Še zahodni del Brezniških peči

Po Brezniških pečeh sva že kolovratila, ko sva šla na Smokuški vrh, in z njihovo zemljepisno oziroma imenoslovno »razgibanostjo« sva se ukvarjala že takrat. Vendar nisva prehodila prav vsega grebena, manjkal nama je najzahodnejši del, imenovan Lipje (do Brin(jevega) vrha). To sva sredi aprila, ko je bilo vreme preslabo za kake večje podvige, sklenila popraviti, zato sva se odpeljala v Žirovnico. Parkirala sva pri stavbi tiskarne Medium ‒ ne na njihovem dvorišču, ampak na kratki slepi asfaltni cesti ob avtobusni postaji.

Na meji med Žirovnico in Mostami stoji zanimiva stara, žal že nekoliko utrujena hiša Žirovnica 1 (Pr Kalan) iz druge polovice 19. stoletja, v kateri je bila takrat veletrgovina Pri Kalanu. Levo od nje sva zavila na kolovoz ob železniški progi. Onkraj proge sva videla cerkev sv. Martina, desno pod Lipjem pa vaseršlus (ali voseršlus; izraz uporabljajo tudi kot lastno ime), to je vodostan, zgrajen leta 1914 za hidroelektrarno Završnica, prvo slovensko javno elektrarno. Graditi so jo začeli leta 1911 in 25. februarja 1915 je prvič poslala električno energijo v omrežje. Delovala je 90 let (njena naslednica je hidroelektrarna Moste), od leta 2005 pa je dostopna javnosti kot spomenik tehniške kulture. Železobetonski vodostan, visok 16 m, ima na daleč opazno historicistično fasado, karkoli že to pomeni (tako piše v seznamu nepremične kulturne dediščine). Že od otroštva mi je vsakič, ko smo se peljali tam mimo, pritegnil pozornost in zdaj ga bom končno videla od blizu, sem se veselila.

Med cvetočim sadnim drevjem in hišami, čez asfaltno cesto skozi zgornji del vasi in po travniku sva se povzpela k vznožju mogočne in slikovite stavbe. Pogled nanjo je bil zaradi slabega vremena nekoliko meglen. Do ploščadi pred portalom sem naštela 93 visokih zidanih stopnic ob dveh debelih ceveh, ki sta se iz vaseršlusa spuščali na travnik in tam izginili v zemljo. S ploščadi pred tem zanimivim in po svoje lepim arhitekturnim spomenikom je bila Žirovnica kot na dlani. Stopnice so se nadaljevale do naslednje ploščadi ter za portalom k okrogli cisterni na podstavku in nadnjo, od koder sva se povzpela desno po neoznačeni blatni travnati stezici v gozd.

Brž sva dosegla greben, po katerem je tudi tekla stezica. Zavila sva desno in kmalu se je pokazalo skalovje, ki ga je bilo treba preplezati. Ni bilo pretežko. Z vrha skal je bil lep pogled nazaj po grebenu, ozaljšanem z nekaj avriklji. Ko sva se začela spuščati na drugo stran, je Janiju padel fotoaparat iz torbice ‒ ne zato, ker smo bili 13., ampak ker je torbico pozabil zapreti. Ni se nama zdelo verjetno, da bi ga v tisti poraščeni strmini lahko našla, tedaj pa je – sreča v nesreči ‒ nekdo od spodaj zavpil, da ga je »ujel«. Zaradi plezanja sva imela palice zložene, zdaj pa sva jih raztegnila in stopila do prvega razcepa, kjer je z desne od spodaj pritekla stezica, ki obide skale (za tiste, ki se hočejo izogniti plezanju, menda pa je izpostavljena), naravnost se je nadaljevala grebenska, leva pa se je spustila v Završnico. Po tej sva šla po fotoaparat. Po skalnatih »stopnicah«, ob katerih so cveteli trobentice, vijolice, resje, telohi, špajke, popčki, sva v nekaj minutah sestopila na boljšo spodnjo stezo. Na lesenem kažipotu nazaj je pisalo Po štengcah čez vrh, markirana pa tudi ta steza ni bila. Pripeljala naju je do votline, ki je bila na koncu zabetonirana, in pred njo sva res našla fotoaparat. Bil je opraskan in polomljen, a je še deloval. Mimo sta prišla mama in sinko z vrečo za pobiranje smeti, a ni bilo videti, da bi imela kaj prida dela.

 

Po štengcah sva se vrnila do grebena in zavila levo. Srečala sva aktiviste, ki so res pobirali smeti. Opozorili so naju na slabo opazen odcep levo s stezice, na kateri smo se srečali in se je nadaljevala pod vrhom grebena, ter naju usmerili prav na greben. Zagotavljali so, da poslej ne bo nobeno mesto več tako težavno kot tista plezarija. Po ostrem grebenu sva dosegla najvišjo točko dotlej, a sledili so še trije podobni vrhovi. Na tretjem je rasel brin, ki bi lahko označeval Brin(jev) vrh, vendar se je greben še kar dvigoval. Na naslednjem vršiču sva naletela na nekaj geodetskemu kamnu podobnega; v kovinsko jedro so bile vrezane črke (meni) neznanega pomena: PN in KZ. Vzpon se je nadaljeval in greben je postal dokaj zračen. Okrog še enega vrha so cveteli belo- in vijolično-rumeni žanjevci. Še sva naletela na brinove grme, pri posebno velikem na naslednjem vrhu pa sva sklenila, da je že skrajni čas za Brin(jev) vrh (715 m). Pod njim so ležali zarjavel sod in kosi plastike.

Ko se je najina stezica združila z drugo, ki je pritekla z leve od spodaj (tja Zavrh, nazaj Vodostan), sva ugotovila, da sva po slednji prišla prejšnjikrat. Torej sva doslej še ne prehojeni zahodni del Peči prehodila do konca. Steza se je tu in tam spustila bolj ali manj pod greben. Ponekod sta bili dve možnosti, po grebenu ali pod njim, a vedno sta se hitro spet združili. Do Malega vrha je bilo še kar nekaj vzpona. Pri kažipotih pod njim sva zavila desno proti Sv. Lovrencu na zemljato in koreninasto stezo, »obogateno« s kamni in skalami. Mimo zaraščenega melišča na levi sva prišla do ograje, kjer sva na razcepu zavila levo, steza pa je tekla tudi desno proti dolini (tam sva se nameravala vrniti). Za krmilnico Mico (kažipot zanjo je sicer kazal levo, a edina krmilnica, ki sva jo videla, je bila ta, nad katero je bil kažipot pritrjen) je napis Pitna voda opozarjal na leseno koritce na desni, obraščeno z mahom, v katero je iz turkizne cevi tekel droben curek vode. Zatem sva zapustila gozd in na trati zagledala cerkvico sv. Lovrenca.

Prva cerkev iz 14. stoletja je bila v času turških vpadov zatočišče okoličanov. Leta 1821 so jo zaradi zgraditve nove cerkve na Breznici opustili. Domačini so renesančni portal prenesli na Breznico, leseni kip sv. Lovrenca pa postavili v kapelico ob cesti. V začetku 90. let prejšnjega stoletja so na temeljih romanske stavbe sezidali novo cerkvico s pokritim preddverjem. Je prikupna in lepo vzdrževana. Priznana akademska slikarja Andrej Jemec z mozaikom sv. Krištofa na južni fasadi in France Bernik s križevim potom v notranjosti (noter žal nisva mogla, le pokukala sva) sta ji dala zanimiv sodoben pečat. Nad njo je stala lesena hiška. Kam vodi steza, ki zapusti trato pod cerkvico skozi leseno ograjo, nama je povedala domačinka, ki je prav tedaj prišla tja: v Zabreznico. 

Sv. Lovrenca sva zapustila po stezi, po kateri sva prišla, na razcepu pa nisva zavila desno navzgor, od koder sva prej prišla, temveč sva vztrajala ob ograji. Ponekod so bile narejene stopnice. Z nekega ograjnega vogala naju je motril možic s kapo. Mimo zanimive kombinacije kapelice in stenske slike Svete družine sva kmalu prispela do lesene hiške na Velikih Selcih, kjer se je ograja končala. Domačinka naju je opozorila, da morava pri hiški desno. Opazila sva še druge poti; Peči so najbrž tukajšnja Šmarna gora. Spuščala sva se po travniku, posejanem s skalami, in mimo razpela pod bujno cvetočim drevesom na Malih Selcih. Na koncu travnika sta bili na desni dve poti. Napotila sva se po levi izmed njiju in prečila manjše melišče. Spuščala sva se ob pobočju na desni, po katerem so bile razpredene številne steze, in mimo travnatega grička na levi s klopco na vrhu. Pri ograji z leso sva se držala desno, naslednjo v bližnjem gozdu pa sva prestopila.

 

Sicer sva se hotela spustiti naravnost na Breznico (najbrž bi bila morala skozi prvo leso), a ko se nama ni posrečilo, ampak sva prispela na kraj, kjer so naju pobiralci smeti zjutraj usmerili na greben, sva imela tele možnosti: ali nazaj, ali naprej čez greben ali južno ob njem, ali po spodnji poti, na kateri »rastejo fotoaparati«, se pravi okrog Lipja. Odločila sva se za slednjo in se spet spustila po štengcah. Kmalu za votlino sva se povzpela na greben (steza se je nadaljevala tudi naprej pod njim), zavila levo po njem in se mimo vodostana v četrt ure vrnila na izhodišče. Tako sva ugotovila, da se plezanju lahko ognemo ne le tako, da že na travniku pod vodostanom zavijemo desno ali da plezalni del obidemo po izpostavljeni poti desno od njega, temveč tudi tako, da na grebenu nad vodostanom zavijemo levo in se na prvem razcepu spustimo na spodnjo stezo, zavijemo desno po njej in po štengcah na greben.

Za pot do Sv. Lovrenca sva potrebovala debelo poldrugo uro, od tam nazaj na izhodišče pa kako uro čiste hoje. Potep si lahko podaljšate na toliko načinov (celo po najini počasnosti se lahko zgledujete), da vam sploh ni treba izgubiti fotoaparata. Kako »pospravite« greben Peči na en mah, pa je imenitno opisal Gorazd Gorišek.