23 junij, 2017

»Bolj stara, bolj nora« ali »Nikoli ni prepozno«?


Gradiška tura

 
Pred dobrimi enajstimi leti sva se povzpela na vrh Gradiške ture (793 m) po planinski poti, označeni kot zahtevni (zdaj na stebričku piše lahka zavarovana pot). Posebno Jani si je vsa ta leta želel gor tudi po zelo zahtevni plezalni, vendar za kaj takega nisva imela ne znanja ne opreme (jaz tudi poguma ne). Predlani sva se vendarle prijavila za ta podvig pri Matici, a me je vodnica poučila, da naju ne sme vzeti s seboj, saj nisva opravila tečaja. Ker je Jani tiščal svojo in ni bilo pričakovati, da bo društvo popustilo, je pametnejši (!) odnehal in prijavila sva se na tečaj samovarovanja na feratah.

Pri društvu so nama posodili samovarovalna kompleta in plezalna pasova in 14. aprila sva se (vsaj jaz z neznansko tremo) z vodnikom Markom Juričem in še eno tečajnico, Marjano, odpravila v Gradišče pri Vipavi. Marko mi je z umirjenostjo, pojasnili in spodbudno besedo kmalu pregnal strah. Najprej sva se z Janijem naučila nadeti pas in komplet (Marjana je to že znala, ker se ukvarja s športnim plezanjem), poslušali smo »lekcijo« o pripenjanju in prepenjanju, se naučili napraviti kavbojski in bičev vozel, nama je vodnik posodil popkovini (pomožni vrvici), ki ju med izposojeno opremo ni bilo, od daleč nam je pokazal, kje bomo plezali, in že smo bili nared za praktični pouk.

Mimo table o vipavskem plezališču, usmerjevalnega stebrička ter spomenika Fricu Furlanu, po katerem se imenuje plezalna pot, in duhovniku Otmarju Črnilogarju, nekdanjemu predsedniku PD Vipava in pobudniku plezalne poti, smo prišli do razpotja. Desno se je nadaljevala planinska pot proti vrhu, ki sva jo nekoč že prehodila, levo pa se je odcepila naša.




Kmalu se je začelo plezanje. Vzpenjali smo se po grapi med Stebrom in Trikotom, jo prestopili in se po zračnem razu Trikota povzpeli do konca plezalne poti. Presenetilo me je, da ni bilo tako težko, kot sem se bala, seveda pa sem morala biti ves čas zbrana. Sicer sem opazila vsako lepo rožico, a tokrat ni bilo časa zanje. Fotografskega aparata namenoma nisem vzela s seboj, Jani pa je s svojim tudi komaj kaj poslikal. Zato sva bila pozneje zelo vesela, ko nama je precej fotografij poslal Marko (slike plezanja, cilja in rož so njegove, hvala). Tudi rože – mogoče se je pa majčkeno nalezel mojega zadrževanega navdušenja. Ves čas plezanja nam je dajal nasvete in nas opozarjal na napake. Ko smo se ustavili na »balkončku«, smo bili deležni živahne razlage. Tam smo se učili tudi počivati, kar je nama šlo bolj slabo od rok, ker se nisva upala sproščeno prepustiti popkovini. Občutek, da visim nad prepadom le na eni vrvici, ni bil nič kaj prijeten.


Brez fotoaparata in diktafona ne morem natančno rekonstruirati poti, zato tudi ne vem, kako dolgo je trajal vzpon. Niti na uro nisem pogledala, tako sem bila osredotočena na plezanje, varovala, vponke. Najbrž smo plezali kako uro (spodaj na stebričku piše 45 min). Brez dvoma je bil tudi Marko vesel, ko je na koncu ferate videl tri nasmejane obraze. Marjana sploh ni imela težav, a po njegovih besedah sva se tudi midva dobro odrezala.

Nama je bilo malo žal, da nismo šli na vrh, a tisto pač ni plezanje. Vrnili smo se po drugi, manj zahtevni poti, kjer se ni bilo treba ves čas varovati. Ustavili smo se na razglednem Oltarju in se nato pod njim spustili proti izhodišču. Dol grede smo bili kake četrt ure hitrejši.

Vodnik je ostal v Gradišču, ker je popoldne pričakoval še dva »učenca«, mi trije pa smo se med vožnjo domov že pogovarjali o naslednjih podvigih. No, bolj Marjana in Jani. Malo me je že začelo skrbeti, da bom morala na stara leta kar naprej plezati, pa k sreči ni tako hudo.


Grančišče


Ker sva smela obdržati izposojeno opremo do konca tedna, jo je bilo seveda treba izkoristiti, in tako sva se čez tri dni odpravila še v Mojstrano, saj nama je Marko zatrdil, da sva – kakor sva se izkazala na Gradiški turi – sposobna preplezati vsaj lažjo izmed dveh smeri na Grančišču, modro Aljaževo, ki je enake težavnostne stopnje kot Gradiška, namreč B. Tiste dni smo si živahno dopisovali in tako se je najini nameri pridružila tudi Marjana. Dobili smo se pri Slovenskem planinskem muzeju, ki stoji prav pod Grančiščem. Pred njim je tudi obvestilna tabla za feratarje*.
Nato smo se odpravili do hiše Pod Grančiščem 14, kjer nas je čakal kažipot Ferata Mojstrana 3 min. Pri naslednjem smo se povzpeli s ceste v gozd in čez minutko smo ob vznožju 180-metrske stene že prijeli za jeklenico. Že na začetku smo spoznali, kako razločno sta označeni modra in rdeča smer (Pot mojstranških veveric), ki se na strmem pobočju Grančišča trikrat stakneta.

 








Kmalu nam je bilo jasno, da je Gradiška tura s svojo trdno skalo prijaznejša za plezalce, sploh začetnike. Tu je bilo veliko prsti in kamenčkov, na katerih korak ni bil tako zanesljiv. Tudi korenine in odžagana debelca se bodo v zemlji sčasoma razmajali pod stopinjami plezalcev. Zaradi vsega tega se je nama z Janijem Grančišče zdelo težavnejše. Marjana je plezala prva in naju je kmalu pustila zadaj (fotografije najinega plezanja so njene, hvala). Že precej visoko je stala ženska, ki je čakala, da pridemo mimo, ker se je hotela spustiti v dolino, čeprav na tabli ob vznožju izrecno piše, naj Aljaževe poti nikoli ne uporabljamo za sestop.



Mimo vpisne skrinjice tik pod vrhom smo se po kakih 50 minutah prismejali na vršno uravnavo z razgledno klopco. Bila sem zadovoljna, a tudi prepričana, da bi bilo zame kaj težjega pretežko, Marjana in Jani pa sta se odločila preizkusiti še v rdeči smeri (stopnja težavnosti C, deloma D). Medtem ko sem ju čakala, je bil na vrhu velik vrvež. Po neplezalnih poteh so gor prihajali stari in mladi, tudi majhni otroci. Slišati je bilo vse mogoče nauke: smeti nesemo nazaj v dolino, zato da tu ostane čisto; v hribih nikoli ne mečemo kamnov, ker je lahko spodaj planinec in mu kamen pade na glavo; ograja je tu zato, da lahko gremo samo do nje, naprej pa ne, ker je nevarno. »Rrresk!« je reklo, ko se jih je šest (seveda predvsem odraslih) naslonilo nanjo in se je nevarno zamajala. Ni mi bilo dolgčas.












Po dobri uri sta se moja soplezalca vrnila. Marjana je opravila z Vevericami, Jani pa je pri drugem stiku poti presedlal nazaj na Aljaža, ker je bilo zanj pretežko. Kljub temu je bil videti zadovoljen. Sestopili smo po manj strmi izmed dveh markiranih gozdnih stez in čeprav sta jo Jani in Marjana že prehodila, smo se tako zaklepetali, da smo zgrešili pravo pot.

Za konec sva si ogledala še planinski muzej. Bil je že skrajni čas, saj stoji že skoraj sedem let. 

* Te besede s pomenom »uporabnik ferate« ni v nobenem meni znanem splošnem slovenskem slovarju, niti v najnovejšem SSKJ (2014) ne. Celo Planinski terminološki slovar (Založba ZRC SAZU, 2002) pozna samo ferato. To kot alpinistični žargonizem najdemo tudi v najnovejšem SSKJ, Veliki slovar tujk (Cankarjeva založba, 2002) pa jo po moje čisto brez potrebe piše z dvema r: ferrata. Odkrila sem zanimivost, da je beseda feratar (tudi faratar, farator) nekdaj pomenila izdajalec, pisana z veliko začetnico pa Judež (Marko Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, Založba ZRC SAZU, 2006). Ta pomen izvira iz nemščine (verraten = izdati, izdajati), kar seveda nima nič s tem, da se z varovali »pregoljufamo« čez steno, ampak smo alpinistični izraz dobili iz italijanščine: via ferrata = železna (okovana) pot.

Ni komentarjev: