Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Šmarna gora

Z vnukinjama sva se lotila 10 vrhov v okolici Ljubljane. To je del programa mestne športne zveze Razgibajmo Ljubljano. Kartončkov za zbiranje žigov je zmanjkalo in na nove smo čakali prav do poletja. Vesna je že večkrat rekla, da bi šla rada na Šmarno goro (669 m), kjer je Ajda že bila, zato ni čudno, da je iz seznama desetih hribov izbrala prav to. Ajdi se pred štirimi leti ni niti sanjalo, kam gremo, zdaj pa je bilo drugače. Če bi bilo po njenem, bi bili šli seveda po plezalni Pogačnikovi poti, vendar sva bila odločna: niti nje same si še ne bi upala peljati v Turnc (tudi zaradi svoje neizurjenosti, ne le njene), Vesna pa je sploh še premajhna. Izbrala sva Westrovo pot, da bi dekleti vendarle lahko nekoliko poplezali.

Avto smo pustili na parkirišču pred Bačnikovo kmetijo in se pri gostilni Kovač podali na dobro označeno zahtevno pot, ki se začne na 320 m. Starejša se je navdušeno zagnala v strmino in tudi tam, kjer so markacije velevale drugače, izbirala skalnate, bolj plezalne odseke. »Vse, kamne, ki so videti bolj šibki, je treba preveriti,« nas je poučevala. In kamnov ne smemo prožiti, sva bila poučna še midva. Mlajša ji je brez besed sledila, čeprav so njene noge precej krajše od sestrinih. Če bi bilo po Ajdino, bi kar švignili navzgor, tako pa smo se večkrat ustavili, ker je imela Vesna svoj botanični dan in je kar naprej spraševala: »Katera rožica je to?« Posebno veliko je bilo lepih lukov. Kadar nisem znala odgovoriti, se je vmešal dedi, najbrž pod vtisom te cvetoče »čebule«: »To je pa šmarnogorski peteršilj.« Ali kaj podobno strokovnjaškega.

Pri klopci na 470 m je z desne pritekla zelo zahtevna Pogačnikova pot in dosegli smo krožno Pot svobode. Nekaj časa smo se zabavali s hroščkom, ki ne le da ni hotel biti pri miru, da bi ga fotografirali, ampak se je tudi vztrajno izogibal otroški reševalni akciji, nujni, da ga na stezi ne bi kdo pohodil. Na naslednjem križišču (592 m) se je Westrovi poti pridružila Mazijeva steza. Poleg nekaterih planinskih markacij je pisalo M (Ljubljanska mladinska pot), rumeno-zelene pa so označevale Gozdno učno pot po šmarnogorski Grmadi. Približno od tam dalje smo hodili po grebenu in pripeljal nas je na Grmado (676 m). Čeprav je višja kot Šmarna gora, ni videti tako. Razgledna tabla je že dolgo precej zdelana in od odskočišča za zmajarje je komaj kaj ostalo. Pojavile so se še rumeno-modre markacije neznanega pomena (Pot kurirjev in vezistov NOV ne teče čez Šmarno goro; morda pa je z ne ravno vezistično modro »mišljena« zelena).

Poslej je bila pot prelahka samo za hojo, ampak je bilo treba početi še kaj. Še vedno se nista naveličali igrice »Kaj vidim, kar se začne na črko ...?« Ajda zna zastavljati že prav zahtevne uganke. Ena je bila še posebno težka; čeprav nam je nazadnje pomagala s prvo, drugo in celo tretjo črko (zad), smo pri zadnjici že skoraj kapitulirali, ko se mi je končno posvetilo: zadrga. Bravo, babi! Med igro so nas zmotile robidnice, a zobanje sicer lepo modrih sadežev ni trajalo dolgo, ker so bili prekisli. Za stičiščem z Romarsko potjo smo sestopili na Sedlo, kjer se je naša pot staknila s tisto iz Zavrha in Pirnič. Mimo gospodarskih poslopij smo skupaj s planinci in sprehajalci, ki so prihajali po drugih poteh, nadaljevali proti vrhu. Dekleti sta izbrali pot mimo kapelice sv. Sobote. Odločitev je bila pravilna, saj je od kapelice dalje prijetno pihljal vetrček, ki nam je prijal, ker smo bili že precej razgreti.

Med čakanjem na kosilo smo si priskrbeli štampiljko. Ajda je odtisnila žig na svoj in dedijev kartonček, Vesna pa na svojega in mojega. Ponudba posladkov je delovala zelo spodbudno: pojedli sta vse kosilo, da sta si lahko izbrali vsaka svojo liziko; ena je celo piskala (dokler je). Okolico so še vedno krasile umetnine učencev osnovnih šol Vodice in Šmartno pod Šmarno goro, ki so ustvarjali v likovni koloniji 2016 Kamen na kamen ... Šmarna gora. V dolino smo se odpravili po Vozni poti in spotoma pozvonili z zvončkom želja.

Vračali se nismo čez Grmado, temveč smo se tudi od sedla naprej držali Vozne poti, po kateri se je vzpenjalo še veliko ljubiteljev Šmarne gore. Od Gorjančeve kapele, okrog katere so se kar prerivale barve pisanega cvetja, smo videli smledniški grad, v ozadju pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. S ceste smo zavili levo, kamor se odcepita Pot svobode in Kovačeva steza, in se pri bližnjem razcepu na 552 m spustili desno na slednjo. Nekaj časa je bila razrita in široka, kar je bilo za naju novo, in obakraj je ležalo podrto drevje. Potem se je spet zožila v stezo, po kateri smo se spuščali v prijetni senci. Ko smo bili že tik nad cesto, je Ajda videla srno, drugi pa smo jo žal zamudili.

 

Po štirih urah in pol (gor smo hodili skoraj dve uri, dol eno) smo se strinjali, da bomo »zbiranje« hribov okrog Ljubljane nadaljevali. Naslednji cilj je izbrala Ajda: Orle (nisem čisto gotova, ali zaradi imena ali ker je najnižji od desetih). Nato pa smo se odpravili na Kolezijo in se pošteno ohladili.