Na Stolpnik, najvišji vrh Konjiške gore

Z izleta k Žički kartuziji sva se spomnila kažipota Stolpnik 2h45min, zato sva se predzadnjo novembrsko nedeljo drugič odpravila na ta vrh Konjiške gore. Od izvoza Dramlje na štajerski avtocesti sva ves čas sledila smerokazom za Žiče. Vozila sva se po neznanih naseljih in slabih cestah od Dramelj do Starih Slemen, a sva – že zaskrbljena, ali bova sploh kam prišla – na svoje začudenje prispela natanko h kartuziji. Parkirala sva na njenem praznem parkirišču ob asfaltni cesti proti Špitaliču pri Slovenskih Konjicah. Poleg planinskih markacij so naju pričakale oznake Jakobove poti, Velike evropske kulturne poti sv. Martina Tourskega in še nekatere druge.

Pri kažipotih desno od kartuzije sva vstopila v gozd. Po strmi potki, pokriti z mokrim listjem, pod katerim se je skrivala spolzka podlaga, je bilo brez palic (po moji »zaslugi« so ostale doma) precej težavno. Na najstrmejših delih so nama k sreči pomagale stopnice. Potem ko sva prečkala zaraščen kolovoz in pot čez vrh manjše vzpetine, sva nadaljevala po ravni široki stezi. Pripeljala naju je iz gozda pod hribček z nekaj hišami brez kakega znamenja, ali ga je treba obhoditi po levi ali po desni. Odločila sva se za levo ter se pod daljnovodom in mimo »zasebnega odpada« povzpela k Streklovi domačiji, pri njej pa kljub hudemu pasjemu protestu stopila na asfaltno cesto in nadaljevala navzgor po njej. Za Štraunkarjem sva pri toplarju zavila levo. Prečkala sva makadamsko cesto ter onkraj nje nadaljevala mimo lope z napisom Čebelnjak in registrsko številko (čebelnjaka pa ni bilo), stare nove gradnje in vodnega zajetja. Pred seboj sva že videla Konjiško goro z razglednim stolpom na Stolpniku.

Nasproti zajetja so se zvrstile tri majhne hiše, morda počitniške, pri naslednjih, »normalnih«, pa sva zavila levo. Na nekaterih zemljevidih tu piše Kumen, na nekaterih Kumno; Krajevni leksikon Sovenije omenja Kumen (v Kumnu) kot zaselek dveh kmetij, kjer je bila nekoč žička pristava, leta 1976 (od takrat je leksikon) pa je bila tam lovska koča. Po travniku s prežo na robu sva se povzpela k avtobusni postaji ob asfaltni cesti in zavila levo po njej. Ustavila sva se pri odcepu gozdne ceste s kažipoti. Imela sva dve možnosti: naprej po asfaltu proti Slovenskim Konjicam ali desno po gozdni cesti mimo Skale. Ko sva že zavila na slednjo, sva srečala domačina, ki nama je povedal, da bova čez kak kilometer prišla do odcepa desno navzdol in po njem čez približno 10 minut na Skalo, s katere je lep pogled na Slovenske Konjice. Od tam bi prišla na Stolpnik, če bi še nadaljevala spust proti Konjicam in sledila kažipotom nazaj proti Stolpniku. Ker se je Jani spomnil, da sva na tem razgledišču že bila prejšnjikrat, in ker nisva hotela tako daleč naokoli, sva se vdala in nadaljevala po asfaltu.

Mimo odcepa levo k štirim domačijam, vodnega razbremenilnika in ekološkega otoka, kjer je pisalo Pravilno ločuj odpadke! (kot v posmeh temu napisu je bilo ob cesti vse polno odvržene embalaže), sva kmalu prikorakala do Treh križev (723 m, 50 minut nad izhodiščem). Ta kraj nekateri imenujejo sedlo, nekateri razpotje. Križi so nekoč stali na različnih krajih in so že začeli propadati, zato so jih leta 1979 na pobudo Franca Jevšenaka prestavili sem. Na tabli poleg križev sem prebrala razlage o njih: Štreklnov križ je bil postavljen nad Kumno. Izhaja iz graščine Windischgräz. Obnovil ga je Ivan Pančič, leta 1951. Grahornikov križ je bil postavljen leta 1957, v namen umorjenemu Jakobu Jevšenaku, leta 1953. Bršjakov križ je bil postavljen v namen otroku, ki je umrl na Mosnicah med potjo domov iz Slov. Konjic. Poleg križev je zvonček za srečno pot in varno delo, nasproti njih (čez cesto) pa so klopce in kažipoti.

Pri križih se je najina cesta staknila s prečno, tudi asfaltno, po kateri sva zavila levo in jo kar hitro zapustila desno po gozdni cesti z odprto zapornico; odločila sva se namreč za pot čez Grofov štant, ne dalje po cesti skozi Kamno Goro. Levo zgoraj sva skozi drevje videla veliko belo površino, najbrž kamnolom, desno pa Tolsti vrh. Lepo markirana gozdna cesta se je rahlo vzpenjala. Nad levim ovinkom sva opazila čebelnjak, za ovinkom se je levo odcepil kolovoz (morda h kamnolomu), midva pa sva nadaljevala po cesti mimo jase s prežo na desni. Zdelo se nama je, da se kar preveč odmikava od Stolpnika, potem pa se je cesta pri Krniškem robu le obrnila ostro levo in ubrala pravo smer.

 

Približno 40 minut od Treh križev sva se spustila na veliko križišče: gozdni cesti levo proti Vojniku in Dramljam ter naravnost proti Stranicam in Zrečam sta bili označeni s XIV. (Planinska pot Štirinajste divizije), tista naravnost poleg tega še z markacijami in puščicami, ki usmerjajo na Stolpnik, markirana pa je bila tudi cesta desno navzdol proti Slovenskim Konjicam. Prispela sva torej na Grofov štant (802 m), preval med Stolpnikom in Jelenovim vrhom. Kažipoti so bili precej drugačni kot prejšnjikrat. Levo od njih se je v breg pognala razrita markirana steza in se kmalu združila s tisto, označeno s puščicami, ki usmerjajo na Stolpnik.

Na strmi stezi nad Grofovim štantom je bilo brez palic nekoliko težavno, a so nama vzpon olajšali kamni in korenine, ki so štrleli iz tal kot stopnice. Pod vrhom je strmina popustila, gozd je postal bolj skalnat in ko sva dosegla prečno široko stezo, sva zavila po njej desno navzgor. Sledilo je še nekaj kratkih uravnav, vzponov in spustov, zavila sva desno okrog hriba in po slabe pol ure sva stala na najvišjem vrhu Konjiške gore (1012 m). Lični bivak in mala brunarica sta bila zaprta. Na 25-metrskem kovinskem razglednem stolpu sta vpisna skrinjica in razgledna plošča, a ta je tako visoko, da jo lahko preberejo le res veliki. Tokrat niti ni bilo potrebe, saj zaradi oblakov pogled ni segel posebno daleč. Pri stolpu sva naletela na zgovornega domačina, ki nama je razložil, kaj vse je v zadnjih mesecih zgradil in kam je šla ta dan njegova žena. V naju najbrž ni našel njej in sebi enakovrednih sogovornikov, a ko smo po malici in klepetu odšli vsak po svoji poti, smo se vendarle prav prijazno poslovili.

Z vrha vodijo tri poti: na vzhod proti Slovenskim Konjicam in Žički kartuziji, na sever proti lovski koči pri Štepihu in na jug v Črešnjice. Po prvi, poti vzpona, sva se vrnila na Grofov štant, tam pa zavila desno proti Vojniku in Dramljam. Na prvem razcepu sva se spustila levo. Zelo blaten kolovoz je tekel precej po ravnem ali le malo navzgor. Na levi tik njega je stala čedna preža. Na naslednjem križišču je bila najina smer dobro označena. Domnevala sva, da so to Vratca (809 m). Kolovoz se je zožil v stezo, ki se je spuščala precej strmo, zato sva pogrešala palice. Pri vodohranu sva zaslišala glasove ljudi in živali ter hrup prometa. Po 25 minutah sva zagledala prve hiše Kamne Gore, kjer sva prišla iz gozda na asfaltno cesto. Po njej sva se spustila na drugo cesto skozi vas. Na križišču naju je kažipot poučil, da levo prideva k Žički kartuziji. Ker nama asfalt ni dišal, sva poiskala nasvet pri domačinu. Usmeril naju je desno mimo ekološkega otoka proti gozdu in nama dal napotke za naprej.

V četrt ure sva prispela do avtobusne postaje in krajevne table Kamna Gora. Pri toplarju sva zavila levo z glavne ceste na ožjo asfaltno mimo zanimive stare hiše, ki bi bila vredna, da se ohrani, a žal propada. Pri naslednjem ekološkem otoku sva se končno rešila asfalta. Makadam levo naju je pripeljal na razcep, od tam pa sva po desnem kraku prišla do montažne hišice. Od nje sva se spustila po travniku in pod vegasto brajdo, prečkala travnat kolovoz in niže še enega, mokrega (vmes je tekel jarek, najbrž za drenažo). Spuščala sva se po desnem robu travnika, sredi katerega je stala preža. Skozi ozek pas gozda na desni naju je kolovoz znova pripeljal na asfaltno cesto. V ovinku pri Kamni Gori 22 sva jo zapustila v levo. Kolovoz naju je mimo hiše s tremi gugalnicami in velikimi garažami pripeljal na travnik, s katerega sva kmalu zagledala kartuzijo. 

  

 

 

Pod daljnovodom pod hišo sva zapustila kolovoz in se dalje spuščala mimo naslednjih hiš. Globoko pod levim robom travnika sva opazila z listjem zasut kolovoz in najina pot se je staknila z njim. Kmalu sva imela na izbiro dve poti desno in eno levo. Ker ni bilo markacij (čeprav jih je možakar v Kamni Gori »obljubljal«), sva se morala odločiti sama; zavila sva desno na široko blatno stezo. Takoj sva imela spet na voljo tri poti in ubrala sva srednjo. Pol ure pod Kamno Goro sva sestopila na asfaltno cesto pri sotočju dveh voda v Dolini sv. Janeza Krstnika. V stari hiši ob Soješki vodi je do 70. let prejšnjega stoletja deloval Lorgerjev mlin. V njej je baje ohranjena črna kuhinja. Ko sva čez dobrih pet minut prišla do avta, je bilo parkirišče polno.

Pot je terjala gor dve uri (čeprav na izhodišču piše 2.45) in dol dobro poldrugo uro hoda, dala pa nama je skoraj šest ur židane volje.