Pot svobode okrog Šmarne gore

Na dan zmage sva nameravala obhoditi Šmarno goro po Poti svobode, pa je »zmagala« moja zdravnica, zato sva obhod prestavila na soboto po tem dnevu. To pot si je zamislil Vilko Mazi (1888–1986), surdopedagog (pedagog za gluhe) in začetnik slovenske logopedije, sicer pa dejaven planinec. Poleg del iz svoje stroke je pisal tudi zgodovinske in krajepisne članke ter risal zemljevide za gorniške članke, izvemo iz Slovenike. Najprej je povezal Zatrep (do tja je že vodil kolovoz iz Vikrč) in Westrovo pot. Traso je določil maja 1945 in se pod vtisom umikanja nemških vojakov odločil za ime Pot svobode. Uradno so jo odprli 9. maja 1946, na obletnico zmage v drugi svetovni vojni. Mazi je razmišljal tudi o nadaljevanju: zložni sprehajalni poti krog in krog Šmarne gore in Grmade. Za ta namen bi bilo treba večinoma le povezati že obstoječe kolovoze, na novo pa bi morali nadelati pot med Vozno in Westrovo. A ko je opazil, da je na že zgrajenem odseku v enem letu izginilo cvetje, zamisli ni dokončal. Namesto tega je med Zatrepom in zgornjim delom  Westrove poti zgradil prijetno stezo, ki so jo planinci poimenovali Mazijeva.

Po raznih virih sodeč najina tokratna izbranka sliši na imena Pot svobode, Krožna pot svobode in Sprehajalna pot. Označena je s kažipoti, Knafelčevimi markacijami in črko S. Ima tudi številčno oznako, ki pa me nekoliko bega. Leta sem jo poznala kot šmarnogorsko pot 16 (planinska karta Polhograjsko hribovje in Šmarna gora, del 1 : 12.500, PZS (PZ 122), 1992), pred kratkim pa me je presenetila s številko 45 (žepni vodnik Šmarna gora in Rašica z zemljevidom 1 : 25.000, Kartografija, 2013). Glede na to, da je krožna, se lahko začne kjerkoli, čeprav bi za »zgodovinsko« izhodišče lahko šteli Vikrče oziroma Westrovo pot. A namesto da bi bila parkirala pred kmetijo pri Bačniku v Vikrčah, sva si izlet podaljšala in popestrila; avto sva pustila pri železniškem postajališču v Mednem.

Na poti proti Westrovemu mostu čez Savo naju je prehitelo kar nekaj kolesarjev; vsi so se pripeljali hitro in tiho, da so naju včasih prav prestrašili. Kaj če bi bila ravno takrat napravila nenaden korak v »napačno« smer? Onstran mostu naju je ozka cestica pri hiši Vikrče 9 pripeljala na cesto skozi vas. Zavila sva levo nanjo in pri ekološkem otoku na koncu asfalta nadaljevala po stezi navzgor v gozd. Ker ni bilo markacij, sva ugibala, ali bi bila morala nadaljevati po cesti (desno); preverila bova nazaj grede. Kmalu sva stopila iz gozda in izkazalo se je, da sva šla res preveč levo. Zavila sva desno na prečno makadamsko cesto in na neki ograji ob njej je bila markacija. Mimo majhnega naselja palčkov in rdečega polja lucerne sva z Grmado pred seboj nasproti gostilne Kovač prikorakala na asfaltno cesto. Ob njej sva šla desno in jo pri Bačniku prečkala.

 Mimo kažipota in obvestilne table za Gozdno učno pot po šmarnogorski Grmadi ter rumenega križa na drevesu, kjer sva zavila levo, sva po 20 minutah prispela pod skale Turnca in zagledala kažipot za zelo zahtevno Plezalno ali Pogačnikovo pot (na obeh omenjenih zemljevidih ima oznako 14). To sva si izbrala za dostop, da se ne bi samo sprehajala. Na začetku nama je sonce sijalo naravnost v oči, zato sva morala biti v ozkem, strmem prehodu med Malim Turncem in sosednjo skalno steno zelo pazljiva. Povzpela sva se ob jeklenici najprej po lesenih stopnicah, nato po dvojnih stopnih klinih. Mimo razbite tablice v spomin na Branka Pirša, 17-letnega Mariborčana, dijaka srednje tehnične šole v Ljubljani, ki se je 12. 3. 1939 zaplezal, zdrsnil in podlegel poškodbam (tako France Malešič v Spominu in opominu gora), sva izplezala na ozko skalnato poličko, tudi zavarovano z jeklenico. Nato je bilo treba premagati še navpično steno; po lestvenih in dvojnih stopnih klinih ter seveda ob jeklenici niti ni bilo pretežko. Plezanje je trajalo kakih 20 minut.

 

Z vrha Plezalne poti se nama je odprl razgled na prehojeno pot od parkirišča v Mednem (komaj opazna rdeča lisa na sliki je najin avto) prek mostu čez Savo in Vikrč do Bačnika. Nato so me razveselili lepi, nežni cvetovi navadnih jesenčkov in seveda tudi druge rože: glavinci, medenike, navadni potrošniki (cikorije), krvomočnice, grašice. Kmalu sva prišla do nezavarovane zahtevne Westrove poti (13). Do tja so nama prijazno ponujala roke (in noge!) drevesa, tam pa sva spet vzela v roke palice, ki sva jih pred plezanjem zložila. Nekoliko nad stikom z Westrovo potjo sta naju čakala kažipota levo Grmada in desno Pot svobode (oba na istem drogu, a na prvem je pisalo 470 m, na drugem pa kar 502 m). Prišla sva torej do »svoje« poti. Zanimivost njenih kažipotov je, da je čas na vseh enak, 1h 45min, saj je krožna. Nekdo je na kažipot dorisal lok s puščicama na obeh straneh – gotovo znak krožnosti.

Odpravila sva se proti desni tik skale z napisom Pot svobode. Razveseljevali so naju travnolistne perunike, kukavice, zvončice, špajke, salomonovi pečati, travniške kadulje, glavinci. Pot je tekla pod razglediščem, a ko sva se povzpela nanj, se nama ni bilo treba vračati na odcep, ampak sva nadaljevala kar naprej po skromni in nekoliko vratolomni potki na drugo stran. Mimo skale z napisom Rožančev turnc sva po četrt ure prišla do klopce na 474 m, pri kateri se je levo navzgor odcepila na Grmado Mazijeva steza (prej 17, zdaj skupaj s Potjo čez Spodnjo Kuhinjo in Zatrep 21; slednja je imela prej številko 23), nekoliko naprej pa je stala razlagalna tabla 4 gozdne učne poti Gozd puhastega hrasta in črnega gabra. Med bujnimi šopki orlic sva se rahlo spustila mimo nje.

Na naslednjih križiščih je cel regiment kažipotov in smernih tablic označeval poti in cilje, tabla 3 ob učni poti pa razlagala vpliv človeka na gozd. Čez čas se je od najine poti ločila Pot čez Zatrep (del 15, čez Zatrep in Zgornjo Kuhinjo) in kmalu še ena, neoznačena; vsaj midva nisva videla oznak, ugibala pa sva, da se najbrž spušča v Tacen čez Spodnjo Kuhinjo (prej 23, zdaj skupaj z Mazijevo stezo 21). Kljub številnim smerem nisva imela posebnih težav, saj je Pot svobode kar dobro označena. Ob njej so tudi puščice enake barve kot križ pod plezališčem (na spletu sem našla podatek, da rumene puščice kažejo smer šmarnogorskega teka). Med velikimi šopi orlic in drobcenimi cvetki gozdnih jagod sva po 20 minutah prispela do križišča na 452 m, kjer so bile tudi oznake za Šmartensko (na starem kažipotu) oziroma Šmartinsko pot (na novem; novi zemljevid jo imenuje tudi Šmarska; 31), desno navzdol po stopnicah pa za Tacen. Tam sva sedla na hlod z rumeno puščico naprej in pomalicala. 

Po okrepčilu sva se povzpela k bližnji kapelici, znamenju Žalostne Matere Božje iz leta 1883. Na njej je kamnita tabla z verzi Britkih žalost polna Mati, / Daj mi s Tabo žalovati, / Da se grehov spokorim, / Odpušenje zadobim. Tam na 469 m sva se »srečala« še z Romarsko potjo (prej 22, zdaj 23) in Partizansko stezo ali potjo (32). Začelo je grmeti in deževati. Nataknila sva si pelerini. Ravno takrat so nenadoma iz vseh smeri še bolj množično kot dotlej začeli prihajati planinci ali sprehajalci in ker so zgoraj menda sklenili, da bi bilo tudi nas dobro oprati grehov, so nam poslali pošteno ploho. Planila sva v dir navzdol proti Šmartnu, ne vedoč, kako daleč je do prve strehe. Tudi nekateri drugi so tekli, nekaj pa se jih je mirno sprehajalo z dežniki. Ko sem levo nad potjo zagledala neobljudeno hišo, sva jadrno zavila k njej vedrit. Čeprav se že podira in je zapuščena, nama je bila dobrodošlo zavetje.

Ko je dež ponehal, sva se vrnila h kapelici in nadaljevala pot. Za kapelico sva zavila desno in prišla na uravnavo s tablico 31 Šmartinska pot. Ne spominjam se, da bi bila dotlej že videla kako številko poti na terenu, ampak sem jih poznala le z zemljevidov. Poleg rumenih puščic se je pojavila še rumena 2. Na desni sva skozi drevje videla del Rašice, spodaj pa gorenjsko avtocesto in okoliška naselja. Bilo je vse modro orlic in tudi precej trilistnih vetrnic. Najprej slišala in potlej tudi videla sva žolno. Na nekem mestu se je rumena oznaka preselila na bližnjico, vendar ji nisva sledila. Po kakih 20 minutah sva pristala na prečnem kolovozu (na kažipotu desno je najverjetneje nekoč pisalo Šmartno) in sledila beli puščici levo. Tik preden sva se začela znova vzpenjati, se je spet prikazala bližnjica z rumenimi oznakami. Takoj zatem je z desne od spodaj po stopnicah pritekla Skaručenska pot (41). Stopala sva po prijetni razgledni polici s pogledom na smledniški grad, Vodice, Komendo, Križ. 

Po kratkem strmem vzponu čez skale in korenine sva se po slabe četrt ure znašla pri Turkovem znamenju (510 m); postavil naj bi ga bil Turek, ki je v času turških vpadov ostal v Šmartnem in se pokristjanil. Če bi bila hotela tudi na vrh Šmarne gore, bi bila morala tam zaviti levo navzgor, vendar tokrat tega nisva imela v načrtu, ampak sva nadaljevala desno od znamenja. Ob stezi so cveteli repuši, pokalice, smrdljivke. Na drevesu se je pojavila rumena 1. Po slabih 10 minutah sva dosegla domnevno najvišjo točko na najini poti (569 m). Od tam namesto čez leso, to je naravnost proti sedlu (tako sva šla pred 12 leti), kamor še vedno vodi Ljubljanska mladinska pot, Pot svobode po prenovi teče drugače: kažipot naju je usmeril desno navzdol. Po ozki blatni stezici, bujno obraščeni z mladimi drevesci, malinovjem in salomonovimi pečati, sva se v 10 minutah povzpela na slab kolovoz; pripeljal naju je na Vozno pot ali cesto (prej 51, zdaj 42). Po njej sva se spustila v desno, a kmalu zavila levo z nje. Na razcepu takoj zatem se je navzdol spustila Kovačeva steza (12), najina pa je bila zgornja, leva pot. Ko sva stopala po posekanem pobočju, sva spodaj videla parkirišče pri Lipi. Na naslednjem razcepu sva se spustila po desnem kraku, čeprav sprva ni bilo oznak, in po 20 minutah zagledala klopco, pri kateri sva prvič stopili na Pot svobode. Tako je bil krog sklenjen. 

Od tam sva se vračala po Westrovi poti in na neoznačenem razcepu izbrala desni krak. Po 25 minutah se je z desne priključila Kovačeva steza in po združeni sva se na hitro spustila k asfaltni cesti. Pri gostilni Kovač sva zavila levo in se odpravila gledat, kje bi bila zjutraj pravzaprav morala priti na cesto. Med Vikrčami 22 in 28 (pri Bačniku) sva prestopila na ožjo asfaltno cesto in prišla do čedne rdeče hiše Vikrče 21, kjer na razcepu nisva vedela, kam. Zavila sva levo mimo transformatorja. Na tej ulici so bile Jakobove markacije, knafelčkov pa ne. Čez 10 minut sva se znašla pri ekološkem otoku, kjer sva zjutraj zavila na stezo v gozd, in tako sva zašpilila še eno klobaso. Do avta ni bilo več daleč. Ravno ko sva sezula gojzarje, je mimo pripeljal vlak.

Čiste hoje samo po Poti svobode je bilo za uro in 50 minut (prehodila sva jo torej tako rekoč v »predpisanem« času). Med njo sva naletela še na 13 ali 14 drugih poti po Šmarni gori in Grmadi (po starem ali po novem »štetju«), poleg Poti svobode pa tudi Pogačnikovo opravila v celoti. Sprašujem se, zakaj se tisti, ki poimenujejo in oštevilčujejo šmarnogorske poti, ne poenotijo. Janija to ne moti (pravi, da sem čudna jaz, ki uporabljam dva zemljevida – »normalni« planinci tega ne počnejo, po Šmarni gori pa najbrž večina hodi sploh brez zemljevidov), mene pa bi veselilo, če bi se poenotili, kajti potem bi bile poti tudi na terenu lahko oštevilčene. Dokler je, kakor je, pa je pravzaprav bolje, da niso, saj bi nastala zmeda. Če to odmislim, je Šmarna gora po urejenosti poti in številu obiskovalcev Ljubljani res v čast.