Na Kisovec čez Strmino, nazaj pa malo po svoje

 

Napoved za drugo aprilsko nedeljo je bila oblačno, toda suho, zato sva se zavedala, da greva predvsem hodit, torej cilj niti ni bil posebno važen. Odločila sva se za Kisovec (1275 m), a po poti, ki je še nisva poznala. Skozi Kamnik in po cesti proti Črnivcu sva se odpeljala do Žage. Pri smerokazu Podstudenec 11, 11a, 12, 13 nasproti Žage 10 sva se zapeljala pod glavno cesto do številke 11 in parkirala takoj za mostom čez Črno, kjer je konec asfalta.

Vrnila sva se k Žagi 10 in na začetku kolovoza (nekoč je bila to baje gozdna cesta), ki vodi v gozd nad hišo, našla na skali, skriti za grmovjem in železno mrežo, slabo markacijo, napis Kisovec pa je bil še komaj opazen. Že po nekaj korakih se je pokazal lesen kažipot desno navzgor Kisovec - MP - VP, dalje po kolovozu pa je usmerjal rdeč kažipot Planina Kisovec – Mala pl. (zahtevna pot!) Čas hoje: 1,20h. Markiran kolovoz, ob katerem so cveteli beli repuhi, vijolice, mlečki, resje, jetrniki, pozneje tudi navadni volčini in navadni repuhi, naju je pripeljal do hudourniške struge. Prečkala sva jo in zavila desno ob njej. Pot je bila zelo nerazločna. Po opisih iz vodnika Kamniško-Savinjske Alpe in s spletišča Hribi.net sva pričakovala, da bo vsak čas treba zaviti levo. Izkazalo se je, da je na tem odseku natančnejši opis na spletu (»cca. 100 m«) kot v vodniku (»po 30 m«). 

Čez kakih 20 minut sva prispela do prečne poti (najbrž nekdanjega kolovoza) in se povzpela levo po njej. Kar hitro se je zožila v stezo in zavila desno navzgor. V gozdu je bilo tolikšno razdejanje, da bi se bilo brez markacij težko prebijati. Dosegla sva rob in nadaljevala med skalami. Strmo sva vijugala med podrtim drevjem po polegli visoki, večinoma posušeni travi. Čeprav je bilo napovedano suho vreme, je ves čas deževalo ali vsaj rosilo, zato je bilo zelo spolzko. Med praprotmi, ki so se šele izvijale iz zimskega mirovanja, so cveteli žanjevci. Na razcepu čez 10 minut sta bili obe stezici komaj opazni. Kljub markacijama in rdeči črti ob desnem kraku sva se odločila za levega, saj desni zaradi grmade podrtega drevja ni bil prehoden. Z obilico vijuganja, plazenja in prestopanja sva se prebila čez polomljeno drevje in se vrnila na nerazločno markirano stezico.

Ko je z desne pritekla nekoliko razločnejša steza, se je najina stezica združila z njo. Nisva bila gotova, ali še hodiva po robu ali že pod grebenom, kakor potek poti opisuje vodnik. Kljub »divjosti« jo očitno kar uporabljajo, saj so bili povsod okrog podrtega drevja uhojeni »obvozi«. Stezice je bilo ponekod komaj za širino enega stopala in je visela, na naju pa so prežale tudi spolzke veje in korenine. Naslednjo veliko grmado polomljenega drevja sva obhodila po desni. Markacije so odšle levo proti nekakšni rami, midva pa sva rinila naravnost navzgor k manjšemu vršiču, saj zaradi razdejanja pač nisva mogla ubogati oznak. 

Čez novih 20 minut sta pri domnevnem studenčku (bil je suh) slabi markacija in puščica kazali desno. Zavila sva tja in vrh grebena zagledala samotno skalo, podobno sedečemu človeku. Naokrog so cveteli avriklji. Strmina se je stopnjevala. Za drugo skalo, vso rumeno od avrikljev, sva zavila proti desni. Tudi sicer je steza ves čas vijugala med grmovjem, skalami, živalskimi bobki, suho poleglo travo in žarkastimi košeničicami. Te so bile še posebno lepe, saj je imela vsaka šibica svojo kapljico. Markacije so kar izginile. Vzpenjala sva se čez ozek jezik skal (nekakšen žleb) in nad njimi. Desno zgoraj se je dvigala skalna stena, tudi okrašena z avriklji, in z nekaj domišljije sva dognala, da se stezica nadaljuje mimo nje.

V dobrih 20 minutah sva prilezla do svetlega skalnega stebrička. Tik pred njim sva prečkala drugo stezico in nadaljevala levo pod njim. Poslej je bilo pobočje gruščnato in markacij spet več. Vijugala sva čez Strmino, ki si res zasluži veliki S, in na grušču nama je zdrsavalo. Pot nama je pretekel gams. Ko sva po 40 minutah pred skalovjem zavila desno, je tako rekoč lilo. Pri skali z napisom Žaga sva napravila levi ovinek ter po grebenu prišla na rob, porasel z resjem in žarkastimi košeničicami. Pojavili so se beli in pomladanski žafrani, podlesne vetrnice in telohi (niže so že odcveteli). V četrt ure sva zagledala prvo kočo in skozi leso prispela do Doma na Kisovcu. Nazaj proti Žagi začetek poti ni označen (na prvo markacijo v to smer naletimo, šele ko se od omenjene prve koče podamo desno navzdol v gozd).

Namenila sva se še k Domžalskemu domu na Mali planini, a sva zaradi goste megle odnehala, saj bi se bila lahko izgubila. Žafrane, ki ta čas pobarvajo tamkajšnje planine, je malodane uničil dež, morskih čebulic, trobentic, kronic, polžark in deveterolistnih konopnic pa ni prida motil. Po nekaj tavanja (pozneje, ko se je megla dvignila, sva odkrila, da sva zgrešila pot že pri planšariji, pred katero bi bila morala zaviti desno) sva se vrnila v kočo na kosilo. Tam so nama povedali, da se na tukajšnjih planinah v megli izgubijo celo poznavalci, in naju poučili, da se lahko vrneva v dolino mimo Jelševega konfina, če nočeva še enkrat po poti vzpona (pot skozi gozd do Jurčka so nama odsvetovali, češ da je preslabo označena).

Slabih 20 minut je trajalo, da sva prišla po gozdni cesti med pašniki in stanovi do kraja, kjer se neha vzpenjati in se ji z leve pridruži druga, na kateri je nekaj više zapornica. Na stiku cest so kažipoti k Domu na Kisovcu, na Malo in Veliko planino ter k Jarškemu, Črnuškemu in Domžalskemu domu. Za leso se je cesta začela spuščati skozi gozd. Breg nad in pod potjo je bil ves bel od kronic. Čez kakih 10 minut sva prikorakala do Jelševega konfina, križpotja, ki sva se ga spomnila s poti na Bukovec. Izmed kažipotov je le eden, Krivčevo, kazal na stezo v najino smer, desno.

 

Pri smerni tablici za Domžalski, Črnuški in Jarški dom sva sestopila na gozdno cesto. Spustila sva se desno po njej (brez oznak) in kmalu prišla do odcepa nemarkirane ozke, a razločne steze desno. Domneva, da je to bližnjica, ki preseka cestni ovinek, se je izkazala za pravilno. Cesto sva tudi naslednjič samo prečkala in šla še naprej po bližnjici, nato pa se na razcepu odločila za »lepši« levi krak. Pripeljal naju je do zapornice in čedne Senožetnikove domačije. Pod Senožetnikom sva nadaljevala ne po kolovozu, temveč levo navzdol po stopničkah do Zgornjega Podkrajnika; domačija je bila videti zapuščena. Mimo kapelice sva se spustila še k Spodnjemu Podkrajniku, katerega vrt krasi orel. Na razcepu nekaj niže je bil levi krak označen z markacijo, menda prvo, odkar sva pod Jelševim konfinom sestopila na gozdno cesto. Odtlej je bila pot markirana.

 

 

Stezica je tekla po robu strmega pobočja in se nekajkrat pretaknila med skalami. Nato je odvijugala navzdol po pobočju med zelenimi čemaževimi listi. Markacije so spet izginile, le eno za nazaj sem opazila. Pod nama je tekla širša pot, od katere sva se počasi oddaljevala, nazadnje pa sva vendarle pristala na njej. Nekaj metrov za stikom z najino prejšnjo stezico je zavila levo navzdol, desno pa se je spustila celo nekoliko širša, a porasla s travo, najbrž zaraščen kolovoz. Na štorih ob njej so stali možici. Jani je ugibal, ali vodi k lesenemu kažipotu z začetka poti, kar bi bilo bolj prikladno kot sestopiti pri Jurčku na Krivčevem. Sklenila sva preveriti, ali ugiba prav. Drevje se je umikalo grmovju; stopala sva po visoki suhi travi in med poleglo posušeno praprotjo. Nad seboj sva videla Krvavo peč. Ko je z desne od zgoraj pritekel še en s travo zaraščen kolovoz, sva nadaljevala navzdol po njem; tudi tu ni bilo oznak. Na naslednjem razcepu se je naravnost prišlo po kolovozu le še do ograje z električnim pastirjem, zato sva se spustila desno na stezico. S strmega pobočja sva zagledala asfaltno cesto in zaslišala promet na njej. Stezica se je iztekla na travnat kolovoz in ta naju je res pripeljal k pričakovanemu kažipotu. Poldrugo uro pod Jelševim konfinom sva bila pri avtu.

Vreme naju je sicer izdalo, Janijev smisel za orientacijo pa k sreči ne. Da se nisva izgubila, se mi je zdelo kar lep dosežek. In nahodila sva se tudi.