Jazz Cerkno 2017 obogaten s »tehnično kulturo«

Z Brankom po Zakrižu in okolici 

Na marčnem potovanju po Patagoniji sva spoznala Branka, ki domuje blizu Cerknega. Domenili smo se za kak skupni potep, ko prideva na jazzovski festival, ki je bil letos od 18. do 20. maja. Iz takih dogovorov se po začetnem navdušenju pogosto izcimi malo ali nič, a z nami ni bilo tako. Drugi festivalski dan naju je po zajtrku Branko že čakal pred hotelom in naju odpeljal v svoj 2,5 km oddaljeni Zakriž, prijazno in zanimivo vas.

Od Brankovega doma smo se odpravili čez zavrti in travnike, na katerih so se pasle ovce. Z leve nas je motril Veliki Kovk (839 m). Menda so Kelti tako (tudi kuk in podobno) imenovali hribe, kjer so kopali železovo rudo. Kmalu smo prispeli na asfaltno cesto. Ob njej smo videli eno izmed štirih zakriških sušilnic za sadje; po domače jim rečejo pajštve. Desno od Zakriža 21, v zaselku Vrh Križa (našla sem tudi zapise Vrhkriža) pod skalnato vzpetino z velikim križem, imenovano Rob (Na Robu), smo prestopili na kolovoz; tam lahko začne potep tisti, ki nima te sreče, da bi ga vodil Branko. Mimo velike opuščene hiše, za katero je zrasla nova, in lesenjače z butarami (take hiške so (bile) namenjene hrambi sena in jih imenujejo svisle) smo prišli do roba gozda ter nadaljevali ob njem. V daljavi smo videli Blegoš. Hrib, ki je najbolj štrlel iz bližnje pokrajine, je bil Drnova; za njo se skriva partizanska bolnišnica Franja, naju je opozoril Branko. Na razcepu smo izbrali desni kolovoz navzgor.

 

Po slabe pol ure hoje smo v pobočju Velikega Kovka sredi gozda zagledali vhod v italijansko podzemno utrdbo – vojašnico iz časa med svetovnima vojnama. To je del 1850 km dolgega Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki ga je fašistična Italija gradila in nikoli zares dogradila po svoji kopenski meji od Genove do Reke v 30. letih 20. stoletja, ko je že grozila druga svetovna vojna. V Zakrižu so zgradili dve podzemni vojašnici za nastanitev vojakov in dva bunkerja za strojnice. Na dolgem širokem hodniku je bilo treba paziti, da ne bi stopili v kako nepokrito luknjo (odtok ali kaj drugega). Kljub čelni svetilki sem skoraj pohodila drobceno žabico. Zavijali smo v stranske hodnike in se vzpenjali po stopnicah, saj je Branko očitno dobro poznal ta podzemni labirint. Iz njega nas je pripeljal na drugi strani, kjer smo se skozi ščavje, v katerem sama ne bi bila našla poti (ker je ni), prebili na stezo in po njej desno navzgor.

Za potjo so cvetele brhke dolgolistne naglavke in medenike. Ob pogledu na velike liste repinca smo se spomnili, kako smo si v otroštvu nagajali z njegovimi bodičastimi plodovi. Branko je povedal, da tej rastlini pri njih rečejo ovčja sitnost; menda je celo zdravilna. O lapuhu sem dotlej mislila, da je (samo) zdravilen, najin vodnik pa je vedel povedati, da je (tudi) karcinogen, zato se sme uporabljati le občasno in varčno. Tako smo med klepetom o rastlinah po strmem pobočju, poraščenem z zimzelenom, sestopili na gozdno cesto, kmalu prestopili žičnato ograjo in se dalje vzpenjali po kolovozu. Na levi se je pokazal Bevkov vrh.

Ko se je svet nekoliko zravnal, smo prišli do svisli, kjer je z leve od spodaj pritekel še en kolovoz. Travnike so krasili njivska grabljišča (grintavci), travniške kozje brade, orlice, zlatice, kukavice, travniške kadulje. Še čez eno ograjo smo zakorakali na pašnik pa spet v gozd. Okrog nas so se spreletavali pisani metulji in peli črički (bolj prav je menda murni) ali po Brankovo grilčki, pasle so se ovce. Pred vodohranom smo zavili desno navzgor ob robu gozda. Tam so cvetele navadne majnice, travnik pa je bil poln sledov divjih prašičev in luknjic, v katerih so se skrivali grilčki. Sredi visoke trave smo izsledili stezico navzgor v gozd pod vrhom Velikega Kovka. Z njegovega roba smo videli Kojco, zadaj Kobiljo glavo, pred njo hrib nad Grahovim, najbrž Kotel, čisto v ozadju pa levo Matajur in desno Krn.

Potem ko nama je Branko razložil, kaj vse vidimo, smo se obrnili in se spustili v gozd, ob robu katerega smo prišli gor. Na prvem razcepu kolovozov smo nadaljevali naravnost naprej po levem kraku, na naslednjem pa desno po slabšem kolovozu, ki se je odcepil od dotedanjega. Sestopili smo na križišče gozdnih cest in brž zatem na travnikih pod seboj zagledali značilne zidane toplarje in v ozadju Sv. Ivana na Šebreljah. Kmalu smo pristali na asfaltni cesti in onkraj nje (kakih 40 minut od utrdbe) zlezli na cvetoč vršič s posebno lepimi zvezdastimi kukavicami. Pod nami so ležale Ravne pri Cerknem. Tam je nekoč služboval župnik Ivan Mozetič, ki je bil daleč naokoli cenjen kot zeliščar in zdravilec; zeliščarstva je učil celo patra Simona Ašiča. Ob pogledu na Kojco na drugi strani je Branko omenil, da obstaja lovska pot okrog nje. Opozoril naju je tudi na Krn in Vrh nad Peski daleč zadaj desno za Kobiljo glavo (proti Tolminu).


Obrnili smo se nazaj v smer prihoda in se, preden smo se vrnili na cesto, še enkrat spogledali s Kojco. Tistemu, kar se vidi za njo med Voglom na levi in Črno prstjo na desni, domačini rečejo Peči. Doma sem pobrskala po spletu in odkrila, da je to greben nad vasema Grant in Rut: Rodica, Novi vrh (ali Suha Rodica), Raskovec, Matajurski vrh. Videli smo tudi Porezen in pred njim Ritovščico. Izpod vršiča smo nadaljevali po asfaltu levo navzdol.

 

Po dobre četrt ure smo na križišču v zaselku Vrh Križa zavili proti Cerknemu. Na travniku na desni smo opazili enega izmed dveh bunkerjev, nato pa levo ob cesti vhod v podzemno vojašnico pod Robom. Ta je bila videti še obsežnejša kot prva in nenavadno skrbno zgrajena. Kake četrt ure smo se potikali po njej, nato pa jo zapustili na drugi strani, v gozdu. Ob skalni steni smo se pretaknili do še enega, zaprtega vhoda in se mimo njega dvignili na strm cvetoč travnik. Ko smo prilezli na rob, je bilo pred nami naslednje strmo pobočje z leseno hiško na vrhu. Povzpeli smo se po levem robu travnika, zgoraj pa zavili desno ob skalah. Le kakih pet minut nad utrdbo smo že stali pri križu na skalnatem Robu z razgledom po Zakrižu in širši okolici. To 6 m visoko leseno znamenje je sprlo krajane – zagovornike in nasprotnike njegove postavitve. Lepo bi bilo, ko bi domačini čim prej poravnali tako medsebojne razprtije kot tudi razrito pobočje, vrh katerega stoji vzrok za oboje »rane«.

 

Po razdrapanem kolovozu smo se mimo omenjene lesene hiške podali čez zlat travnik, znova s Kojco pred seboj. Po nekaj minutah smo se spustili desno po asfaltni cesti, a že pri prvem odcepu spet desno z nje. Nazadnje smo se dokončno vrnili na asfalt in od krajevne table Zakriž nama je Branko pokazal hrib Škofje, tako imenovan, ker je bil njega dni last škofjeloškega škofa. Pri hiši 16a smo zavili levo. Cesta nas je vodila mimo gasilskega doma, kapelice, razlagalne table o Zakrižu, ki nas je precej zaposlila, in vaškega vodnjaka. V Zakrižu so že davnega leta 1903 dobili prvi vodovod na Cerkljanskem; nanj so priključili štiri korita in vsa so še ohranjena. V oči nama je padlo silno staro gospodarsko poslopje – iz leta 1775, a zelo čedno prenovljeno. Po četrt ure smo prispeli do cerkve sv. Andreja; sedanja stavba je iz leta 1767. Branko si je pri bližnji hiši sposodil ključ, da smo si lahko ogledali lepo obnovljeno notranjost. Njena posebnost so orgle iz leta 1730; tako starih je pri nas zelo malo. Potem smo se mimo še ene sušilnice za sadje v nekaj minutah vrnili k Brankovi hiši.

V treh urah in pol (približno dveh čiste hoje) sva videla in izvedela veliko lepega in zanimivega, pa to še ni bilo vse. Brankova žena nam je medtem skuhala kosilo in celo popotnico sva dobila: njeno potico. Pravzaprav pajtičko. In ker Branko ni polovičar, naju je na koncu spet odpeljal v hotel. Hvala obema!

Kanomeljske ali Ovčjaške klavže 

Naslednji dan je bilo kislo vreme, zato sva si uresničila že večletno željo ogledati si kake klavže. Klavža (die Klause = zatvornica, pravi Pleteršnik; danes ta nemška beseda pomeni le še celico, v kakršne so »zaprti« redovniki v samostanih) je vodna zapornica; v zgornjem toku reke zadržuje vodo, potrebno za plavljenje lesa. Na Idrijci, njenih pritokih in pritoku Kanomljice Klavžarici so večino klavž postavili v 18. stoletju, v času Marije Terezije. Prve so bile lesene, zadnje zidane pa so iz leta 1813 na Klavžarici, imenovani tudi Ovčjaški potok ali Ovčjak. Te sva si izbrala za ogled.

Odpeljala sva se v Spodnjo Idrijo, kjer sva sledila smerokazu Sp. Kanomlja desno. Skozi Spodnjo Kanomljo sva se pripeljala v Srednjo in pri smerokazu Klavže 4 zavila levo čez Kanomljico. Ob mostu so v isto smer še kažipoti Tisk. Slovenija, Vojsko, Bar 50m, Šturmovec – Vojsko IC pl. pot in Slap Ovčjak, na tamkajšnji avtobusni postaji pa tudi kažipot z vezistično markacijo. Po ozki asfaltni cesti med hišami Srednje Kanomlje sva se pripeljala do Doma ribičev, v katerem je tudi gostišče Pr' ribcah, in tam sva parkirala. Nasproti doma je Šinkovčev izvir ali izvir pri Šinkovčevi žagi, kakor se je imenoval nekoč, danes pa Zbir pri Mohoričevi žagi (zbir najbrž zato, ker se v bližnji podzemni jami zberejo vode Kanomljice, Ovčjakarice in Vovške grape ter privrejo na dan kot stalni kraški izvir); na domu je tudi izvesek Na žagi.

S parkirišča sva se odpravila naprej po asfaltni cesti mimo ribogojnice in na razcepu nadaljevala po spodnjem, desnem kraku, kakor so velevali kažipota Vojsko in Klavže ter Knafelčeve in vezistične markacije. Mimo lepo obnovljene mogočne Ovčjakove domačije še v Srednji Kanomlji in Klemenčičeve hiše že v Gorenji, kjer gospodar, nekdanji idrijski rudar, obiskovalcem pokaže zbirko mineralov in fosilov (nisva se ustavila, ker sva se bala, da ne prideva do klavž pred dežjem), sva v četrt ure prispela do križišča. Na desnem ovinku asfaltne ceste se je levo odcepila makadamska; tja sta kazala smerokaz Klavže 2 in kažipot Slap Ovčjak, desno pa smerokaz Vojsko, že »potopljen« v travo.

 

 

Zavila sva levo na makadam. Spustila sva se k domačijama Gorenja Kanomlja 48 in 50 ter po 10 minutah zagledala gospodarsko poslopje z »naivno« fresko sv. Jurija z zmajem in napisom Pr' Rven. Dobrih 10 minut za Revnom se je na desnem ovinku levo odcepila ožja cesta z zapornico, znakom za prepoved motornega prometa in tablo Kanomeljske klavže 1 km peš. Pod skalnatim pobočjem, ki se je z desne podiralo nanjo, naju je v dobre četrt ure pripeljala do štirijezične opozorilne table, da se v območju klavž gibljemo na lastno odgovornost, ter razlagalne table o njihovi zgodovini in tehničnih lastnostih. S težavo sva prebrala ploščo, ki je bila nekoč vzidana pod zgornji rob zapornice: Sub imperio Napoleonnis anno 1813 (te klavže so namreč zgradili v zadnjem letu Napoleonovih Ilirskih provinc).

Morda je oznaka, da so klavže »slovenske piramde«, nekoliko pretirana, so pa vsaj te v Gorenji Kanomlji res zelo mogočne: visoke več kot 10 m (podatki so različni), zgoraj široke več kot 30 m in debele 8–10 m. Delovale so skoraj 100 let; opustili so jih leta 1912, v začetku tega stoletja pa so jih pod vodstvom Mestnega muzeja Idrija obnovili. Za zapornico je približno 100 m x 50 m veliko jezero; žal se manjša, ker ga Klavžarica zasipa. V njem živijo postrvi. Zanimivo je tudi za potapljače. Leta 2005 so poleg prenovljenih klavž odprli še HE Klavžarica, ki izkorišča vodo iz tega jezera. Pogled navzdol v rečico je bil kar srhljiv; škoda, da je tam končal že tudi eden od mostičkov, kakršni lajšajo obiskovalcem »sprehajanje« po zgornji ploščadi. Strmih in spolzkih stopnic k vznožju pregrade nisva preizkusila. Zaradi ognjišča sva ugibala, da je ta obsežni pokriti prostor namenjen tudi piknikom (morda pa so le hoteli pokazati, kje si je kuhal klavžar). Zdi se, da to gradbeno čudo, katerega obnova je veliko stala, spet propada – ne le zaradi domnevnega pomanjkanja denarja, ampak tudi zaradi brezvestnih obiskovalcev.

Na drugem koncu ploščadi sva našla stopnice, po katerih sva vstopila v gozd. Upala sva, da naju tamkajšnji stezica pripelje do Ovčjaškega slapa. Mimo Sinjega galeba, še enega »spomenika nemarnosti«, sva prišla do pritoka Klavžarice, od tam pa ni šlo nikamor več, zato sva se vrnila in začela iskati znova. Kakih 20–25 m od klavž sva res odkrila še eno stezo v desno, lep čas zelo razločno, nato večkrat zametano, nazadnje pa je izginila tudi ta. Že nekaj časa se je ponujal dež, tedaj pa se je močno ulilo, da sva se tudi zaradi tega vrnila pod streho in tam pomalicala. Na suhem je bilo prijetno gledati jezerce za zapornico, ki so ga bičale dežne kaplje, in poslušati štropotanje dežja po strehi. Vrnila sva se po isti poti.
 

Šturmajce 

Ko sva se vračala od klavž, sva nameravala na koncu skalnatega pobočja, ki se kruši na pot, zaviti levo po novi, razriti gozdni cesti, ker se je Janiju zdelo, da bi naju pripeljala do domačije Šturmajce (pri Šturmovcu) v Gorenji Kanomlji, ki sva si jo želela tudi ogledati. Vendar je tako šturmalo in je bila tista cesta zaradi dežja tako neznansko blatna, da sva se vrnila k avtu in se tja raje peljala. Gospodar Julijan Petrič si je vzel čas in nama vse razkazal, čeprav ne pobira vstopnine. Najimenitnejše so žal že precej obledele freske iz leta 1802 na zunanjosti stare hiše (v njej ne prebivajo) pa tudi črna kuhinja, v kateri še vedno kdaj spečejo kruh, in stara kašča. Kanomeljsko turistično-kulturno društvo in idrijski muzej tam pripravljata kulturne, izobraževalne in druge turistične in strokovne prireditve, tako da domačija kljub častitljivi starosti živi. Sicer je potrebna obnove, vendar je lastnika, zakonca Petrič, ne smeta obnavljati, saj je spomeniško zaščitena.

* * *

Četudi je bila cilj letošnjih cerkljanskih potepov predvsem kulturna dediščina v širokem pomenu izraza (tudi tehnična; o »kulturnosti« vojaških objektov bi se seveda dalo razpravljati), pa sva se na njih kljub temu naužila tudi lepote tamkajšnje narave – hribov, gozdov, cvetja. In spet dobila nekaj novih zamisli za obogatitev naslednjih »izdaj« Jazza Cerkno.