Dolina Triglavskih jezer – drugi dan

Od Koče pri Triglavskih jezerih sva odšla čez mostič in mimo umetnega jezerca, nastalega tako, da so studenec Močivec, ki izvira 150 m nad kočo, zajezili. Sprva so imeli tam malo vodno elektrarno, zdaj pa jezerce služi za oskrbo z vodo. Ob pregradi in sploh ob Močivcu je menda mogoče najti fosile, ampak midva jih očitno nisva iskala dovolj vztrajno. Vzpenjala sva se po skalnatem svetu, polnem škrapelj. Prvih 20 minut sva prehodila trikrat – vrnila sva se, ker sva si pozabila natočiti vodo. Pot je tekla po slikovitem kraškem površju, kjer sva imela vendarle priložnost videti nekaj fosilov in tablica 51 Slovenske geološke poti je bila morebiti tam prav zaradi njih. Pol ure od koče sva pri razpadajočih »klopcah« (takih je bilo pozneje še nekaj) in zbledelih kažipotih na 1775 m levo Veliko Špičje (Pot Stanka Kosa) 2h, naprej Hribarice 2h sledila slednjemu. Razgledi na grebena Špičja na levi ter Tičaric in Zelnaric na desni so bili čedalje lepši. Izpod slednjih so se usipali peščeni »slapovi«.

 

 

 

 

Strupeno mrzel veter je kar žvižgal, posebno ko sva čez 35 minut zlezla na hribček s podrto zimsko markacijo. Mimo sta prikorakala Britanca, ki sva ju srečala prvi dan na Planini pri Jezeru. Pod hribčkom je ležalo Veliko jezero (1831 m), največje (dolgo 320 m, široko 120) in najgloblje (15 m) v dolini. Leži približno v njeni sredini. Zanj se uporabljajo še imena Četrto Triglavsko jezero, Jezero v Ledvicah/Ledvici, Ledvica, Ledvička, Veliko Črno jezero. Čeprav ima res obliko ledvice, se verjetno imenuje po škrapljasti skalni grbini na severozahodni strani, imenovani Ledvica. Domneva se, da so nekdaj pastirji tako imenovali vse okoliške lašte, kar je območju dalo ledinsko ime. Lašt(a) je »skalna plošča, polica v apnenčevih skladih, potekajoča vzporedno s plastovitostjo, pogosto nagnjena in kraško razjedena« (Planinski terminološki slovar). Jezero ima na severni strani močan dotok vode, na jugu pa odtok. Tako se voda v njem hitro menja, ob močnejšem deževju že v dveh dneh. Povezano je z izviroma Močivec in Savica. Dva izmed razmeroma svežih peščenih podorov izpod Zelnaric sta se usula čez pot prav do obale.

Slabe četrt ure za Velikim jezerom sva se začela strmo vzpenjati. S pogledom na Malo in Veliko Zelnarico ter Vršake sva po 40 minutah prispela do Zelenega ali Tretjega Triglavskega jezera (1988 m), ki »sliši« tudi na ime Zelena mlaka. Zelen(kast)o barvo mu dajejo alge. Leži pod prevalom Hribarice sredi balvanov na uravnavi med Zadnjo Lopo in grebenom Vršakov. Je najplitvejše med Triglavskimi jezeri (okrog 2 m). Najverjetneje ga napaja samo deževnica, zato se njegove velikost (največ 100 m x 80 m), globina in oblika zelo spreminjajo. Velja za eno najvišjih rastišč vodne zlatice. V njem domujejo tudi planinski pupki. Pot sva nadaljevala mimo kažipotov na koncu jezera nazaj Koča pri Trigl. jezerih 1h 30min in naprej Prehodavci 30min. Slednje sva prvič uzrla iznad jezera.
 

Prej kot v četrt ure sva v kotanji med balvani zagledala naslednje, Rjavo jezero (tudi Drugo Triglavsko jezero ali Rjava mlaka) z največjo nadmorsko višino (2006 m) med Triglavskimi jezeri. V najboljših razmerah je dolgo približno 150 m, široko 100 in globoko 10. Njegova značilnost je veliko nihanje vodne gladine, zato ga obkroža večmetrski rjavkasto obarvan obrežni pas, ki mu je dal ime. V sušnih obdobjih tudi usahne, zato v njem praviloma ni življenja.

 

Od jezera sva se v 15 minutah povzpela na preval Prehodavci (2021 m) in k Zasavski koči na razgledni vzpetini nad njim (2071 m). Ponujali so se nama čudoviti razgledi na Julijce. Nad nekdanjo italijansko obmejno karavlo so zasavski planinci že leta 1954 odprli prvo kočo. S prenovljeno in povečano so leta 1973 počastili 80-letnico ustanovitve SPD. Že naslednje leto so na bližnjem bunkerju postavili lesen bivak Biserka, od leta 2013 pa je na voljo sodoben bivak (zimska soba), odprt tudi takrat, ko je koča zaprta (kako je med epidemijo, ne vem). Kočo so prav tako večkrat posodobili. Suhega zunanjega stranišča strmo pod njo sva se nekoliko »ustrašila«, saj je bilo precej umazano, a ker sva bila zgodnja, sva bila deležna ugodnosti: lahko sva izbirala med dokaj novim bivakom z udobnejšimi posteljami in starejšo kočo, toda z »normalnim« straniščem vsaj ponoči. Izbrala sva drugo možnost.

Nepotrebno prtljago sva pustila na pogradih in šla na potep. Pod kočo je manjša mlaka, ki poleti navadno presahne, in tudi midva sva videla le suho kotanjo. To je Mlaka ali Jezero v Laštah (1994 m). Spomladi meri približno 50 m x 40 m, v globino do 2 m. Ker je bilo pred nama še precej dneva, sva se odpravila k Jezeru pod Vršacem. Na skali sva opazila napis Pitna voda in puščica je kazala proti vodnemu rezervoarju, ki sva ga videla na levi. Nekaj časa sva sestopala ob cevi, misleč, da se spuščava k pitni vodi, ko se je cev končala, pa sva sestopala kar na pamet. Ko sva se potikala med skalovjem, sva videla posebno kosmatega svizca. Po slikovitem skalnatem svetu sva v dobre četrt ure pristala pri Jezeru pod Vršacem, Prvem Triglavskem jezeru ali Jezeru v Podstenju (1991 m) v kotanji med (Zadnjiškim ali Vodnikovim) Vršacem in Kanjavcem. Stalno ga polnita dva potočka, ki le redko presahneta. Dolgo je 90 m, široko 60 in globoko 7. Izpod snega običajno pogleda šele pozno poleti in celo avgusta so na njegovi gladini lahko še ledene plošče. No, ledu nisva videla, majhno zaplato snega v bližini pa vendarle. Edino to Triglavsko jezero ne odteka v Savo in Črno morje, temveč v Sočo in Jadransko morje. V njem so cvetele vodne zlatice. Okolico so krasile škraplje in nekatere preklane skale so kazale rdečo notranjost.

 

 

 

Na Prehodavce sva se vračala bolj po zahodni strani in zavila k vodnemu rezervoarju. Za natakanje vode si je bilo treba vzeti veliko časa, ker je tekla silno počasi. Nad rezervoarjem sva naletela na markirano pot proti Doliču (Skozi rižo, zelo zahtevno) in ob njej je bil označen odcep nazaj k pitni vodi. Od jezera do koče sva potrebovala kake pol ure. Tam je bilo že veliko ljudi, vsi notri, in še so prihajali.

 

 

 

 

 

 

Menila sva, da utegneva še na Malo Špičje, in se mimo kažipotov na 2065 m odpravila v smer Trente in Koče pri Triglavskih jezerih. Pogled nazaj ni bil nič kaj spodbuden, vendar sva upala, da bo vreme zdržalo. Pri kažipotih čez slabih 5 minut sva zavila desno proti Trenti, na smerni tabli brž zatem pa je bilo prvič omenjeno Lepo Špičje, najina smer. Napis nama je povedal, da hodiva po poti Stanka Kosa (1909‒1987), imenovani po imetniku značke št. 2 v seznamu markacistov PZS in dolgoletnem načelniku njene komisije za planinske poti. Napisal je dve knjižici z navodili za vzdrževanje in označevanje planinskih poti (1968 in 1982). Leta 1974 je v Kamniški Bistrici organiziral prvi tečaj za markaciste. Knafelčeva dokumentacija o katastru planinskih poti je bila leta 1958 v požaru uničena in v 70. letih prejšnjega stoletja jo je Kos obnovil oziroma nadaljeval Knafelčevo delo. Kosova kartoteka je podlaga današnje evidence poti. Pomemben mož torej. Njegovo zadnje delo je bilo menda prav nadelava poti s Prehodavcev na Lepo Špico (Veliko Špičje).

 

Stopala sva po obsežnih razbrazdanih podih, a v tisti pustoti sva naletela tudi na šop(k)e trave in planik. Za nama se je dvigal stožčasti Poprovec, na desni Zadnja Lopa. Po 20 minutah sva zavila ostro desno s skalnih plošč na strmejšo gruščnato stezico. Na njenem levem zavoju sva jo zapustila, nadaljevala naravnost naprej po brezpotju in se povzpela na teme s kamnito »piramido«. Od koče do nje sva hodila več kot tričetrt ure, do Malega Špičja, ki je bilo videti še kar daleč pred nama, pa naj bi bilo le uro hoda. Očitno je bilo, da midva ne prideva tja tako hitro, zato sva se zadovoljila z Zadnjo Lopo (2115 m). Kar zasedela sva se ter se razgledovala po dolini z jezeri, ki sva jih že videla (Rjavo, Zeleno) in ki jih še bova (Mlaka pod Vršaki) ter gorah onstran nje (Vršac, Kanjavec, Teme, Poprovec, Vršaki). Nato sva se  v 40 minutah vrnila na Prehodavce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zanimivo: v Zasavski koči turističnih bonov niso sprejemali, kreditne kartice pač. V tej koči imajo samo skupna ležišča; dobila sva prostor v manjši sobi. Noč nam je »popestril« italijanski par: žena se je večkrat zbudila in nekaj živahno pripovedovala možu. Ubogi mož. In mi z njim. A smo vsi preživeli, nekateri celo prespali.