Lepa Plevelnica

Zadnja majska nedelja naj bi bila brezhiben sončen dan, zato sva si izbrala tudi lep cilj: Lepo Plevelnico, vrh v karavanških Plevelnikih. Toda med vožnjo proti Gorenjski je bilo zelo oblačno. Od misli na Dovje kot izhodišče naju je odvrnil Stanko Klinar, ki je že leta 1997 v vodniku Karavanke opozoril, da na zemljevidih vrisane markirane steze iz vasi ni več, v novejšem 55 krat Karavanke pa še dodaja, da je hoja po cesti za planince neprivlačna, zato se je najbolje peljati do konca. Tako sva na Dovjem sledila oznakam za Dovško Babo in Kepo. Ko se je asfalt končal, sva nadaljevala po makadamski cesti, ki naju je pripeljala na križišče z več kažipoti, med njimi levo Kepa 5h (zahtevna pot), desno Dovška Baba 3h 30min. Zavila sva levo, na naslednjem križišču pa desno (Dovška Baba in Kepa). Čedalje slabša cesta se je končala pri izlivu Žaklja, ki izvira pod Orlovim rovtom, v Mlinco, ki izvira pod istoimenskim sedlom. Menda so bile tu nekoč tri brvi, zato se je kraja prijelo ime Tromostovje. Ob sotočju (1065 m, na kažipotu 1067) je izhodišče za Dovško Babo (3 h) in Kepo (3 h 30 min.), o Lepi Plevelnici pa nič.

Prečkala sva Žakelj, splezala čez ograjo in se strmo povzpela po ozki stezici. Vrh kratke strmine sva za hip stopila iz gozda in na razcepu zavila levo. Cvetele so orlice, zlatice, trilistne vetrnice. V naslednji strmini sva opazila sledove gorskih koles in nove rože: živorodne dresni, pogačice, repuše, kukavice (med njimi pikastocvetne). Čez kakih 10 minut sva desno pod strmim travnatim bregom zagledala hiško in sestopila k njej. Na zemljevidih se ta kraj imenuje Erjavčev rovt (tudi Erjavc) in/ali Planina Mlinca, pri hiški pa je pisalo Mlinca in Pr Gregcu.

Vrnila sva se na pot in v gozd, kjer sva preplezala žičnato ograjo. Rož ni bilo konca: detelje, spominčice, marjetice, mlečki, navadne smrdljivke, še celo vijolice. Na neoznačenem razcepu sva jo ubrala po desnem kraku, ki pa se je kmalu združil z levim; takih razcepov je bilo več (kraka sta največkrat oklepala večjo ali manjšo grbino). Markacije so bile redke. Steza je bila čedalje bolj peščena in skalnata. Potem ko se je nekoliko razširila, položila in prečila zaraščeno poseko, naju je mimo studenčka in korita po 40 minutah pripeljala na cvetoč travnik z lovsko kočo na Brvogu ali Brvogah, kakor piše na zemljevidih (1481 m), v Atlasu Slovenije in nekaterih vodnikih pa Brlog. Nad kočo se je dvigal Visoki Kurjek. Oblaki so končno ubogali vremensko napoved in se umaknili soncu.

Nad planino sva spet stopila v gozd, kjer je bilo precejšnje razdejanje; okrog mogočne smreke, ki je že davno padla čez pot, so hodci napravili »obvoz«. Koliko kubikov izgubljenega lesa! Množici dvocvetnih vijolic in malih sviščev so se pridružile alpske mastnice in tudi nekaj telohov je še cvetelo. Prečila sva veliko grapo in kmalu zatem zagledala Triglav, desno skozi drevje se je pokazala Dovška Baba, spredaj Lepa Plevelnica. Prečila sva še eno grapo in mastnic je bilo čedalje več, pojavil pa se je tudi dišeči volčin. Po 25 minutah sva zlezla čez ograjo in na drugi strani skoraj prezrla slab kažipot levo Kepa 2^h. Razpotje je bilo označeno še s skalo, na kateri je pisalo Kepa (levo) in Sedlo Mlinca (desno). V korito nad skalo je curljala voda. Badjura mu reče »studenec nad Kosmato pečjo pred vratmi Na Mlinci«, Klinar samo studenec Nad Kosmato pečjo, novejši viri pa ga imenujejo Koritec.

Pod koritom sva zavila desno in se ločila od označene poti na Kepo. Svet je postal peščen. Spet sva šla čez grapo. Desno od poti je tekla žičnata ograja, najbrž zaradi prepadnega pobočja. Ko sva se ozrla, sva videla, da sva pravzaprav prečkala ne več grap, ampak eno obsežno z več prameni. V ozadju se je dvigal Triglav. Kmalu sva prispela na travnik, kjer je zmanjkalo poti. Nadaljevala sva po njegovem levem robu in nato v gozdu spet našla stezo. Ob njej so cvetele zajčje deteljice in zamudniki ‒ jetrniki in podlesne vetrnice. Tekla je nad precejšnjim napajališčem in naju po 10 minutah pripeljala nad sedlo Mlinca (1581 m). Sestopila sva nanj in našla nekaj narcis. Mejni kamen je imel številko XXVI/151.
 

Ločila sva se še od označene poti na Dovško Babo (desno), proti Lepi Plevelnici pa naju je čakalo brezpotje (levo). »Pot do vrha je lepo razvidna*,« piše v Mušič-Habjanovem vodniku Karavanke, ampak midva nisva videla nič takega. Proti lepi Plevelnici sva se napotila ob ograji in mejnih kamnih. Z višino se je spreminjala »ponudba« cvetočih rastlin: gozdne jagode, veliki in mali svišči, zlatice, avriklji, dišeči volčini, vretenčasti ušivci, alpske velese. Čedalje več je bilo ruševja, a je bila skozenj k sreči izsekana steza. Čez dobrih 20 minut sva jo nedaleč nad prežo, blizu kamna 165, izgubila, zato sva pri polomljenem macesnu zavila levo. Zdel se nama je kot nekakšen kažipot: veja, ki je štrlela levo, bi bila lahko kazala smer, in celo stezico sva razločila. Ker je po najinem mnenju vztrajala preveč levo, sva spremenila smer, a obtičala. Vrnila sva se k polomljenemu macesnu in nadaljevala navzgor ob kamnih, saj se je izkazalo, da se med ruševjem vendarle še nadaljuje steza. Dobrih 5 minut nad macesnom sva prišla z druge strani natanko na isto mesto kot prej. Šele tedaj sva levo nad seboj zagledala kamen 167, ki je po več virih odločilna orientacijska točka. Tisti, ki so namenjeni na Visoki Kurjek, tam zavijejo levo, midva pa sva se obrnila desno proti grebenu in v 20 minutah dosegla vrh najine izbranke. 

Lepa Plevelnica (naši zemljevidi 1957 m, Geopedia 1959 m, Kompass 61 le 1949 m) je eden izmed vrhov Plevelnikov ali Plevelnic (Badjura ima še Plevevnice). Na naših zemljevidih Lepe Plevelnice ni (le kota brez imena), je pa na avstrijskem in na Geopedijinem. Na njej je kamen 171 (ne vem, zakaj je na zemljevidih 169). Vršno trato je krasila cela zaplata malih sviščev. Razgled je bil lep: Visoki Kurjek, Gubno in zadaj Kepa, Dovška Baba, na drugi strani v daljavi Julijci s Triglavom.

 

Vrnila sva se po isti poti, kolikor se je pač dalo. Posrečilo se nama je, da sva spet prišla prav do »strateškega« kamna 167. Pri kamnu 163, to je nekoliko pod prežo, sva ugotovila, da se tam konča (dol grede seveda začne) ograja, kar nama je pri vzponu nekako ušlo. In ni bilo edino: na travniku nad Koritcem gor grede nisva opazila razvalin, ostankov nekdanje stavbe, in že na izhodišču spominske plošče, ki pove, da je tik pred osvoboditvijo (22. 4. 1945) v bližini padel komaj osemnajstletni partizan – kurir Franc Knaflič z Dovjega. Za vrnitev sva potrebovala uro in 50 minut (čiste hoje).

Zapeljala sva se pogledat še izhodišče iz Mušič-Habjanovega vodnika: k HC Mlinca II in počitniški hišici. Tam je označena samo pot na Dovško Babo. Vodnik sicer omenja Lahov preval (na mojih zemljevidih ni napisan, na enem je le kota, sem ga pa našla na Kompassovem 61), od koder se pod ali čez Dovško Babo in nato prek sedla Mlinca navsezadnje tudi lahko pride na Lepo Plevelnico, vendar ta pot ni opisana, ampak se za izhodiščem pri HC Mlinca II opis začne od Erjavčevega rovta, četudi sta točki vsaka ob drugi cesti.

Zakaj Lepa Plevelnica? Ni kaka izrazita lepotica, toda za hribovca je vsak hrib lep. Vsekakor nama je podarila lep razgled in na njej je cvetelo nekaj prav čednega »plevela«. Priznam, malo me jezi, da ne vem, od kod ime Plevelnica, ampak obisk pri njej mi bo kljub temu ostal v lepem spominu.

* Pozneje naj ne bi bila več »tako dobro vidna, kot je videti kot se zdi od tu«; zakaj popravek, je očitno, zakaj je ostalo tudi tisto, kar je prečrtano, pa ne vem, čeprav sem knjigo zlektorirala jaz (po 10 letih bi to težko ugotovila in celo če bi, ne bi dosti pomagalo; lahko le prevzamem »objektivno odgovornost« in se cenjenemu bralstvu opravičim).