil na klopci z živorumenim napisom Špica. Tako pravijo koti, ki se dviguje tik za njo. Ljudje, ki ta konec sveta dobro poznajo, pravijo, da na njem ni ne duha ne sluha o kakršnemkoli gradu.
 

 

Pazljiv je treba biti 15 minut niže. Naravnost se namreč pot nadaljuje na Staro Vrhniko, proti Betajnovi pa je treba zaviti desno. Tu se začne najbolj strmi del poti, zato je vse do Županove klopi narejenih kar nekaj lesenih in kamnitih stopnic. Sneg na poti je bil že temeljito zgažen ali pa se je celo stopil v nadležno blato, tako da je bilo treba na korake še bolj paziti. Še mnogo bolj vodnato je postalo pod Županovo klopjo, kjer je ponekod dobesedno žuborelo. Plavutke bi bile uporabne, škornji pa skorajda obvezni.

 

Debela ura gor in slaba navzdol sta bili dovolj, da so bile moje noge za silo potešene.

Namesto pohoda na Blegoš sem dobila sliko tega lepotca, kakor ga je Jani videl z razglednega stolpa.