Skozi Hudi graben na Strelovec

Strélovec mi je vedno zbujal mešane občutke: od daleč mi je precej všeč, od blizu pa s koprivami in živalskimi iztrebki ni posebno privlačen. Enkrat se nama je zaradi preobilice snega že izmuznil, drugič naju je razveseljeval z lepimi razgledi. A kako se nagne tehtnica, ko nanjo naložim vse za in proti, je očitno: 8. aprila sva ga spet obiskala.

Odpeljala sva se proti Logarski dolini in kak kilometer za Solčavo pred mostom čez Savinjo zavila levo proti Spodnjemu Icmaniku. Ta domačija je v dolini potoka Suhlja, imenovani Hudi graben (na zemljevidih je to ime zapisano le ob zgornjem delu doline). Pri Icmaniku so nama povedali, da je kakih 500 m naprej po glavni cesti javno parkirišče, a so nama »posodili« prostor na svojem tedaj še praznem parkirišču za avtodome. Hvala!

Od Icmanikove hiše sva se napotila proti gospodarskemu poslopju z obledelo markacijo na vogalu. Asfalt se je končal in nadaljevala sva po gozdni cesti. Levo pod njo je tekel Suhelj. V vodniku piše, da se držimo ceste, na zemljevidu narisana markirana pot pa ne teče po njej. Res sva na desni nad betonskim objektom in precej pod vodnim zajetjem naletela na odcep in poskusila srečo. Pot je bila sicer zaraščena in zametana, a je takoj zavila desno – kot na zemljevidu. Markacij nisva opazila. Na vrhu precej strmega vzpona sva zlezla čez žično ograjo. Iz gozda sva stopila na razrit travnik, še enkrat prestopila žično ograjo in po približno četrt ure pri Zgornjem Icmaniku spet dosegla cesto. Pred nami je Macesnikova peč, levo Golarjeva in Strevčôva peč (na zemljevidu Macesnik in Strevčeva peč), zadaj pa Olševa, je povedal gospodar. Pa da je njihovo domače ime Icmank in da so svojo planino po dolgih letih denacionalizacijskega postopka končno dobili nazaj. Omenil je še, da se po okoliških gozdovih potika medved. Dobila sva napotek, da morava prvič desno, nato ves čas naravnost.

 

Breg ob domačiji je bil ves modrikast od vijolic. Čez travnik nad njo sva prispela v gozd, kjer naju je na skali pozdravila prva markacija po tisti spodaj na vogalu gospodarskega poslopja pri Spodnjem Icmaniku. Na razcepu za še enim vodnim zajetjem sva nadaljevala po desnem, zgornjem kolovozu med cvetočimi belimi repuhi, lapuhi, deveterolistnimi konopnicami, navadnimi volčini, vijolicami, polžarkami, telohi pa so že odcveteli. Nato se je desno odcepil še en kolovoz; šla sva kar naravnost, upajoč, da je skala na skali možic in da sva prav razumela sogovornikove napotke. V vodniku PZS piše, da so markacije redke – res je, ampak zakaj vsaj pri odcepih in razcepih raje ne poskrbijo za izboljšavo?

Četrt ure nad Zgornjim Icmanikom, kmalu za smerno tablico Strelovec 2^h, se je kolovoz končal v grapi. Po njej sva preplezala nekaj metrov, potem pa odkrila, da brez potrebe; prezrla sva namreč slab kažipot Strelovec in možica, ki sta si naju zaman prizadevala še pravi čas usmeriti desno. Na vrhu nepotrebne plezarije sva zavila levo mimo slabe markacije. Ozka strma stezica se je vzpenjala med prepadom na levi in strmino na desni. Skale so bile obrasle z živo zelenim mahom. Čez stezico je ležalo veliko vej in najbolj nadležne sva odrivala na rob ali čezenj. Potem ko se je strmina nekoliko unesla, so se na desni pojavile velike skale na pobočju Icmanikove peči. Spodaj v grabnu sva zagledala vodo; tudi sneg je še ležal v njem. Po 40 minutah sva levo med drevjem opazila razpadajočo brunarico in pri njej splašila čredico gamsov.

Steza se je čedalje bolj izgubljala, vedno več je bilo podrtega drevja in razmetanih vej. Po daljšem času brez markacij sva opazila eno za nazaj in možica – dva kamna na hlodu. Potem ko sva preplezala veliko deblo, so se markacije in pot dokončno izgubile. V tistem brezpotju nama je bil edini orientir Suhelj spodaj v grapi. Na njenem zgornjem koncu naj bi bila cesta. Da sva obdržala pravo smer, nama je čez čas potrdil ostanek markacije in celo stezica se je spet pokazala. Tam so še vedno cveteli telohi. Pol ure nad brunarico sva res dosegla dobro gozdno cesto. Pred nama je bil opuščen peskokop (ali podor), na dnu katerega so bili zloženi hlodi, in levo od njega pa se je v breg povzpela blatna vlaka. Na skali ob njej sta bili markacija in puščica navzgor. Nad cesto ni bilo več Suhlja, torej mora izvirati nekje pod njo.

 

Vlaka naju je med podrtim drevjem in ostanki sečnje pripeljala na suh strm travnik, ozaljšan z jetrniki, navadnimi volčini, telohi in nekaj zaplatami snega. Po 10 minutah sva uzrla kočo; prispela sva na Icmanikovo planino (1520 m). Mimo koče (Solčava 105) je tekla gozdna cesta. Nad vrati je bila vrezana letnica 1989. Na deščici se je še razločil bledo rdeč napis Pozor hud bik!, kaj je pisalo na drugih dveh, pa se ni več videlo. Vsenaokrog so ležale smeti.

 

Povzpela sva se proti sedlu nad kočo. Tik pod njim je od Kneza pripeljala gozdna cesta. S pobočja, poraslega s suho travo, iz katere so kukale rumene pasje čebulice, je bil lep pogled na planino. Postala sva ob grozdu kažipotov na sedlu. Do Strelovca naj bi bilo še tričetrt ure hoda, a najprej sva se skozi smrekov gozd, v katerem so poleg drugih rož cveteli tudi najini prvi letošnji votli petelinčki, v nekaj minutah povzpela na razgledno točko Logarska peč (1536 m). Z nje sva prav lepo videla Logarsko dolino in gore nad Matkovim kotom. Iz skalnih razpok ob razgledišču so kukali avriklji.

 

Vrnila sva se na sedlo in nadaljevala proti Strelovcu. V gozdu je še ležal sneg. Na precejšnji poseki je odločno gospodaril mrzel veter. Po slabih 20 minutah, kmalu za znaki S in Š (»podpisi« lastnikov gozdov?), se je z leve spustila stezica. Nisva je imela za mar, saj je bila nekaj metrov naprej na skali zelo razločna markacija, ki naju je »potegnila« naravnost. Sneg je postal nevarno trd, zato sva si nadela dereze. Ko je pot spet pokukala izpod snežne odeje, ni bila označena in se je spuščala; posumila sva, da sva pravo zgrešila. Vrnila sva se nekoliko pod mesto, kjer sva si nadela dereze, našla spregledano markacijo in zavila desno v breg ne prej omenjeno stezico. Bila je zelo ozka, potem pa se je izgubila. Precej po naključju sva na neki skali odkrila ostanek markacije, ki je bil videti bolj podoben ptičjemu kakcu, tako da je šele pogled čisto od blizu odkril bledo sled rdeče barve. Dovolj, da sva vedela, da sva na pravi poti.

V 20 minutah sva dosegla greben. Vijugala sva nekoliko pod njim, spet stopila nanj, se povzpela desno po njem in čez pet minut stala na cilju. Od najinega prejšnjega obiska se ni dosti spremenilo: vrh je še vedno priljubljeno stranišče drobnice in skrinjica je še vedno v žalostnem stanju. K sreči pa je tudi razgled še vedno imeniten: Krofička in za njo Ojstrica; Križevnik, Poljske device, Veliki vrh; Planjava, Sedlo in Brana.

Vrnila sva se po isti poti. Šele zdaj sva tik pod vrhom opazila stezo, ki priteče na greben od Kneza. Spet sva se ustavila pri Zgornjem Icmaniku. Gospodar je povedal, da je bila podrta brunarica golcarska in da so tam imeli žičnico, ampak vsega tega že 50 let ni več. Od domačije sva se tokrat spustila kar po cesti. Vodno zajetje ob njej je bilo odprto, zato sva pokukala noter. Čakalo naju je presenečenje: po koritu so plavale ribe. Naslednje zajetje je bilo »navadno« – zaprto. Ob cesti so postavili mogočno škarpo, ki očem ne dene tako dobro kot navadni repuhi, je pa brez dvoma koristna. Ko sva se znašla tam, kjer sva zjutraj zavila na stezo, se je po pričakovanju izkazalo, da je bila jutranja pot nekoliko krajša. Po dveh urah in 20 minutah sva bila spet pri Spodnjem Icmaniku.

Ko sem prebirala svoje stare zapise, me je zmotil naslov Strelovec »padel«! Ne bi bila smela napisati tako, tudi narekovaji ne odpomorejo dovolj zgrešenosti uporabljenega izraza. Gore in hribi v mojih očeh nikoli ne padejo, pač pa jaz padam nanje – na njihovo lepoto, mogočnost in druge čare.