Vremenski napovedi navkljub suha iz Škafa

»Popoldne bo v glavnem jasno, nastajale bodo nevihte.« Tako so napovedali za nedeljo, 3. junija. Oprijela sva se prvega, upala, da drugega ne bo, in se odpravila v Matkov kot, da bi si ogledala znameniti Škaf.

Odpeljala sva se skozi Luče in Solčavo ter mimo vhoda v Logarsko dolino po cesti proti Pavličevemu sedlu. Z nje sva pri prvem odcepu zavila levo proti Matkovemu kotu. Ta alpska ledeniška dolina na nadmorski višini 800‒1000 m je najmanjša od treh dolin na Solčavskem (drugi dve sta Logarska in Robanov kot), dolga komaj 5 km. Ime je dobila po starodavni kmetiji Matk (domačini izgovarjajo [mətk], ime doline pa [mətkòv kot]) na svojih severnih pobočjih. V njej izvira potok Jezera. Po kažipotu ob odcepu naj bi bilo do Škafa poltretjo uro hoda. Nekoliko pred tem sva ob glavni cesti res videla večje parkirišče, vendar sva zapeljala levo na stransko cesto, ki je bila prav do parkirišča pri prvi zapornici asfaltirana, po asfaltu pa ne hodiva rada. Parkiralo je že toliko avtomobilov, da sva komaj našla prostorček za svojega. Že od tam sva videla Mrzlo goro, pod katero naj bi bil najin cilj. Nekateri so se peljali še naprej, sploh ko so od poznavalca (?) izvedeli, da »je do koče še tri minute vožnje in tam lahko parkirate«.

Od prve zapornice sva se odpravila peš po makadamski cesti do slabih 10 minut oddaljenega naslednjega parkirišča. Ob odcepu levo sta druga zapornica in znak za prepoved prometa v obeh smereh, ki se je resda skrival v grmovju, zbujala dvom o pravilnosti napotka o parkiranju pri koči. Na smreki nad potjo je bil lesen kažipot naprej Matkov škaf. Mimo stičišča z markirano gozdno cesto, ki je pritekla z leve, sva čez kake četrt ure prispela na še eno parkirišče. Zadišalo je po negnoju. Sledila sva markacijam in kažipotu Bajta ter za parkiriščem zavila levo čez široko suho strugo s pogledom na Mrzlo goro in sosede. Na drugi strani sva zagledala lovsko kočo, visoko gori na snežišču pa že precej ljudi.

Ob strugi, ki je bila zdaj na najini desni, sva v dobrih 5 minutah zakorakala v gozd. Še enkrat sva jo prečkala in na drugi strani naju je pričakal kažipot levo Škaf. Nekateri so nadaljevali kar naprej po strugi; slišala sva razlago, da »je riža že naréta«. Označena pot se je začela strmeje vzpenjati. Čez približno 10 minut sva prečkala ožjo strugo, nad katero je bilo majhno snežišče, in na drugi strani se je potka nadaljevala med grmovjem. Po njej je bilo laže hoditi kot po hudourniškem grušču in tudi bolj senčna je bila. Od glavne struge sva se oddaljila kar precej v desno in navzgor. Za naslednjim, večjim snežiščem sva prečkala še eno grapo (zaradi snega morda nisva opazila vseh; videti so bile suhe, a v nekaterih se je izpod snega slišal šum vode). Po 25 minutah sva sestopila iz gozda v stransko strugo in poslej je bilo treba vsaj deloma hoditi po snegu. Dotlej je bilo rastje bolj skromno, tam pa so se pojavili navadni slečniki, resje, rumeno milje, mastnice. Čez 10 minut se je začelo glavno snežišče in po dobre pol ure grizenja kolen po zbitem snegu sva dosegla rob Škafa (okrog 1480 m, po Enciklopediji Slovenije (ES) in starem zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe pa 1500), ob katerem je bilo že veliko radovednežev. 

Matkov škaf je največja tovrstna naravna znamenitost pri nas. Pozimi z gora, ki obdajajo Matkov kot, grmijo plazovi in pogosto nanesejo tudi več deset metrov debelo snežno odejo. Dolino v krnici zapira navpična stena razbitih pobočij Mrzle in Krničke gore. Ko sonce taja sneg v gorah, začne s stene pršeti kakih 40 m visok slap, katerega voda počasi, a vztrajno vrta luknjo v nakopičeno plazovino in jo običajno v drugi polovici maja prebije do melišča. Zaradi svoje oblike je ta pojav dobil ime Škaf. Njegova velikost je odvisna od snežnih razmer; zgoraj ima premer kakih 20 m, spodaj je precej ožji. Na spletni strani Hribi.net dopisnik z imenom lijaneja trdi, da je 21. maja 2006 nameril globino 30,5 m (v ES celo piše, da je globok nad 50 m). Nekateri trdijo, da je bil tudi letos globok okoli 30 m. Pogled na dno je bil prav osupljiv. Nisem si upala čisto do roba, da se ne bi kaj podrlo pod menoj, čeprav sem na drugi strani videla plezalca, ki sta se mirno pripravljala na spust v globino. Pod steno, na kateri je visela vpisna skrinjica, in ob »kraterju« se je zbralo veliko ljudi, tudi majhnih otrok, čeprav nevarnost za zdrs na strmem pobočju, pokritem s trdim snegom, ni bila zanemarljiva. Zdaj vem, da je zaradi padajočega kamenja (kar nekaj sva ga videla ležati po snegu) na to pot priporočljivo vzeti čelado, vendar nas je bila večina brez nje. S pobočja in od Škafa smo lahko videli Matkovo okno (menda mu rečejo tudi Okno za Sovinekom – na zemljevidu je gora Savinjek) v grebenu med Logarsko dolino in Matkovim kotom.

Za spust nazaj v pomlad sva si nadela dereze, po pol ure pa sva jih snela. Pri večjem snežišču sva zapustila označeno pot in nadaljevala po kopni glavni strugi. Čez približno tričetrt ure sva jo zapustila po stezici v desno in kmalu stopala po kolovozu. Začela sva oprezovati za lepimi čeveljci, saj mnogi poročajo, da jih je tod precej. Ko sva prišla do zapornice in na drugi strani struge videla kažipot, pri katerem sva tja grede zavila proti Škafu, se je že pokazala lovska koča. Preden sva prišla do nje, sva tik poti zagledala prikupne šopke lepih čeveljcev. Ko sva jih fotografirala, se je pri naju ustavila skupinica Hrvatov, vsa prevzeta od lepot naših gora, in se navdušila tudi nad temi čudovitimi kukavičevkami, enimi najlepših slovenskih divjih orhidej.

Koča je bila odprta, ker je na ta dan PD Solčava (kot vsako prvo nedeljo v juniju) priredilo voden ogled Škafa. Obiskovalcev je imel res veliko, ni pa bilo opaziti kake večje organizirane skupine. Tudi okrog koče je bilo živahno. Poklepetala sva z enim dejavnejših (tako sva presodila) predstavnikov PD Šentjur pri Celju. Ponosno nama je povedal, da so imeli prejšnji dan na Resevni udarniško akcijo; kopali so jarek za odvodnjavanje, potreben za delovanje nove čistilne naprave. Matkovi so nam prijazno stregli. Koča je bila sicer odprta le izjemoma, a na njihovi domačiji smo planinci vedno dobrodošli, so zatrdili. Čeprav je kozji jogurt menda zelo zdrav, mi nikoli ni bil všeč. Ne vem, kaj me je pičilo, da sem si ga naročila pri Matku, in prav sem storila: neznansko dober je bil!

Ob poti od lovske koče proti parkirišču sva opazila možica na tako »neplaninskem« kraju, da nama je prišlo na misel, ali morebiti označujeta še kako rastišče lepih čeveljcev. Nisva se zmotila! Čeprav so bili že nekoliko "ponošeni", so bili še vedno lepi. To je bilo v bližini stičišča najine poti z markirano gozdno cesto z desne. Pri drugi zapornici 20 minut od lovske koče je stal le še en avto, najin na parkirišču 10 minut od tam pa tudi ni imel več prav veliko družbe.

Pred odhodom domov sva napravila še dva postanka. Najprej sva si v bližini parkirišča ogledala izvir močno rdeče vode. Za železovo kislico izpod Olševe sva že slišala in mislila sva, da je ta nekaj podobnega. Vendar mi je lastnik zemljišča pozneje po telefonu razložil, da je analiza pokazala, da je voda rdeča ne od železa, ampak od mineralov. Je užitna, v majhnih količinah morda celo zdrava, veliko pa je menda ni priporočljivo popiti. Po njegovih besedah je bilo najino ugibanje, da sva videla izvir Jezere, napačno; ta priteče na dan nekoliko niže. Široka hudourniška grapa, po kateri sva se povzpela mimo koče k Škafu, pa nima imena oziroma ji rečejo kar Kot.

Nazadnje sva se ustavila še v soteski Lamotje. Jezera jo je ustvarila na spodnjem koncu doline, kjer zavije v Logarsko. V soteski zdaj domuje prijazen zmaj. Po legendi je bil Matkov kot nekoč ledeniško jezero (od tod najbrž tudi ime potoka) in zmajev hudobni prednik Lintver je pred 1200 leti prebil steno, da je voda odtekla in v dolini povzročila hudo povodenj. V votlini, kjer je prebival, se je pred dobrimi sto leti nastanil divji lovec Šikanc z družino, zato se imenuje Šikančeva zijavka (tako piše na tamkajšnji tabli, v katastru jam pa zijalka, tudi Puščavniška zijalka ali Puščavnica). Še druge legende krožijo o teh krajih in table Solčavske panoramske poti jih poleg naravnih znamenitosti predstavljajo obiskovalcem. Pod lesenimi stopnicami v zijalko pa je bil znak, ki je prepovedoval dostop (brez pojasnila, kaj nam grozi) in se tako tepel z vabečimi turističnimi tablami. Ko sva videla sestopiti mlad par, ki se je živ in zdrav vračal od votline, sva se povzpela tudi midva. Nekoliko polomljena ograja in nekaj kopriv se nama ni zdelo dovolj za prepoved. V zijalki, iz katere je gledal novodobni zmaj, ni bilo videti drugega kot mizo s klopema. Ampak radovednost je bila potešena.

Hoje ni bilo prav veliko (uro in tričetrt gor, dve uri nazaj), dobila pa sva, kar sva si želela: lep dan brez neviht, Škaf in lepe čeveljce pa še rdečo vodo in zmaja za nameček.