Iz Šentvida na Toško čelo

V novembru sva komaj izpeljala pohod z vnukinjama; ves mesec je šlo kaj navzkriž: druge dejavnosti in obveznosti otrok ali pa vreme. In tako je morala biti pač dobra zadnja nedelja, čeprav je bila čemerna, siva, vlažna in ‒ kot se je izkazalo na poti ‒ blatna kot le kaj. Tokrat smo začeli kar v Ljubljani, v Šentvidu, kajti namenili smo se na Toško čelo (590 m). Spet sem posegla po Krajevnem leksikonu Slovenije, ki seveda obravnava naselje Toško Čelo (560 m), pove pa tudi, da ga obkrožajo na severu Kucelj, na vzhodu Peštôta, na jugu Vrh in na zahodu kraška planota Rávnik. Našteti trije hribi so označeni tudi na starem zemljevidu Polhograjsko hribovje: Peštota 590 m, Vrh 570 m, Kucelj 572 m (na novem ni Peštote, ampak meri 590 m Toško čelo, Vrh pa ni napisan, je le kota 570 m). Je torej Peštota drugo (ali prvo, staro?) ime za Toško čelo?

Parkirali smo pri cerkvi sv. Vida v ljubljanskem Šentvidu. Prečkali smo Celovško cesto in se ustavili pri zemljevidu pohodnih poti ob Cesti v hrib. »Neuradni« kažipot Toško - čelo 1.45 na bližnji škarpi nas je napotil desno po asfaltni cesti in nato kažipot PD Rašica z enako vsebino desno na gozdno cesto nad šentviški predor. Po nekaj minutah nas je puščica usmerila levo z nje in znašli smo se pred strmim, spolzkim bregom, ki ga je bilo kar težko premagati. Ajda pa je bila navdušena: »Čisto lahko! Kaj je to za nas plezalce!« Ko smo se prikobacali na ravno, nismo vedeli, kam naprej, po levi ali desni poti, saj ni bilo markacij. Izbrali smo desno. Tla so bila nastlana s kostanjevim listjem. Kmalu smo bili spet na gozdni cesti, domnevno isti, ki smo jo prej tako vratolomno zapustili, in sklenila sva, da bo nazaj grede varneje izpustiti bližnjico, zlasti zaradi strmega, spolzkega začetnega dela. Plezalki sta seveda protestirali, posebno ena.

Cesta je zavila desno proti velikemu vodohranu in tam smo jo zapustili. Morali smo se odločiti med približno vzporednima levo stezo in desnim kolovozom. »Če se bomo izgubili, bomo pa tukaj prenočili,« se je pošalil dedi in požel Vesnino navdušenje: »Jaaa!!! Mogoče bodo volkodlaki!« V njenih letih mene misel na volkodlake nikakor ne bi bila tako razveselila, ampak časi se očitno spreminjajo tudi v tem pogledu. Izkazalo se je, da je kolovoz markiran in nam ne bo treba prespati v gozdu, sploh pa se je čez čas združil s stezo. Takoj za njunim stikom smo prikoračili do razpela in klopce pri križišču pol ure od izhodišča: z leve je pritekel kolovoz in z desne od zadaj steza, desno naprej po grapici je tekel še en kolovoz s številko 7 na drevesu ob njem, levo od njega mimo klopce še eden, kažipot nad klopco pa nas je poslal na najbolj levi krak ‒ »glavni« kolovoz.

 

Vrstili so se razcepi in odcepi, vendar so nas markacije, četudi ne prav pogoste, varno vodile. Pri klopci na levi tik nad potjo smo se preselili na rob in se za kratek čas ognili blatnemu kolovozu. Ponekod so nas ovirala tudi podrta drevesa. Po dobrih 20 minutah smo prispeli do trohneče klopce na desni in jezerca levo pod potjo. Dekleti sta si umili blatne roke, pili pa smo raje iz termovke, čeprav sta bila lončka, ki sta visela na drevesu ob vodi, gotovo namenjena njenemu pitju. Kaj dela na drugem drevesu obešalnik za obleko, je bilo že teže uganiti. Dekleti sta se nevarno približali vodi, zato ju je dedi vprašal, ali se nič ne bojita morebitnih morskih psov. Seveda ne, saj to ni morje! »Ugovarjanje«, da bi bil jezerce lahko kdo posolil, ju je kvečjemu še bolj vabila k obrežju. Takrat še nisem vedela, kar sem pozneje prebrala na spletu: v tem jezercu je res mogoče videti pse, čeprav seveda ne morske. To je namreč bazen, ki ga je nekdo napravil za štirinožne prijatelje pohodnikov, da se v poletni vročini hladijo v njem.

 

 

Potem ko smo (nekateri) nekoliko neradi zapustili jezero, smo se dalje uspešno ogibali napačnim odcepom. Kjer ni bilo markacij, so bile na razcepih obledele rdeče puščice. Po 25 minutah smo prišli do daljnovodne preseke. Pot se je prekucnila navzdol in sestopili smo na neznaten preval med Veliko Trato in Črnim vrhom, nato pa smo se spet vzpenjali. Neumorno smo ugibali, kaj kdo vidi na izbrano črko, zato sta dekleti tako skrbno opazovali okolico, da sta »pozabili« gledati pod noge in se ogibati blatu. Najbrž je tu cesta pogosto blatna, saj je čez vzpetino levo od nje uhojena že poštena steza; tudi mi smo se povzpeli po njej. Tokrat je izjemoma Vesna večkrat vprašala, kdaj bomo na cilju. Čeprav sta silno bistri, jima je tako rekoč nemogoče dopovedati, da hitreje ko hodimo, prej smo tam, in da se čas pač ne ustavi, če se ustavimo mi. Tako je trajalo še skoraj eno uro, preden smo iz gozda stopili na asfalt pri veliki ograjeni hiši.

Prispeli smo na Toško Čelo, ki ga je dr. Robert Kermauner v svojem vodničku pred skoraj sto leti imenoval prijazna gorska (!) vasica. No, okolje ni bilo ravno gorsko, s travnatih pobočij okrog vasi pa so menda sicer lepi razgledi na Ljubljano in Barje, a tisti sivi dan nam žal niso bili dani. Pri bližnjih kažipotih, kjer so tudi klopce in parkirni prostori, smo zavili levo navzdol po slabem asfaltu k lovski koči in okrepčevalnici Julijana, do kamor je bilo še 200 m. Zaradi najinega »staromodnega« prepričanja, da je treba zaužiti kaj toplega, sta tudi dekleti pojedli vsaka svojo juho, flancata, ki sta si ju smeli potem naročiti, pa sta bila tolikšna, da jima celo veliki  sladkosnedki nista bili kos.

 

Vrnili smo se po isti poti. Da je treba pri ograjeni hiši v gozd, smo k sreči že vedeli (oznake ni nobene), potem pa se je začel živahnejši del pohoda. Dol grede se namreč vedno tako podita, da smo večino časa na robu padca. Dedi je bil poučen: »Drsalnica se lahko spremeni v jokalnico. Ni hudo samo, če padeš na nos ali si potolčeš kolena; tudi če padeš na ritko, lahko zelo boli. Vesta, kaj je trtica?« Vesna je s prstom pokazala na spodnji del hrbtenice in odgovorila nič manj poučno: »To je tam, kjer je bil včasih repek.« Ajda pa: »Tudi jaz sem vedela, ampak sem počakala, ali bo vedela Vesna.« Čez 40 minut smo pri kažipotu Šentvid zavili levo, se dobre pol ure pozneje pri jezercu spet prepričali, da v njem ni morskih psov, in še čez pol ure pri avtu z veseljem sezuli blatne čevlje.

Na Stolpnik, najvišji vrh Konjiške gore

Z izleta k Žički kartuziji sva se spomnila kažipota Stolpnik 2h45min, zato sva se predzadnjo novembrsko nedeljo drugič odpravila na ta vrh Konjiške gore. Od izvoza Dramlje na štajerski avtocesti sva ves čas sledila smerokazom za Žiče. Vozila sva se po neznanih naseljih in slabih cestah od Dramelj do Starih Slemen, a sva – že zaskrbljena, ali bova sploh kam prišla – na svoje začudenje prispela natanko h kartuziji. Parkirala sva na njenem praznem parkirišču ob asfaltni cesti proti Špitaliču pri Slovenskih Konjicah. Poleg planinskih markacij so naju pričakale oznake Jakobove poti, Velike evropske kulturne poti sv. Martina Tourskega in še nekatere druge.

Pri kažipotih desno od kartuzije sva vstopila v gozd. Po strmi potki, pokriti z mokrim listjem, pod katerim se je skrivala spolzka podlaga, je bilo brez palic (po moji »zaslugi« so ostale doma) precej težavno. Na najstrmejših delih so nama k sreči pomagale stopnice. Potem ko sva prečkala zaraščen kolovoz in pot čez vrh manjše vzpetine, sva nadaljevala po ravni široki stezi. Pripeljala naju je iz gozda pod hribček z nekaj hišami brez kakega znamenja, ali ga je treba obhoditi po levi ali po desni. Odločila sva se za levo ter se pod daljnovodom in mimo »zasebnega odpada« povzpela k Streklovi domačiji, pri njej pa kljub hudemu pasjemu protestu stopila na asfaltno cesto in nadaljevala navzgor po njej. Za Štraunkarjem sva pri toplarju zavila levo. Prečkala sva makadamsko cesto ter onkraj nje nadaljevala mimo lope z napisom Čebelnjak in registrsko številko (čebelnjaka pa ni bilo), stare nove gradnje in vodnega zajetja. Pred seboj sva že videla Konjiško goro z razglednim stolpom na Stolpniku.

Nasproti zajetja so se zvrstile tri majhne hiše, morda počitniške, pri naslednjih, »normalnih«, pa sva zavila levo. Na nekaterih zemljevidih tu piše Kumen, na nekaterih Kumno; Krajevni leksikon Sovenije omenja Kumen (v Kumnu) kot zaselek dveh kmetij, kjer je bila nekoč žička pristava, leta 1976 (od takrat je leksikon) pa je bila tam lovska koča. Po travniku s prežo na robu sva se povzpela k avtobusni postaji ob asfaltni cesti in zavila levo po njej. Ustavila sva se pri odcepu gozdne ceste s kažipoti. Imela sva dve možnosti: naprej po asfaltu proti Slovenskim Konjicam ali desno po gozdni cesti mimo Skale. Ko sva že zavila na slednjo, sva srečala domačina, ki nama je povedal, da bova čez kak kilometer prišla do odcepa desno navzdol in po njem čez približno 10 minut na Skalo, s katere je lep pogled na Slovenske Konjice. Od tam bi prišla na Stolpnik, če bi še nadaljevala spust proti Konjicam in sledila kažipotom nazaj proti Stolpniku. Ker se je Jani spomnil, da sva na tem razgledišču že bila prejšnjikrat, in ker nisva hotela tako daleč naokoli, sva se vdala in nadaljevala po asfaltu.

Mimo odcepa levo k štirim domačijam, vodnega razbremenilnika in ekološkega otoka, kjer je pisalo Pravilno ločuj odpadke! (kot v posmeh temu napisu je bilo ob cesti vse polno odvržene embalaže), sva kmalu prikorakala do Treh križev (723 m, 50 minut nad izhodiščem). Ta kraj nekateri imenujejo sedlo, nekateri razpotje. Križi so nekoč stali na različnih krajih in so že začeli propadati, zato so jih leta 1979 na pobudo Franca Jevšenaka prestavili sem. Na tabli poleg križev sem prebrala razlage o njih: Štreklnov križ je bil postavljen nad Kumno. Izhaja iz graščine Windischgräz. Obnovil ga je Ivan Pančič, leta 1951. Grahornikov križ je bil postavljen leta 1957, v namen umorjenemu Jakobu Jevšenaku, leta 1953. Bršjakov križ je bil postavljen v namen otroku, ki je umrl na Mosnicah med potjo domov iz Slov. Konjic. Poleg križev je zvonček za srečno pot in varno delo, nasproti njih (čez cesto) pa so klopce in kažipoti.

Pri križih se je najina cesta staknila s prečno, tudi asfaltno, po kateri sva zavila levo in jo kar hitro zapustila desno po gozdni cesti z odprto zapornico; odločila sva se namreč za pot čez Grofov štant, ne dalje po cesti skozi Kamno Goro. Levo zgoraj sva skozi drevje videla veliko belo površino, najbrž kamnolom, desno pa Tolsti vrh. Lepo markirana gozdna cesta se je rahlo vzpenjala. Nad levim ovinkom sva opazila čebelnjak, za ovinkom se je levo odcepil kolovoz (morda h kamnolomu), midva pa sva nadaljevala po cesti mimo jase s prežo na desni. Zdelo se nama je, da se kar preveč odmikava od Stolpnika, potem pa se je cesta pri Krniškem robu le obrnila ostro levo in ubrala pravo smer.

 

Približno 40 minut od Treh križev sva se spustila na veliko križišče: gozdni cesti levo proti Vojniku in Dramljam ter naravnost proti Stranicam in Zrečam sta bili označeni s XIV. (Planinska pot Štirinajste divizije), tista naravnost poleg tega še z markacijami in puščicami, ki usmerjajo na Stolpnik, markirana pa je bila tudi cesta desno navzdol proti Slovenskim Konjicam. Prispela sva torej na Grofov štant (802 m), preval med Stolpnikom in Jelenovim vrhom. Kažipoti so bili precej drugačni kot prejšnjikrat. Levo od njih se je v breg pognala razrita markirana steza in se kmalu združila s tisto, označeno s puščicami, ki usmerjajo na Stolpnik.

Na strmi stezi nad Grofovim štantom je bilo brez palic nekoliko težavno, a so nama vzpon olajšali kamni in korenine, ki so štrleli iz tal kot stopnice. Pod vrhom je strmina popustila, gozd je postal bolj skalnat in ko sva dosegla prečno široko stezo, sva zavila po njej desno navzgor. Sledilo je še nekaj kratkih uravnav, vzponov in spustov, zavila sva desno okrog hriba in po slabe pol ure sva stala na najvišjem vrhu Konjiške gore (1012 m). Lični bivak in mala brunarica sta bila zaprta. Na 25-metrskem kovinskem razglednem stolpu sta vpisna skrinjica in razgledna plošča, a ta je tako visoko, da jo lahko preberejo le res veliki. Tokrat niti ni bilo potrebe, saj zaradi oblakov pogled ni segel posebno daleč. Pri stolpu sva naletela na zgovornega domačina, ki nama je razložil, kaj vse je v zadnjih mesecih zgradil in kam je šla ta dan njegova žena. V naju najbrž ni našel njej in sebi enakovrednih sogovornikov, a ko smo po malici in klepetu odšli vsak po svoji poti, smo se vendarle prav prijazno poslovili.

Z vrha vodijo tri poti: na vzhod proti Slovenskim Konjicam in Žički kartuziji, na sever proti lovski koči pri Štepihu in na jug v Črešnjice. Po prvi, poti vzpona, sva se vrnila na Grofov štant, tam pa zavila desno proti Vojniku in Dramljam. Na prvem razcepu sva se spustila levo. Zelo blaten kolovoz je tekel precej po ravnem ali le malo navzgor. Na levi tik njega je stala čedna preža. Na naslednjem križišču je bila najina smer dobro označena. Domnevala sva, da so to Vratca (809 m). Kolovoz se je zožil v stezo, ki se je spuščala precej strmo, zato sva pogrešala palice. Pri vodohranu sva zaslišala glasove ljudi in živali ter hrup prometa. Po 25 minutah sva zagledala prve hiše Kamne Gore, kjer sva prišla iz gozda na asfaltno cesto. Po njej sva se spustila na drugo cesto skozi vas. Na križišču naju je kažipot poučil, da levo prideva k Žički kartuziji. Ker nama asfalt ni dišal, sva poiskala nasvet pri domačinu. Usmeril naju je desno mimo ekološkega otoka proti gozdu in nama dal napotke za naprej.

V četrt ure sva prispela do avtobusne postaje in krajevne table Kamna Gora. Pri toplarju sva zavila levo z glavne ceste na ožjo asfaltno mimo zanimive stare hiše, ki bi bila vredna, da se ohrani, a žal propada. Pri naslednjem ekološkem otoku sva se končno rešila asfalta. Makadam levo naju je pripeljal na razcep, od tam pa sva po desnem kraku prišla do montažne hišice. Od nje sva se spustila po travniku in pod vegasto brajdo, prečkala travnat kolovoz in niže še enega, mokrega (vmes je tekel jarek, najbrž za drenažo). Spuščala sva se po desnem robu travnika, sredi katerega je stala preža. Skozi ozek pas gozda na desni naju je kolovoz znova pripeljal na asfaltno cesto. V ovinku pri Kamni Gori 22 sva jo zapustila v levo. Kolovoz naju je mimo hiše s tremi gugalnicami in velikimi garažami pripeljal na travnik, s katerega sva kmalu zagledala kartuzijo. 

  

 

 

Pod daljnovodom pod hišo sva zapustila kolovoz in se dalje spuščala mimo naslednjih hiš. Globoko pod levim robom travnika sva opazila z listjem zasut kolovoz in najina pot se je staknila z njim. Kmalu sva imela na izbiro dve poti desno in eno levo. Ker ni bilo markacij (čeprav jih je možakar v Kamni Gori »obljubljal«), sva se morala odločiti sama; zavila sva desno na široko blatno stezo. Takoj sva imela spet na voljo tri poti in ubrala sva srednjo. Pol ure pod Kamno Goro sva sestopila na asfaltno cesto pri sotočju dveh voda v Dolini sv. Janeza Krstnika. V stari hiši ob Soješki vodi je do 70. let prejšnjega stoletja deloval Lorgerjev mlin. V njej je baje ohranjena črna kuhinja. Ko sva čez dobrih pet minut prišla do avta, je bilo parkirišče polno.

Pot je terjala gor dve uri (čeprav na izhodišču piše 2.45) in dol dobro poldrugo uro hoda, dala pa nama je skoraj šest ur židane volje.

Na Kofce po prvem snegu

Samo na Šmarni gori sva bila večkrat kot na Kofcah, pa vendar sva se 13. novembra lani spet odpravila tja. Poti iz Podljubelja pravzaprav še nisem opisala (pred devetimi leti sem tisto čez Kal le omenila), zato jo bom zdaj.

Z gorenjske avtoceste sva se zapeljala do izvoza za Tržič, nato pa mimo Tržiča skozi tri predore in pod dvema nadvozoma. Doslej sva bila vajena takoj za drugim nadvozom zaviti desno nazaj, brž nato še enkrat desno nazaj, po nadvozu čez glavno cesto in vzporedno z njo v Podljubelj. Tokrat pa je Jani preizkusil novo – desno šele za tretjim nadvozom in takoj spet desno – in jo razglasil za bistveno boljšo. V obeh primerih je prikladno parkirišče pri opuščeni trgovini Tina nasproti podružnične osnovne šole. Ob parkirišču stoji spomenik – zmaj, ki gleda iz skale. Napis nas pouči: V starih časih je bilo, ko je velikanski zmaj hrumel čez visoke Alpe in pridrvel tudi v naše kraje. Bil je tako silen in ogromen, da se je sesula vsaka gora, kamor je stopila njegova mogočna šapa. Sedanje mesto Tržič ni stalo tam, kjer se nahaja dandanes, ampak na južni strani Košute. Ko je zmaj lomastil čez Karavanke, je stopil tudi na Košuto. Pod njegovo težo so se krušile velike skale in zdrvele v dolino ter sesule nekdanji Tržič. Prebivalci so se deloma naselili v novem Tržiču, deloma pa v Borovljah na Koroškem. Po zgodovinskih listinah je bil potres med leti 1268 in 1350, velik potres pa l. 1348. Tedaj se je odlomil tudi del Dobrača, zasul Podklošter in mnogo vasi v Ziljski dolini.

Le lučaj stran je s smerno tablico Kal 1^h 15 min in Kofce 2^h označen odcep. Odkar sva bila zadnjič tam, so nekdaj gozdno cesto asfaltirali. Po njej sva prispela na desni ovinek s kažipotom Kal v levo. Mimo s pločevinasto streho pokrite lesene lope, okrog katere je tudi nekaj prostora za parkiranje, sva se podala na markiran traktorski kolovoz (po zemljevidu ni označen) s smerno tablico Kal – Kofce. Levo pod nama je šumela Jezernica, v katero so se zlivali drobni potočki kar čez kolovoz. Pripeljal naju je do propadajoče hiše Podljubelj 45, h kateri vodi mostiček čez Jezernico. V tolmunu pod hišo so plavale ribice. Hiša je zadaj zaradi plazu podrta, od podrtije do lope na desni pa so postavili novo streho, tako da zdaj »prebivajo« v lopi.

Nadaljevala sva desno od hiše. Kolovoz se je zožil in postal precej skalnat. Ko je zavil levo čez Jezernico, se je markirana steza odcepila naravnost navzgor. Prečkala sva pritok Jezernice in na drugi strani naju je spet čakala markacija s puščico. Ob potoku je stala lesena »naprava«, menda skakalnica za kolesarje. Takoj zatem sva na razcepu zavila po desnem kraku, označenem s kažipotom Kal, in mimo ostankov lesene hiške prikorakala na rob gozda. Steza s pogledom na Dobrčo naju je vodila mimo štirih brvi čez Jezernico, na desni pa se je belil travnik, prekrit s tanko snežno odejo. Kmalu sva stopila desno na lep kolovoz in po njem prišla h gospodarskemu poslopju kmetije Vasovnik z reflektorjem na vogalu in vgrajenim majhnim čebelnjakom. Od  tam je res lep pogled na Dobrčo in Begunjščico. Poleg poslopja stoji lična počitniška hišica in nad njim še dve leseni hiški. Markacija in puščica na prvi sta nama pokazali nadaljevanje poti. Povzpela sva se še do druge in tam je pot zavila ostro desno.

 

 

 

 

Dvignila sva se na pašnik. Na vratih lesenjače z markacijo na vogalu sva le še čisto od blizu razbrala napis 10 m desno (puščica je nekoč kazala, kako je mišljeno: mimo hiške in za njo desno), oznak za Kal in Podljubelj pa ni bilo več. Nad Vasovnikom so bile tudi markacije že slabe. S pašnika sva še lepše videla Begunjščico. Splezala sva čez ograjo; tablica Ovce in ovčarji smo vam hvaležni, ker pazite na ograjo in imate pse na vrvici! Srečno pot je bila prelomljena na pol in prva polovica je ležala na tleh.

Nekje pri Vasovniku sva se oddaljila od Jezernice in zdaj sva se čedalje bolj približevala njenemu pritoku. Nad pašnikom sva spet stopila v gozd. Prečkala sva gozdno cesto in na veliki skali onkraj nje je bil spet kažipot Kal. Markacije so bile dovolj visoko tudi za zimske razmere, le precej redke, brez njih pa bi bila v razdejanem in zasneženem gozdu sploh izgubljena. Dobrodošle bi bile tudi gazi predhodnikov, vendar sva tokrat gazila prva. Ob poti je bilo več velikih skal; gotovo so imele kaj opraviti z lomastenjem velikanskega zmaja. Pri eni se je kolovoz razcepil v dve stezi, in prav pri razcepu ni bilo nobene markacije. Odločila sva se za levi krak. Preden sva se povzpela po njem, sva si morala nadeti gamaše. Med vzpenjanjem po svežem snegu nama je pošteno drčalo.

 

Ko sva naslednjič dosegla kolovoz, so na levi med zelenjem smrek zažareli macesni. Že kmalu sva zagledala znani »šopek« dreves s smernimi tablicami in prežo pri zavetišču na Kalu (1112 m). Med tablicami sva pogrešila tisto za Javorje (ko sva šla prejšnjikrat na Kofce čez Kal, sva se vračala skozi Javorje). Pogled nama je segel daleč za Begunjščico, kjer so se svetili zasneženi Julijci s Triglavom. Do tja sva hodila dobro uro.

 

Kolovoz se je kmalu za zavetiščem prelevil v gozdno cesto, od katere se je odcepila levo v breg strma pot, naprej po cesti pa se pride na Kofce mimo kapelice. Po obeh naj bi bilo do cilja uro hoda. Izbrala sva strmo in se kmalu znašla pod slikovitimi skalnimi stenami. Šla sva mimo nizke votline z nekaj ledenimi svečami, v kateri bi lahko za silo vedrili trije, seveda čepe. Ko je bilo strmine konec, so se začele Ravne, kjer so doma posebno visoke in ravne smreke. Kljub obetavno sončnemu jutru je bila Košuta zdaj žal že zavita v (napovedane) oblake. Pri skladovnici desk in tramov, ki tam stojijo že zelo dolgo, se je začela ograja. Stopila sva na gozdno cesto, »popisano« s sledmi motornih sani. Spet sva se začela vzpenjati.

 

 

 

Uro in četrt nad Kalom sva bila pri Domu na Kofcah (1488 m). Odurno betonsko cesto, ki me na koncu vedno ujezi in užalosti, je k sreči prekrival sneg. Košuto sva le slutila. Tokrat izjemoma nisva jedla štrukljev, ampak tudi žganci so bili dobri. Po poti iz Podljubelja do Kala sva ta dan prišla samo midva (ni bilo gazi), a v vpisni knjigi so številni zapisali izhodišče Podljubelj – najbrž so prišli od  Matizovca.

 

Vrnila sva se po isti poti. Na Kalu je bil sneg že zoprno razmočen. Vprašanje, kam vodi kolovoz od tam, kjer ga pod sedlom zapustimo, bo morda »krivo« za kak nov pohod. Pri Vasovniku sva tokrat naletela na živahnega kuža Ronija in njegova gospodarja, ki sta nama povedala, da sta si počitniško hišico napravila iz pomožnega objekta, potem ko je Vasovnikova domačija pogorela. Tega dotlej nisva vedela. Tudi na že večkrat prehojeni poti vedno vidiva in izveva kaj novega.