Z vnukinjama na Polhograjski Grmadi

Konec aprila in začetek maja sva preživela na Hrvaškem (zagrebški patagonci so naju povabili na 25. Rusov pohod na Medvednico in med prazniki sva raziskovala Paklenico), nato pa je bil spet čas za pohod z vnukinjama, tokrat na Polhograjsko Grmado (898 ali 899 m). Za izhodišče sva izbrala severni del Polhovega Gradca, imenovan Božna. Pri avtobusni postaji smo zavili desno proti Črnemu Vrhu ter se peljali do polhograjske graščine, pravzaprav skoznjo, in dalje do mostu čez Veliko Božno na koncu naselja. Tam so kažipoti in začetek markirane poti. Parkirali smo ob kupu peska med uvozom k bližnji hiši in mostom. Ker je (pre)malo prostora za parkiranje, vodnik Polhograjsko hribovje priporoča, da pustimo avto pri Polhograjskem domu (domnevam, da misli Pograjski dom).

 

Rahlo smo se povzpeli po asfaltni cesti v Mačkov graben in na vrhu klančka odkrili »pravo« parkirišče, ki pa je bilo že skoraj polno. Pri tamkajšnjih kažipotih smo zavili ostro desno navzgor, še vedno po asfaltu. Asfaltne ceste so navadno dolgočasne, ampak tokrat ni bilo tako, ker je bila Ajda silno zaposlena z gosenicami. Tisti dan smo jih videli res veliko. Ajda je vsako pobožala in vsakič, ko je pod prstom začutila drobcene dlačice, vsa raznežena vzkliknila: »Puhica!« Po dobrih 20 minutah smo pri puščici zavili s ceste levo na neoznačeno vlako, po nekaj korakih pa je z desne pritekla (slabo) markirana pot. Izkazalo se je, da bi bili morali cesto zapustiti nekoliko kasneje. Ampak čemu potem prva puščica?

Nad (počitniško?) hiško in lopo smo dosegli neoznačen razcep, a ob desnem kraku vendarle našli »pojedeno« markacijo. Kmalu zatem smo stopili iz gozda ter v bregu zagledali znamenje in nad njim domačijo. Pol ure po tistem, ko smo zapustili cesto, smo prispeli k njej. Pri Mehačku (Setnica 5) je izletniška kmetija, odprta ob sobotah in nedeljah. Kažipot nas je usmeril mimo stare hiše proti cerkvici sv. Uršule. Ko smo se vzpenjali k njej, se je iz gozda oglašala kukavica, kukavice pa so kukale tudi iz trave – ampak le cvetele, nič pele.

Cerkev sv. Uršule je bila prvič omenjena v cerkvenih listinah leta 1526. Ladja je še iz prve polovice 16. stoletja, zvonik in zakristija sta bila prizidana pozneje. Notranjosti žal nismo videli. V tej cerkvi je poleg žegnanja in silvestrske maše vsako leto tudi maša v spomin na domačina Pavleta Kozjeka, spoštovanega alpinista, ki se je leta 2008 smrtno ponesrečil med vzponom na Mustagh Tower v Pakistanu.

 

Pri cerkvi nismo našli nobenega znamenja za nadaljevanje poti, k sreči pa smo pred seboj ves čas videli Malo Grmado. Travnike so krasile orlice, travniške kozje brade, grebenuše in druge rože. Ne vem, kaj je uščipnilo Vesno, da jih je začela trgati, čeprav smo se že velikokrat pogovarjali, da utrgana rastlina kmalu ovene in umre, in tega dotlej ni počela. Nikoli jima nisva branila na primer jesti trobentice, a utrgati karkoli in nato zavreči pomeni samo delati škodo. Čez travnike je šlo strašansko počasi. Ko smo bili dovolj visoko, se nam je ponujal lep pogled na Sv. Uršulo in na Sv. Lovrenca v ozadju.

Kakih 40 minut nad Mehačkom smo stopili na vrh Male Grmade. Nekoliko smo se razgledali in že nadaljevali pot. Do Grmade nas je čakalo tudi nekaj malega plezanja. Ko so se pokazale prve »prave« skale, je Ajda oživela. »Z nogo je treba preveriti, ali je trdna podlaga, skala. Pa treba je malo porukati, ali je trden oprimek, da se ne bi odlomil,« je resno razlagala. Šopki dišečega volčina so na vso moč dehteli; kar počepnili smo k njim in tiščali nosove k drobnim rožnatim cvetkom. Videli smo lastovičarja, ki se je skoraj nečimrno dovolil fotografirati precej od blizu, številni martinčki pa so se nam vedno brž poskrili. Markacijam se je pridružil znak M Ljubljanske mladinske poti. Poleg »uradnih« kažipotov PZS smo videli tudi nekaj »neuradnih« in med njimi tablo PD Blagajana z oznako XXV. s Tumovimi besedami o gorskem svetu kot zrcalu, ki nam kaže lastno revščino, lastno bogastvo. V oči mi je padel zapis Vrh 899 nv; nv si lahko razložim kot »nadmorska višina« (za šalo tudi »nad vodo«), vendar se mi zdi, da take okrajšave še nisem videla (običajnejši sta n. v. ali m n. m. = metrov nad morjem, obe z nekaj napačnimi različicami).

 

Vrh Grmade smo dosegli po 20 minutah. Zgoraj je bila precejšnja gneča, da je dedi komaj prišel do razgledne plošče. Dekleti se za razglede še zmerom ne zanimata posebno, čeprav Vesna tu in tam vendarle pogleda naokoli in vzdihne: »Kako je lepo!« Tako smo si samo nekoliko odpočili, potem pa se odpravili, saj se je začelo temniti in je potegnil sumljiv veter. Prejšnji dan sem se pozanimala, ali pri Gontarju lahko dobimo jesti, in ker je bil odgovor spodbuden, smo se namenili tja. Da bi le prišli pod streho pred dežjem! Na drugi strani vrha smo sledili kažipotu levo Gonte 20min. Spuščali smo se po »stopnicah« in ob jeklenici, malo skozi gozd, malo čez travnik. Markacij nisem opazila, morda tudi zato, ker je začelo rositi in sem se predvsem zaradi deklet nenehno ozirala v črni oblak, ki je visel nad nami.

V slabe pol ure smo pristali na prevalu Gonte (po kažipotih okrog 780 m, po Hribi.net pa kar 805 m ali celo 820 m). Medtem ko smo bili deležni prijaznega sprejema in okusnih jedi, je nehalo deževati. Po kosilu sta se vnukinji zapodili na igrala, še skoraj bolj pa sta se zamotili s prikupnimi zajčki, ki jim nikakor ni manjkalo hrane, a so kljub temu radi zobali zelenje iz otroških rok. Zelo težko se je bilo posloviti od njih.

 

Od Gontarja smo se odpravili proti Polhovemu Gradcu skozi Mačkov graben. Naša steza se je iztekla na ozko gozdno cesto na mestu, kjer je z desne pricurljal potoček, ob katerem je nekdo postavil mlinček. Tamkajšnjega kažipota nazaj z napisom Grad. Gonte nisem razumela in sem šele pozneje izvedela, da se preval imenuje (tudi) Gradaške Gonte. Sledili smo zdelanemu kažipotu s puščico navzdol. Napredovanje se je spet zelo upočasnilo, tokrat zaradi luž, polnih paglavcev, in ker sta se dekleti z dedijem igrali pepčka; sicer nismo imeli žoge, zato pa dovolj storžev, ki so jo čisto dobro nadomestili.

Pod Jelovčnikom je makadamska cesta vijugala med travniki. Na še eni tabli PD Blagajana s številko IV. in naravovarstvenim napisom Prva želja pohodnika je, hodit'na čiste gore sem opazila novo različico zapisa nadmorske višine: 610 mv. Menda ne »morske višine«? Takšno kompliciranje se mi zdi čisto nepotrebno, saj le poraja napake, preprost zapis na primer 610 m pa bi vsakdo pravilno razumel kot podatek o nadmorski višini. Po 40 minutah smo prišli do hiš in stopili na asfaltno cesto skozi Mačkov graben. Dekleti sta že dotlej hrustali smrekove vršičke, tam pa sta se spravili še na čemaž. Česa vsega ne jesta! Ko sem o tem pozneje poročala njuni mamici, nad vršički ni bila nič kaj navdušena, torej moram poslej kljub védenju, da pri njih jedo marsikaj, česar midva ne, bolj paziti na njune izjave, kaj vse »se jé«. Pol ure asfalta, na katerem smo obžalovali številne povožene močerade, nas je pripeljalo nazaj k avtu. Majski pohod je bil tako kljub nekaj kapljam dežja srečno pod streho.

Dve uri gor, dobro poldrugo dol sicer nekaj pove o napredku naših otrokinj, veliko več pa je bilo vredno, da smo skoraj šest ur migali na zraku in smo se imeli lepo.