Golica po zimski poti

Zadnjo majsko soboto sva se odločila za zimsko pot na Golico. Spomnila sva se namreč stare lesene tablice pri Karlovem (Korlnovem) rovu in pričakovala, da bova bolj ko ne sama, razen na cilju seveda. Toda ko sva se pripeljala na Planino pod Golico, sva debelo pogledala: dvorišče pri Belcijanu je bilo zaprto s trakom, parkirišča so bila polna, ob cesti vse zaparkirano, mladi redarji so se trudili usmerjati promet. Sploh nisva pomislila, da ljudje še vedno hodijo gledat narcise. Med pločevino so se zibale krave in puščale smrdljivo sled. Iz avta poleg najinega je izstopila navdušena štajerska obiskovalka: »Pa kák je káj láhko bolj kičasto?!« Preden sva zapustila avto, sva ga morala očistiti, saj se je prav ob njem nečedno spozabila krava.

 

Parkirišče za odcepom levo k Betelu je bilo prav tako polno pločevine, tudi tuje – hrvaške, nemške, enako okolica sankaške koče. Pri Karlovem rovu (1040 m) čez 15 minut je sledilo novo presenečenje: na »najino« pot onkraj mostička so zavijali številni pohodniki. Po koreninasti stezi sva se povzpela v gozd in kmalu zagledala slap Bašar. Kljub mnogim stez(ic)am so oznake jasno kazale pravo pot. Na manjši že zaraščeni poseki sva dosegla gozdno cesto (1118 m) in sledila kažipotu levo Koča na Golici 1h 10min. Cesto sva zapustila po široki, a zelo koreninasti stezi desno navzgor mimo ruševin kamnitega objekta. Četrt ure od Karlovega rova se je levo odcepila steza proti majhni koči. Radovednost naju je pripeljala k nadstrešku z mizo in klopjo pod skalno steno s plezališčem. Kot navadno sem se zabavala z imeni plezalnih smeri: Komisija za šund, Švrkotova, Težka maršalska, Panks v telovadnc, Mali nije to za nas, Reinkarnacija, Špranca, Novi val. Plezališče pod Golico (tako v vpisnem zvezku GRS, AO Jesenice; na Plezanje.net Planina pod Golico; na Hribi.net Brdo, 1192 m, 20‒30 m visoka stena) premore celo svoj vodniček.

 

 

 

 

Na pot se nisva vrnila po stezi, po kateri sva jo zapustila, ampak sva od plezališče odšla po kolovozu nekoliko više. Ob njem je tekel vodovod. S poti sva kmalu opazila tablico Spomenik / Padla sta kurirja NOB, ob puščici nazaj pa je pisalo 200 m. Odločila sva se ga poiskati. Držala sva se desno, pod zajetjem visoko levo v bregu pa sledila rdeči puščici naprej v gozd (seveda ne vedoč, ali je povezana s spomenikom, morda je bila gozdarska). Svet je bil močvirnat, poln potočkov, mlakuž, mahov in kalužnic. Kljub množicam planincev pa tisti dan ni nobeden zavil ne k plezališču ne k spomeniku, kakor da sva midva edina radovedneža. Z nekaj tavanja, ker poti pravzaprav ni, sva dobrih 5 minut od tablice res našla kamnito-betonski spomenik z bronasto tablo: Tukaj sta padla 16. 3. 1945 kurirja NOV / ČUDEN VALENTIN / RAZINGER JOŽE / Slava njima! Splezala sva še do zajetja. Zgoraj je z leve pritekla k njemu gozdna cesta in povzpela sva se po njej. Ko se je priključila drugi cesti, se je od spodaj iztekla nanjo planinska pot, po kateri so prihajali vedno novi pohodniki. Nad ovinkom druge ceste so lepo poslikani kažipoti kazali nazaj proti Planini pod Golico ter navzgor po stopnicah proti Golici in tamkajšnji koči. Naslednja kažipota (1218 m) sta bila natančnejša: nazaj Planina pod Golico 50min, desno v breg Koča na Golici 1h 5min.

 

 

 

 

 

Nedaleč nad naštetimi kažipoti (slabih 10 minut od spomenika) sva prišla do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer sta se ločili leva zimska (1.35) in desna »navadna« (1.30) pot na Golico. Kažipota sta se razhajala tudi glede nadmorske višine žičniške postaje: 1226 oziroma 1223 m. Na enem od poslikanih kažipotov je bil dodan še podatek, da je zimska pot zahtevna. Ko sva se podala nanjo, sva se rešila gneče. Ob poti so cveteli ranjaki, orlice, trilistne vetrnice, marjetice, mlečki, bele kobulnice, rumene košarnice. Po 10 minutah sva vstopila desno v suho skalnato strugo in kakih 20 m više levo iz nje. Ob odcepu desno proti strugi je kažipot Zimska pot poskrbel, da sva vztrajala naprej navzgor. Vzpenjala sva se v strmih ključih po pletežu korenin in kljub številnim bližnjicam sledila oznakam. Čez 10 minut sva dosegla greben in nadaljevala navzgor po njem. Strmina je sčasoma popustila.

Po dobrih 10 minutah je greben zavil desno in se zravnal, potem pa se je spet vzpel; pokazale so se skale in koča. Zaslišala sva živ-žav pri njej in blejanje ovc. Po ponovnem spustu se je pot pognala med skale, ki so jih krasili dišeči volčini, alpske velese, mračice, mastnice, grebenuše, resje. In že sva bila pri klinih in jeklenicah. Pot je bila krušljiva, drobljiva. Srečala sva družino v supergah, ki je zimsko pot izbrala za spust; očka se je pošalil, da so težkokategorniki. Mimo klopce in dveh »šopkov« kažipotov sva po 20 minutah prispela h Koči na Golici. Kakšen direndaj! Več kot običajno je bilo star(ejš)ih in otrok, gotovo zaradi narcis. Predvsem pa v svoji planinski »karieri« v hribih še nikoli nisem videla toliko psov kot tisti dan. Neka gospa je imela štiri, ki so ubogljivo sedeli v ravni vrsti in čakali, da jih je fotografirala.

 

Nad kočo sva se oprijela desne steze, ki je bila sicer slabša, a manj prometna. Ko se je združila z levo, je nastala kolona. Nekatere markacije so bile obrobljene zeleno, mejne; mejo so označevali tudi mejni kamni. Seveda, saj je Golica/Kahlkogel mejna gora. Narcis ni bilo več toooliko, drugih rož pa precej. Po travnatem pobočju so se pasle ovce. Približno na pol poti sva prišla do električnega pastirja in si odprla vrata skozi ograjo. Vsak po svoje – po stezi ob ograji ali po kamnitem grebenu – smo pol ure nad kočo dosegli vrh (1835 m). Tamkajšnji mejni kamen ima številko XXVI/26. Kljub oblakom so bili kar lepi razgledi na Julijce, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in doline na obeh straneh meje. Skupina Hrvatov se je pri ostankih Kadilnikove koče slikala s hrvaško zastavo. Po zahodni rami sva se zložno spustila še do kakih 5 minut oddaljenega spomenika Žrtvi svojega poklica ALOJZIJU BRINŠEK^u. Umoril ga je tihotapec. Napis je že nečitljiv.

 

 

Z vrha sva se vrnila h koči, kjer kljub gneči ni nihče nosil zaščitne maske. Na voljo pa je bilo razkužilo in stregli so le zunaj. Privoščila sva si kosilo. Čudim se, da Jani ne obupa ‒ kot skoraj vedno je naročil žgance, čeprav niso nikjer dobri. Tudi sicer nisva bila posebno zadovoljna, saj sta bila obroka pičla in hladna. Ampak ker v hrib seveda ne greva zaradi kosila, nama to ni pokvarilo razpoloženja.

 

 

 

 

 

V dolino sva se odpravila po »navadni« poti, ki sva jo že poznala. Po njej je še vedno prihajalo navzgor veliko ljudi. Daleč na desni sva opazila leseno hiško na strmi skali.  V 40 minutah sva bila pri spodnji postaji žičnice. Od plezališča sva slišala glasove, pa sva šla še enkrat tja. Očka je varoval štiriletnega Jureta, da je splezal do vrha in nato abzajlal, šestletna Sara pa je poklepetala z nama. Pohvalila se je, da je bila tudi ona že na vrhu. Očka je ugibal, ali je že prepozno za na Golico, sploh ker je nekoliko dišalo po dežju, mamica pa je dala otrokoma preslabe čevlje, ki ne bi kljubovali mokroti.

Ko sva po 20 minutah pristala pri Karlovem rovu, sva zavila levo, proti Fentovemu polju, da bi dognala, kako se pride čezenj na Križov(e)c, kar sva nekoč že neuspešno poskušala. Čez 5 minut sva zavila desno s ceste čez travnik z razvalino proti gozdu, na razcepu pa levo na močvirnato stezo, utrjeno z že trhlimi brunci in poraslo s kalužnicami. Breg na levi so krasile narcise. Onstran potočka na začetku gostega mešanega gozda, kjer sva prejšnjikrat odnehala, sva zavila po levi stezici, na razcepu pa desno (tudi tam so močvirje »krotila« brunca). Prišla sva na jaso, ograjeno s trakom. Prestopila sva ga in nadaljevala po poti, bolj podobni strugi kot stezi. Ta se je zožila v stezico ter naju po daljšem spustu pripeljala do zaraščene prečne poti. Zavila sva desno nanjo. Ob njej je bilo vse rumeno dvocvetnih vijolic. Pod seboj sva videla sankaško gozdno cesto. Spustila sva se levo čez močvaro in prečkala jarek ter zavila levo navzdol po strmem prečnem kolovozu. Po kratkem spustu skozi gosto smrečje sva prestopila potok ter po 35 minutah zlezla na gozdno cesto in se odpravila desno po njej. Pri tabli Stare rudne poti o Valentinovem rovu sva spoznala, da sva na cesto spet sestopila prekmalu, zato sva kar obrnila. Poslej sva se vračala po cesti. Potem ko je z desne pritekla sankaška proga, so naju spremljale varnostne ograje. Po pol ure sva se mimo Fenta, Karlovega rova in sankaške koče vrnila k avtu.

 

 

 

Tako sva preizkusila še zimsko pot na Golico, »odkrila« partizanski spomenik in plezališče, pot na Križov(e)c čez Fentovo polje pa čaka na morebitni tretji poskus. Jani je sicer že drugemu nasprotoval, a je na to že pozabil. Mogoče bo pa še enkrat.