Iz Šentvida na Toško čelo

V novembru sva komaj izpeljala pohod z vnukinjama; ves mesec je šlo kaj navzkriž: druge dejavnosti in obveznosti otrok ali pa vreme. In tako je morala biti pač dobra zadnja nedelja, čeprav je bila čemerna, siva, vlažna in ‒ kot se je izkazalo na poti ‒ blatna kot le kaj. Tokrat smo začeli kar v Ljubljani, v Šentvidu, kajti namenili smo se na Toško čelo (590 m). Spet sem posegla po Krajevnem leksikonu Slovenije, ki seveda obravnava naselje Toško Čelo (560 m), pove pa tudi, da ga obkrožajo na severu Kucelj, na vzhodu Peštôta, na jugu Vrh in na zahodu kraška planota Rávnik. Našteti trije hribi so označeni tudi na starem zemljevidu Polhograjsko hribovje: Peštota 590 m, Vrh 570 m, Kucelj 572 m (na novem ni Peštote, ampak meri 590 m Toško čelo, Vrh pa ni napisan, je le kota 570 m). Je torej Peštota drugo (ali prvo, staro?) ime za Toško čelo?

Parkirali smo pri cerkvi sv. Vida v ljubljanskem Šentvidu. Prečkali smo Celovško cesto in se ustavili pri zemljevidu pohodnih poti ob Cesti v hrib. »Neuradni« kažipot Toško - čelo 1.45 na bližnji škarpi nas je napotil desno po asfaltni cesti in nato kažipot PD Rašica z enako vsebino desno na gozdno cesto nad šentviški predor. Po nekaj minutah nas je puščica usmerila levo z nje in znašli smo se pred strmim, spolzkim bregom, ki ga je bilo kar težko premagati. Ajda pa je bila navdušena: »Čisto lahko! Kaj je to za nas plezalce!« Ko smo se prikobacali na ravno, nismo vedeli, kam naprej, po levi ali desni poti, saj ni bilo markacij. Izbrali smo desno. Tla so bila nastlana s kostanjevim listjem. Kmalu smo bili spet na gozdni cesti, domnevno isti, ki smo jo prej tako vratolomno zapustili, in sklenila sva, da bo nazaj grede varneje izpustiti bližnjico, zlasti zaradi strmega, spolzkega začetnega dela. Plezalki sta seveda protestirali, posebno ena.

Cesta je zavila desno proti velikemu vodohranu in tam smo jo zapustili. Morali smo se odločiti med približno vzporednima levo stezo in desnim kolovozom. »Če se bomo izgubili, bomo pa tukaj prenočili,« se je pošalil dedi in požel Vesnino navdušenje: »Jaaa!!! Mogoče bodo volkodlaki!« V njenih letih mene misel na volkodlake nikakor ne bi bila tako razveselila, ampak časi se očitno spreminjajo tudi v tem pogledu. Izkazalo se je, da je kolovoz markiran in nam ne bo treba prespati v gozdu, sploh pa se je čez čas združil s stezo. Takoj za njunim stikom smo prikoračili do razpela in klopce pri križišču pol ure od izhodišča: z leve je pritekel kolovoz in z desne od zadaj steza, desno naprej po grapici je tekel še en kolovoz s številko 7 na drevesu ob njem, levo od njega mimo klopce še eden, kažipot nad klopco pa nas je poslal na najbolj levi krak ‒ »glavni« kolovoz.

 

Vrstili so se razcepi in odcepi, vendar so nas markacije, četudi ne prav pogoste, varno vodile. Pri klopci na levi tik nad potjo smo se preselili na rob in se za kratek čas ognili blatnemu kolovozu. Ponekod so nas ovirala tudi podrta drevesa. Po dobrih 20 minutah smo prispeli do trohneče klopce na desni in jezerca levo pod potjo. Dekleti sta si umili blatne roke, pili pa smo raje iz termovke, čeprav sta bila lončka, ki sta visela na drevesu ob vodi, gotovo namenjena njenemu pitju. Kaj dela na drugem drevesu obešalnik za obleko, je bilo že teže uganiti. Dekleti sta se nevarno približali vodi, zato ju je dedi vprašal, ali se nič ne bojita morebitnih morskih psov. Seveda ne, saj to ni morje! »Ugovarjanje«, da bi bil jezerce lahko kdo posolil, ju je kvečjemu še bolj vabila k obrežju. Takrat še nisem vedela, kar sem pozneje prebrala na spletu: v tem jezercu je res mogoče videti pse, čeprav seveda ne morske. To je namreč bazen, ki ga je nekdo napravil za štirinožne prijatelje pohodnikov, da se v poletni vročini hladijo v njem.

 

 

Potem ko smo (nekateri) nekoliko neradi zapustili jezero, smo se dalje uspešno ogibali napačnim odcepom. Kjer ni bilo markacij, so bile na razcepih obledele rdeče puščice. Po 25 minutah smo prišli do daljnovodne preseke. Pot se je prekucnila navzdol in sestopili smo na neznaten preval med Veliko Trato in Črnim vrhom, nato pa smo se spet vzpenjali. Neumorno smo ugibali, kaj kdo vidi na izbrano črko, zato sta dekleti tako skrbno opazovali okolico, da sta »pozabili« gledati pod noge in se ogibati blatu. Najbrž je tu cesta pogosto blatna, saj je čez vzpetino levo od nje uhojena že poštena steza; tudi mi smo se povzpeli po njej. Tokrat je izjemoma Vesna večkrat vprašala, kdaj bomo na cilju. Čeprav sta silno bistri, jima je tako rekoč nemogoče dopovedati, da hitreje ko hodimo, prej smo tam, in da se čas pač ne ustavi, če se ustavimo mi. Tako je trajalo še skoraj eno uro, preden smo iz gozda stopili na asfalt pri veliki ograjeni hiši.

Prispeli smo na Toško Čelo, ki ga je dr. Robert Kermauner v svojem vodničku pred skoraj sto leti imenoval prijazna gorska (!) vasica. No, okolje ni bilo ravno gorsko, s travnatih pobočij okrog vasi pa so menda sicer lepi razgledi na Ljubljano in Barje, a tisti sivi dan nam žal niso bili dani. Pri bližnjih kažipotih, kjer so tudi klopce in parkirni prostori, smo zavili levo navzdol po slabem asfaltu k lovski koči in okrepčevalnici Julijana, do kamor je bilo še 200 m. Zaradi najinega »staromodnega« prepričanja, da je treba zaužiti kaj toplega, sta tudi dekleti pojedli vsaka svojo juho, flancata, ki sta si ju smeli potem naročiti, pa sta bila tolikšna, da jima celo veliki  sladkosnedki nista bili kos.

 

Vrnili smo se po isti poti. Da je treba pri ograjeni hiši v gozd, smo k sreči že vedeli (oznake ni nobene), potem pa se je začel živahnejši del pohoda. Dol grede se namreč vedno tako podita, da smo večino časa na robu padca. Dedi je bil poučen: »Drsalnica se lahko spremeni v jokalnico. Ni hudo samo, če padeš na nos ali si potolčeš kolena; tudi če padeš na ritko, lahko zelo boli. Vesta, kaj je trtica?« Vesna je s prstom pokazala na spodnji del hrbtenice in odgovorila nič manj poučno: »To je tam, kjer je bil včasih repek.« Ajda pa: »Tudi jaz sem vedela, ampak sem počakala, ali bo vedela Vesna.« Čez 40 minut smo pri kažipotu Šentvid zavili levo, se dobre pol ure pozneje pri jezercu spet prepričali, da v njem ni morskih psov, in še čez pol ure pri avtu z veseljem sezuli blatne čevlje.