Mali Pišnici tudi brez starega macesna (skoraj) nič ne manjka

Med potjo k najstarejšemu slovenskemu macesnu nad dolino Male Pišnice v družbi matičarjev sva se spraševala, ali bi bila tega »sijajnega gorskega starca« zmožna ponovno najti sama. Poskusila sva na drugo junijsko nedeljo. Začela sva pri Jasni, enako kot lanskega oktobra, le da nisva imela dveh avtomobilov, zato sva po vzponu na Slemenovo špico načrtovala vrnitev po isti poti, ne mimo Ruske kapelice.

V dolini je bilo marsikaj drugače kot prejšnjikrat. Majave brvi, ki sem se je spominjala od takrat, ni bilo več, zato sva tisti del struge prestopila malo po vodi, malo po ostankih brvi. Skalo na desnem bregu, ki smo jo takrat preplezali, sva to pot gledala z levega. Pred nama je hodil mlad par. Hitro nama je izginil izpred oči, potem pa je mladenka prihitela nazaj in prečkala vodo po velikih kamnih, kjer midva ne bi bila niti poskušala, če nama ne bi bila povedala, da više ni mogla nikjer čez (fantu je uspelo in jo je čakal). Če ona ni mogla, sva se zamislila, tudi midva ne bova, in sva sledila njenemu zgledu, čeprav z nekaj težavami. In še nekaj je bilo drugače kot oktobra: jutranje sonce, ki je napravilo pogled po dolini prijaznejši, in pravcati slapovi negnojevih cvetov, ki so opojno dišali. Od jezera Jasna do skale, pri kateri sva zapustila strugo in zagrizla desno v peščeno-skalnato strmino, sva hodila 40 minut namesto 20, kolikor smo potrebovali pod Matejinim vodstvom. Malo zato, ker sva midva pač počasnejša, malo pa tudi zavoljo sprememb v strugi Male Pišnice in ob njej, zaradi katerih »pot« ni bila več taka kot jeseni, in sva jo morala marsikje šele najti. 

Tokrat je bil pesek na omenjeni strmi stezi popolnoma suh, zato nama je še bolj drčalo. Kljub lovljenju ravnotežja nisem prezrla redkih ciklam in osatov, sicer pa rož skoraj ni bilo. Ko sva dosegla gozd, je cvetana postala pestrejša: dlakavi sleč, rdeče naglavke, zvončice, nokote (nobenih veliko), praprot pa tako živo zelena, da te kar za ušesom zaboli, kakor je imela navado reči moja mama. Na stiku s staro potjo od Jasne je še vedno stala tabla TNP o prepovedi prehoda. Pot so menda zaprli že leta 1994. Nekoč so v dolino Male Pišnice vodile označene poti, od leta 1951 pa je zavarovana kot gozdni rezervat. Zadnje čase se o tem hudo prerekajo TNP in Kranjskogorci. Kdo ve, ali ni tudi takole pohajanje po tej lepi dolini in njenih pobočjih »inkriminirano«.

Čez suhe in vodnate grape, med rožicami (rdečimi naglavkami, zlaticami, rjavimi gnezdovnicami in (meni) neznanimi kukavicami, košarnicami, mlečki ...) in podrtim drevjem, mimo zadrževalnika in po močvirnem svetu sva se spustila k potoku, potem pa ob strugi, kjer so cveteli repuši, košeničice, grebenuše in klinčki, včasih pa tudi po njej. Tedaj sva opazila, da se nad Malo Mojstrovko in obakraj nje grmadijo velikanski oblaki ‒ čisto prezgodaj, saj so bile plohe napovedane šele za popoldne, in še to le morda.  V uri in četrt sva prispela do lovske koče. Lani je vso skupino vpisala v vpisno knjigo kar Mateja, zato sem šele zdaj videla, da je tam napisana nadmorska višina 1049 m (ne 1066 kot na zemljevidu).

Ko sva odšla od koče, je bilo čedalje več cvetja; dotedanjemu so se pridružili turške lilije, sleči, glavinci, dvolistni vimenjaki. Nisem čisto prepričana, ali sva ves čas hodila po isti poti kot oktobra, vsaj tolikšnih balvanov, kot sva jih videla tokrat, se ne spominjam, številnih grap in strug, ki jih je bilo treba prečkati, pač, prav tako velikih ključev. Kakih 40 minut od lovske koče sva zagledala slap in tako spoznala, da sva še na pravi poti. Nekje sem prebrala, da je slapov več, največji pa Zgornji na 1230 m, visok približno 30 m. Lahko bi bil ta. Pod njim je ležalo še nekaj kupov snega.

Ob enem izmed ključev v nadaljevanju je stal možic. Kmalu za njim, kake četrt ure od kraja, od koder sva gledala slap, sva stopila nekaj korakov desno s poti na razgledišče. Z njega sva videla dolino Pišnice in spet slap, tokrat še lepše kot prej. Na tem razgledišču z Matejo nismo bili. Žal sva nedaleč za njim izgubila stezo. Jaz sem mislila, da morava levo, Jani, da desno. Zdelo se nama je, da med drevjem na desni vidiva obris sedla. Če je to Grlo, bo dobro, sva razmišljala. Po 20 minutah sva dosegla greben, po katerem je tekla drobna stezica. Na drugo stran je padal prepad. Po stezici sva nadaljevala v desno, a je tudi ta izginila. Tako sva obrnila, vendar ni bilo lahko najti »poti«, po kateri sva prišla, in je tudi nisva. Nekako sva se vrnila na razgledišče, pomalicala in se znova podala raziskovat. Tokrat sva zavila levo. V globoki grapi z vodo na dnu ni bilo poti, zato sva se povzpela nekoliko više in ponovno zavila levo. Našla sva mogočno smreko in še enega možica, ki nama ni nič pomagal, ko pa je začelo še deževati, sva odnehala.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kmalu po tistem, ko sva sebe in nahrbtnika zaščitila pred dežjem, je spet posijalo sonce, vendar se nisva vrnila. Na koncu ključev sva še enkrat izgubila pot. Štela sem grap(ic)e: deset. Preden sva prispela nazaj k lovski koči, naju je za nekaj časa zamotil trebušast pajek, ki se je motovilil po velikem listu. Da o nenehnem navduševanju nad zlatimi negnoji sploh ne govorim (le zakaj se reče tako, ko pa o njih nikakor ne morem nehati govoriti?). Po dveh urah sva se po peščeni drsalnici »pridričala« nazaj k strugi Male Pišnice. V potoku sva si umila roke in palice. Spet je deževalo, a ne preveč, zato se nisva znova oblekla, nahrbtnika pa sta bila pokrita še od prej. Bila sva vesela, da naju ni doletela kaka ploha ali celo nevihta. Prej kot v pol ure sva bila pri avtu. Pred odhodom sva si ogledala še most nad sotočjem Pišnic in majhno elektrarno, katere predhodnico so leta 1915 za vojaške potrebe zgradili Avstrijci in po številnih prenovah še vedno deluje.

Mala Pišnica se je tudi tokrat izkazala – tako zelo, da sva bila tudi brez staroste slovenskih macesnov zadovoljna z dnevom (Jani se kljub temu ne strinja z naslovom tega zapisa). Morda se ga pa po Kozinčevih napotkih še kdaj lotiva od druge strani, z Grla.