Naši plezalki na Štegovniku

Vnukinjama sva obljubila, da ju bova peljala na Štegovnik skozi okna in posebno Ajda se je veselila tamkajšnje jeklenice, da bo lahko uporabila plezalni pas. Treba je bilo le najti dovolj visoko izhodišče, da pot za dekleti ne bi bila predolga. Primerna bi bila planina Javornik pod Ženiklovcem, a kaj ko cesta nanjo pelje mimo Pavšelna, kjer je zapornica. Ker sem na spletu našla januarski podatek, da se dvigne samo z daljincem (nekoč so jo odpirali s kovanci), sem se hotela pozanimati pri Pavšelnu. Žal je telefon vso soboto oddajal signal »zasedeno«. Tudi pri Zdravcu, ki na številko GRS (?) vse popoldne »trenutno« ni bil dosegljiv, nisem mogla izvedeti, ali se lahko pripeljemo na Javornik. Kazalo je, da bo podvig padel v vodo.

K sreči se je Jani domislil še ene ceste, ki bi nas lahko pripeljala dovolj visoko: tiste, na katero sva naletela med pohodom na Štegovnik mimo slapu. Takrat sva parkirala v Medvodju, 4. junija pa smo se odpeljali naprej po slabi gozdni cesti proti Brsnini. Po dežju je bila še vlažna, česar so bili najbrž veseli kolesarji, ki smo jih prehitevali, saj se za nami ni kadilo, kakor bi se bilo sicer. Pri izlivu Fevče v Tržiško Bistrico smo zavili desno ob Fevči in po vzhodni strani obvozili Bukov hrib. Vožnja se je nato silno vlekla do naslednjega križišča, kjer smo zavili levo proti Šrotovcu. Cesta se je končala z obračališčem, ki sva ga že poznala, in tam smo parkirali.

 

Po kolovozu smo se odpravili v gozd (to pot sem že opisala) in Vesna je kakor ponavadi nemudoma pobrala (pre)dolgo palico. Ne samo zaradi prekle, ampak tudi zaradi ukvarjanja s kamnom, ki je bil menda na las podoben slonovemu oklu, je padla v prvi jarek, ki smo ga prestopili. Naše napredovanje sta zaustavila tudi polžka, ki sta delala mladičke, za cvetoče jagode, kalužnice in zlatice pa se dekleti nista prida zanimali. Pač pa je Vesna pokazala veliko zanimanje, ko sva ju opozorila, da se že vidi naš cilj: »A tjale gremo? O madonca!«

Čez dobre pol ure smo dosegli razcep pri »šopku« smrek in nadaljevali levo. Strmina se je unesla in kolovoz se je izboljšal. Cvetele so jagode, dvocvetne vijolice in spominčice, lapuhi pa so že odcveteli in mala je pihala njihove lučke, da bi se čim bolj razmnožili. Ko smo se čez 10 minut znašli pod strmim brezpotnim bregom, sva po preteklih izkušnjah vsaj približno vedela, v katero smer se moramo povzpeti. Dekletoma se je lomastenje po brezpotju zdelo še kar zabavno. Po slabih 10 minutah smo dosegli markirano pot s planine Javornik na Štegovnik. Na skali pod njo sva zagledala znak, ki ga prejšnjikrat nisva opazila. Zavili smo levo za markacijami. Kmalu se nam je z desne priključila pot čez Močnikovo sedlo in po dobrih petih minutah smo zagledali jeklenico pod naravnim oknom.

Ajda je bila prvi hip razočarana, češ da je vrv prekratka in bo komaj kaj plezanja. Toda ko si je nadela svoj plezalni pas ter sva midva dodala še popkovino in varnostne napotke, je stvar postala imenitnejša. Pod dedijevim nadzorom, sicer pa popolnoma sama je splezala v okno. Snela si je opremo, da sva jo nadela še Vesni, in medtem ko je zgoraj čakala, da se ji pridružimo, jo je tako razganjalo, da me je prav skrbelo, kdaj se bo prikotalila dol. Vesna je imela sicer nekaj težav, a je tudi uspešno prestala preizkušnjo. Potem smo si ogledali okna. Notri je precej vleklo. »Je prepih, ker so vsa okna odprta,« je pojasnila mlajša. Tudi nekoliko sitna lestev v spodnje »nadstropje« je požela precej odobravanja. Samo da se pleza! Preden smo nadaljevali pot, smo si privoščili pijačo. V svojih nahrbtnikih imata vedno neznanski nered in nastalo je nekaj vznemirjenja, kje da je vendar sok. Čisto na dnu seveda. Začuda ni nahrbtnikov, v katerih bi bilo zmeraj vse na vrhu.

Pri zadnjem oknu smo zlezli ven in se začeli vzpenjati proti južnemu vrhu. Pot po gozdu in pod skalami je bila zelo prijetna, a ponekod precej ozka. Nenehno sva ju opozarjala, naj ne hodita po robu, naj gledata pod noge, naj imata proste roke, da se lahko primeta za vejo ali skalo ... To je seveda dolgočasno in utrujajoče, posebno za Ajdo. K sreči se je pojavila še ena jeklenica in deklič je začel pripovedovati o plezanju. Ko se razgovori o tej temi, jo utrujenost nemudoma mine. Sicer je gibčna in spretna, vendar nič manj neučakana in zaletava. Do predvrha smo hodili precej dolgo, skoraj eno uro, tudi zato, ker smo si ogledovali take in drugačne storžke, pa seveda zaradi Vesninih kratkih nožic, ki nekoliko počasneje napredujejo po skalnati strmini. Toda to ji ne jemlje poguma, zelo prizadevno hodi in pleza.

  

 

Kar takoj smo nadaljevali na glavni vrh in ga dosegli v 25 minutah. Privoščili smo si dolg počitek z malico, razgledovanjem in klepetom. Kavk ni bilo, obiskal pa nas je metuljček, ki mu je bila všeč Ajdina steklenička s pijačo.

 

Vrnili smo se po isti poti. Še enkrat smo »vstopili v goro« in tokrat v njej našli dvocvetne vijolice. Le od česa živijo v samem kamnu? Spust ob jeklenici se je zdel nekoliko lažji kot vzpon, nato pa je šlo navzdol jadrno kot ponavadi. Na brezpotju sva tokrat odkrila še več znakov, a le od zgoraj navzdol, od spodaj pa jih ni bilo. Očitno je nekdo ta kos »poti« označil. K avtu smo se vrnili v poldrugi uri (vzpon je trajal dve in četrt).

Take poti Ajdo, ki je »navadna« hoja v breg ne veseli preveč, spodbujajo k planinarjenju, zato se bo še večkrat treba domisliti kake »plezarije«. Seveda pa ne pretežke.