Slapovi na Jerci in Sušici pa še nekaj tavanja povrhu

Potem ko nama v začetku junija ni uspelo priti v grapo Jerce iz Belce, sva se je 21. junija lotila iznad Dovjega. V vasi sva se skoraj izgubila, ker so popravljali cesto, domačinka pa naju je usmerila narobe. K sreči sva naletela na češkega turista, ki je zadovoljivo govoril slovensko in naju rešil pretikanja po ožinah med hišami; usmeril naju je na cesto, ki sva jo že poznala od takrat, ko sva šla na Lepo Plevelnico. Enako kot tedaj sva se peljala do križišča s kažipoti desno za Dovško Babo in Kepo, levo pa je kazala samo komaj opazna bleda rumena puščica na skali, ki je prejšnjikrat, ko je bila najina smer desna, sploh nisva opazila. Tokrat sva zavila levo. Po cesti so ležali skale in kamenje, da sva se kar bala, kdaj bo kaj priletelo na avto.

Po kakih 3 km vožnje od zadnjega križišča, med katero sva videla veverici in srno, sva se pripeljala do dveh brunaric s pritiklinami. Večja desno nad cesto je imela napis Oma Konjski stan N.V. 1185 M., manjša nekoliko naprej levo ob cesti pa Kočica pri omi Konski stan 1111 m. Ob drugi je bilo celo majhno odbojkarsko igrišče. Vse je bilo lično urejeno in skrbno vzdrževano. Parkirala sva na prikladnem mestu ob cesti. Kraj se imenuje Konjski stan (po vodniku Stanka Klinarja Dovje in Mojstrana okoli 1150 m; našla sva ga le na zemljevidu Ledinska imena v občini Kranjska Gora).

Odpravila sva se naprej po gozdni cesti mimo ograjenega travnika Požarnice. Tam je cvetelo precej jagod, našla pa sem tudi parazitski nežni pojalnik. Najprej sva nameravala poiskati ploščo v spomin šestim kurirjem, ki so jih 4. avgusta 1944 speče v majhnem zavetišču postrelili Nemci, proti kateri naj bi se po Klinarju kakih 200 m od Požarnice odcepil levo kolovoz. Prvi tak odcep je bil kmalu za travnikom, vendar preblizu, zato sva ostala na cesti. Ta se je začela vzpenjati in vrh klanca naju je presenetil parkiran avto. Gozdarja, ki sva ju našla pri malici blizu drevesa s pločevinasto puščico, usmerjeno navzdol v gozd, sta vedela za spominsko ploščo, ampak sta bila precej redkobesedna in si z njima nisva nič pomagala. Zato sva se odpravila proti Jerci in pustila partizanski spomenik za konec.

Cesta je dalje tekla čez pobočje, poraslo s smrekami in bori, s katerega se je pesek usipal na cestišče. Mimo preže in levega odcepa, pri katerem je bila na drevesu rumena pika, sva korakala po široki in ravni cesti, po sredini porasli s travo. Začela je zavijati desno okrog Planice (Pvaničce). Ob cestišču so stali rumeno-rdeči koli. Čez 20 minut je z leve pritekel razmeroma širok, s travo poraščen kolovoz, ki sva ga že nekaj časa opazovala levo pod cesto. Ta se je izmenično vzpenjala in spuščala vzporedno z dolino Belce, skrito levo spodaj, pred seboj pa sva videla Kepo. Za odmikališčem se je gozd zgostil in cesta je postala bolj podobna kolovozu, razritemu od vode. V daljavi sva razločila Jurčev rovt in Sedučnikovega z ostankom brunarice pod macesnom, nekoliko niže pa še en travnik, najbrž Železnikov rovt, ki ga zadnjič nisva našla. Če sva se ozrla, sva lahko videla planino Mikulovico. Po četrt ure se je gozdna cesta končala.

 

S konca ceste sva se spustila v levo na zelo strmo ozko in vijugasto, sprva slabo sledljivo, vendar nekoč očitno dobro nadelano lovsko stezico; lesene podpore so žal že precej strohnele. Spuščala se je po strmem pobočju in sčasoma postala razločnejša, le ponekod tako ozka in viseča, da je bila nevarna za zdrs. Kljub temu je to menda najlažja pot k Jerci, vse druge so zahtevnejše in teže sledljive. Čez 20 minut sva se znašla nad Jerčinim pritokom in kmalu zatem sestopila v njeno strugo.

Jerca teče po istoimenski grapi med Planico in Kepo ter se na višini 903 m izlije v Belco. Preden sva se podala mimo soteske omenjenega pritoka po Jerci navzgor, sva si postavila možica, da bi nazaj grede laže našla izstop iz struge na lovsko stezo. Po kakih 50 m sva iz kota za koničasto skalo zaslišala bučanje vode, ki naju je privabilo k tristopenjskemu slapu, visokemu 10 m. Na Jerci so po Klinarju vsaj trije slapovi, vendar opiše le enega, češ da je naprej »svet napornejši in sčasoma neprehoden«. Res ni kazalo dobro, zato sva se vrnila proti možicu. Preden sva prišla do njega, sva v strmem podrtem pobočju na desni opazila kline. Čeprav so nama oči skoraj izstopile, ko sva se ozirala za jeklenicami, s katerimi naj bi bila zavarovana pot na Brolhov rovt, jih nisva videla. Šele doma, ko sem slike zelo povečala, sem zagledala tudi žice. Če bi jih bila videla, bi bila morda poskusila – ali pa tudi ne, saj je bilo pobočje videti precej divje.

Nadaljevala sva nizvodno po Jerci in dobrih 5 minut od možica prišla do sotočja s Sušico, imenovano tudi Suhi graben. To je hudourniški potok, ki izvira na južnih pobočjih Kepe in jo nekateri opisujejo kot glavni krak Jerce, drugi kot njen desni pritok. Zavila sva ob njej navzgor in že kmalu zagledala prvi slap, nato še enega manjšega. Ko nama je napredovanje po strugi onemogočila velika skala, sva se morala povzpeti po strmem zdrsljivem bregu na levi (desnem bregu Sušice), na drugi strani ovire pa sestopiti nazaj v strugo. Začelo je rositi. Medtem ko sva se čez spolzke skale vzpenjala proti naslednjemu slapu, je Janija ustrašila velika rjava žaba, najverjetneje sekulja, ena izmed štirih vrst rjavih žab, živečih pri nas, ki je negibno čepela na mokri skali in buljila vanj. Tudi ko sva jo z vseh strani in od čedalje bliže fotografirala, se ni niti zganila. Najvišji, 25-metrski slap sva najprej zagledala »za vogalom«, potem pa splezala skoraj podenj. Res je bil lep. Nad njim naj bi bil še eden, ki ga Klinar omenja kot najlepšega, čeprav meri »samo« 15 m, vendar se nisva prebila tako daleč, da bi ga bila videla. Sicer sva se mukoma splazila pod skalami, vendar sva naletela na nove, čez katere si nisva upala splezati. Ko sva se vračala k sotočju, je žaba še vedno nepremično čemela na istem mestu, izpod neke skale pa naju je motril velik potočni škrat, če ne že kar mož.

 

Od sotočja sva nadaljevala še nekaj deset metrov po strugi navzdol do podrte vodne pregrade, da bi si od spodaj ogledala strmo mesto, kjer se zadnjič nisva upala spustiti k Jerci. Struga je bila polna dokazov o muhavosti vode in njeni moči, s katero preoblikuje korito in bregove. Nad pregrado sva se usedla na mehka tla pod drevesi in sredi dišečih dvolistnih vimenjakov pomalicala. Po dobrih dveh urah stikanja po obeh potokih in okrog njiju sva odšla nazaj k svojemu možicu, na lovsko stezo in proti Konjskemu stanu, še vedno misleč na partizanski spomenik.

Ko sva se vrnila na gozdarsko delovišče, gozdarjev ni bilo več. Sledila sva pločevinasti puščici, a tam ni bilo niti steze, kaj šele kolovoza, o katerem sva brala pri Klinarju. Niže sva našla ozko stezico, podobno stečini. Pripeljala naju je nazaj na gozdno cesto, s katere pa odcepa ni bilo videti, saj ga je prerasla praprot. Poskusila sva še po kolovozu, ki sva ga zjutraj opazila v bližini Požarnice. Po njem sva šla mimo več odcepov in na razcepu čez 10 minut izbrala desni krak. Po 800 m naj bi prišla na ravnico, vendar se ni zgodilo nič takega – morda sva izbrala napačni krak. Ker se je ponujal dež, sva se znova obrnila proti avtu.

Spotoma sva se ustavila na Požarnici. Pod senikom in leseno kočo se je spuščal v gozd kolovoz in seveda sva ga prav tako preizkusila. Po zemljevidu naj bi se tudi od njega nekje odcepila pot proti spomeniku. Na razcepu na dnu travnika sva se odločila za levi krak. Čez 5 minut je zavil ostro levo, desno navzgor pa sta se odcepili dve stezi: ob desni je bila na tankem drevesu rdeča črta, leva pa je bila slabo prehodna. Povzpela sva se po desni in še so se pojavljale rdeče črte (morda gozdarske). Pripeljala naju je na eno tistih poti, po katerih sva že tavala.

Še zadnji poskus: po stezici, ki sva jo deloma že prehodila od spodaj navzgor in v praproti odkrila njen stik s cesto, sva vztrajala, dokler je ni zmanjkalo in sva se znašla v brezpotju. Ker sva se bala, da ne bova našla nazaj, in je začelo grmeti, sva obrnila. Med vračanjem sva malo pod cesto iz listja izbrskala pločevinast kažipot brez napisa in desno od njega zagledala še eno stezo. Ni naju še izučilo ‒ tudi ta naju ni pripeljala nikamor. Tedaj se je pošteno ulilo, zato sva pohitela k avtu. Preden sva se preobula, se je usula še toča.

Stanko Klinar je v svojem vodniku zapisal, da je orientacija na tamkajšnjih pešpoteh zapletena. Res je. Milo rečeno. Na koncu sva bila vesela, da nisva začela s spomenikom, ampak sva se najprej posvetila Jerci in Sušici. Če ne bi bila ravnala tako, dan morda ne bi bil tako uspešen in zanimiv.