Zjutraj
se je eden izmed cimrov na skupnih
ležiščih v Zasavski koči na Prehodavcih v zadregi obrnil na naju z neumnim
vprašanjem (tako ga je označil sam in se celo opravičil zanj), kje si lahko
umije zobe. Na »srečo« sva bila bolje poučena in sva mu lahko razložila, da
nikjer. Kljub temu se je jutro začelo lepo: še pred zajtrkom sva se najprej
skozi okno in nato še precej od blizu nagledala mladih kozorogov, ki so se
radovedno in nič kaj plašno motali okrog koče. Po zajtrku sva se odpravila
domov, ampak dom je bil še daleč; tretji dan naju je čakala najdaljša pot, tokrat ne po dolini, ampak po grebenu vzhodno nad njo.
Pri
koči je v najino smer kazal kažipot za Tržaško kočo na Doliču in Triglav, pozneje
pa so naju usmerjali tudi napisi na skalah. Pri Rjavem jezeru čez 20 minut sva
sledila tistemu Hribarice levo (tja
tudi Trenta, desno 7.JEZ). Čez dolino na desni sva videla
Malo Špičje in Zadnjo Lopo, kjer sva se potikala prejšnji dan.
Pri razcepu čez 5 minut je bil 
levi krak označen z rdečo črto. Šla sva mimo
velike skale, na kateri je dvakrat pisalo Prehodavci
(nazaj), naprej za Hribarice pa nič. Ta pot je kot markirana narisana šele na
zemljevidu PZS Triglav iz leta 2016
in na maPZS (na starejših ne). Na razcepu čez slabe četrt ure je bila označena
pot nazaj (Prehodavci) in desno
(zbledel napis 7J = Sedmera jezera),
naravnost proti Hribaricam pa spet ne. Zraven je sameval zarjavel drog, na
katerem so mogoče kdaj bili kažipoti. Kamnita, gruščnata pot med skalami je
postajala strmejša. Pod seboj sva zagledala Mlako pod Vršaki, ki sva jo za silo
videla že z Zadnje Lope. V njeni kotanji na pomlad, ko se tali sneg,
zastaja voda. Je okroglaste oblike s premerom okoli 40 m in globoka dober
meter. Nekaj vode je bilo v njej, sicer pa poleti običajno presahne. V okolici
naj bi bile lepe škraplje in jurski apnenci z amoniti, a tega
nisva šla preverit.
Čez
15 minut sva se pretaknila med velikima skalama ter na drugi strani zagledala
visoko na levi zimsko markacijo, na križišču pod Vršaki (2195 m) pa napise na
skalah (med njimi levo Hribarice) in
kažipot desno Zelnarica 1h, Pl.Dedno polje 2h, Planina Vogar 4h 30min. Tam sva se ločila od poti na Hribarice in
se spustila 
desno po melišču. S pogledom sva se poslovila od Velikega in Malega
Špičja ter Zadnje Lope, pred seboj pa sva imela Zelnarici, sedlo Vrata, kamor sva
bila namenjena, in Zadnji Vogel. Ko sva se čez čas ozrla, sva videla lep kos
prehojene poti in Poprovec z oblačno kapico. Na neoznačenem razcepu čez 25 minut
je bil markiran desni krak, a se je kmalu staknil z levim. Še pred sedlom naju
je čakal precejšen spust. Visoko na levi sva opazila naravno okence in kozoroge,
a preden sem jih utegnila slikati, je ostal le še eden.
Zadnji del
vzpona na sedlo sva premagovala v ključih. Mnoge markacije so se komaj še
videle. Ko sva po 25 minutah stopila na Vrata (2192 m), naju je obsijalo sonce.
Od tam se je vzpela neoznačena stezica na Veliko Zelnarico, a midva sva
nadaljevala ob njenem pobočju. Ozka, krušljiva stezica je visela in je bila na
več mestih podrta, 
nevarna za zdrs. Levo spodaj v samotni dolini Za Kopico sva
zagledala veliko luknjo z zanimivo predelanim snegom. Po kotanjastem svetu sva
se v dobrih 10 minutah povzpela na sedlo med Zelnaricama. Desni, Veliki, sva se
odpovedala; čeprav v vodniku piše, da je s tega sedla na vrh po neoznačeni
stezici 
samo četrt ure, nama je bilo takoj jasno, da za naju to ne velja (tudi bolj
strmo se nama je zdelo kot z Vrat). Usmerila sva se proti Mali Zelnarici.
Strmina in drobir na ozki stezici sta bila naporna kombinacija. Kadar je stezice
zmanjkalo, sva se morala znajti sama, saj so bile rdeče črte in markacije redke,
najbrž marsikatera zasuta z gruščem. Če sva se ozrla, sva imela Veliko
Zelnarico kot na dlani, bolj oddaljeni Vršaki in Poprovec pa so se že skrivali
v oblakih. Izza Velike Zelnarice sta pogledala še Planja in Razor.
Po
četrt ure je sivino popestrilo nekaj trave, iz katere so kukale majhne in že
slabe planike. Takoj zatem sva stopila na vrh Male Zelnarice (2320 m; za 10 m
je višja od Velike) s skrinjico in kupom kamenja v smeri nadaljevanja najine
poti. Iz doline se je jadrno dvigala megla, zato naju je začelo skrbeti glede
vidljivosti na najožjem in zato 
najnevarnejšem delu poti. Na travi od
»piramide« dalje se steza sploh ni videla. K sreči naju je usmerila puščica, ko
sva prišla na pesek, pa je postala steza razločnejša. Pred nama se je vlekel greben.
Za vrnitev sva ga izbrala tudi zato, da bi si jezera ogledala še iz ptičje
perspektive, a vreme s svojimi oblaki in meglo tej najini želji ni bilo
naklonjeno. Poleg posamičnih trebušastih zvončic, ki so naju spremljale skoraj
vso pot, sva bila deležna še nekaj triglavskih rož.
V
10 minutah sva sestopila na sedlo med Malo Zelnarico in naslednjim vrhom, kjer sva
zavila desno navzgor na slednjega. Koto 2252, prvi
»zob« v tem nazobčanem delu ozkega grebena, sva dosegla v minutki in jo zapustila po
drugi strani. Levo spodaj naju je še vedno spremljala dolina Za Kopico. Sledil
je četrturen spust, nato sva 
se začela blago vzpenjati po »zobeh« s prepadom na
obeh straneh. Bilo je čedalje več majcenih planik. Prehitel naju je angleško
govoreči planinec iz Zasavske koče in se povzpel na vrh pred nama. Markacije so
se nadaljevale levo pod njim, ne čezenj. Sledila sva tujcu najprej po grušču
navzgor, nato levo med skalami in po travnatem slemenu po dobrih 10 minutah na
vrh Kopice (2190 m). Z nje sva prvič dobro videla dolino Za Kopico, pogled
nazaj pa je pokazal prehojene »zobe«.
Vrnila
sva se na označeno pot. Najprej se je spuščala v ključih, potem se je zravnala
in tekla vzporedno s pobočjem čez melišče, nato spet navzdol. Levo pod njo sva
opazila nenavaden naravni most. Na drugi strani Kopice sva spoznala, da si res
zasluži tako ime. Preostanek grebena, ki ga je bilo treba še
prehoditi, se je skrival v meglicah. 
Sprehodila sva se čez bolj ali manj položne
travnike, kjer je cvetelo nekaj več rož, na primer različnih sviščev, posebno
resastih sviščevcev, in še vedno veliko planik. Pojavilo se je ruševje. Čez kake
pol ure sva bila tik pod Veliko Tičarico. Ozka stezica ni bila označena, zato sva
posumila, da sva zgrešila pravo. Ko sva se preselila niže na širšo, sva spet
našla markacije. Ožja je verjetno vodila na vrh, kamor nisva nameravala iti,
ker sva se bala, da nama bo zmanjkalo dneva. Mimo napisa Ne trgaj cvetja! na steni (tam je planikam delalo družbo le še
nekaj 
preobjed) sva bila čez približno 20 minut že mimo Velike Tičarice. Po
kratkem spustu sva se povzpela na sedlo, kjer sva s kažipota desno Mala Tičarica 15min (nazaj Zelnarica 2h 30min, naprej Koča pri Triglavskih jezerih 45min) izvedela,
da sva obhodila že tudi Malo Tičarico. Podala sva se nanjo. Pot je bila kar
strma, najprej v 
ključih po travnatem pobočju, nato sva nekoliko poplezavala po
skalah. Tam sva naletela na skalne prerasti,
pri katerih pa nisem bila nič žalostna, da so že odcvetele, saj so pokovci (mnogosemenski suhi plodovi) teh kobulnic prav zanimivi
in čedni. Čez dobrih 10 minut sva stopila na vrh Male Tičarice (2071 m). V zmečkano,
raztrgano in zvito vpisno knjigo se ni dalo več vpisati, ker je bila polna.
S
sedla pod vrhom sva se odpravila v smer Koče pri Triglavskih jezerih (desno
navzdol). Srečala sva devetošolce v šoli v naravi. Prišli so od Krnskih jezer
čez Komno in so bili namenjeni na Malo Tičarico, ali še kam, pa nisva izvedela,
a še isti dan so se nameravali vrniti na Blato. Učitelj je bil kar ponosen
nanje in 
presenečen, kako dobro se držijo, saj večina sicer ne hodi v hribe (čeprav
na tistem delu poti ni bilo nobenih prepadov, je neka deklica potožila, da ne
more gledati navzdol). Sicer precej skalnata pot je tekla po travnatem pobočju
in med ruševjem. Ob ploščah je tičalo nekaj klinov. Pri razpadajočih klopcah na
Štapcah (1851 m) čez 20 minut je nekaj nahrbtnikov čakalo, da se devetošolci
vrnejo. Ta preval sva spoznala že prvi dan
in skalo s slabo čitljivima napisoma Pl.
Ovčarija in D.polje tudi.
Ubrala
sva jo mimo odcepa na Rušnato glavo po široki, a razdrapani kamnito-skalnati
stezi proti Ovčariji. Ruševju so se pridružili macesni. Spuščala sva se v
gruščnatih ključih po gozdu s precej bogato podrastjo, a je žal že vse
odcvetelo in se posušilo. Čez 15 minut sva zapustila gozd. Kravjeki na dnu
spusta čez sončne travnike 
so pričali, da tudi tja zaidejo krave s planine,
čeprav je bilo ruševje kar gosto. Pa spet navkreber in v gozd. Nato sva se ob
skalni steni podala navzdol v manj gozdnat svet. Kmalu sva v daljavi zagledala
koče na Ovčariji in se močno spustila. Čez 20 minut
sva bila že na planini (1660 m). V travi sva opazila nekaj, kar bi bili lahko ostanki 
stavbe. Na že znanem
drugem razpotju na 1660 m sva zavila desno, ker sva se sklenila vrniti čez
planino Viševnik. Skozi redek gozd sva
v slabih 15 minutah prispela do prvih dveh koč na Ovčariji in nad njima med ruševje in
redke macesne. Sledilo je še več stavb (na eni je pisalo Smodlakov brlog) in za njimi sva vstopila v gozd. Po 20 minutah sva
začela sestopati v dolino z več majhnimi kotanjami na dnu. Po dobrih 5 minutah
sva v redkem gozdu na drugi strani prišla do kažipotov na 1665 m; na tistem naprej
proti planini Viševnik, Pršivcu in Planini pri Jezeru je čase že požrla rja.
Stopala sva po levem pobočju ozke dolge doline in ko se je še bolj zožila, sva se
prestavljala izmenično na desno pobočje in na dno.
Brez očitnega razloga se je po kakih
15 minutah levo ob poti pojavila jeklenica, nato sva zagledala leso. Nad
spodmolom tik pred planino sva za hip ujela pogled na gamsa. V četrt ure, kmalu
za še eno jeklenico ob pečinah Grive, sva zakorakala na planino Viševnik (1625
m). Spoznala sva jo že pred leti med potjo na Pršivec,
ki sva ga lani obiskala še enkrat,
s Tomažem. Tokrat se nisva veliko mudila, le grli sva si osvežila.
Ko sva zapuščala planino, sva sledila
kažipotu naravnost Pl. pri Jezeru 25min
(ne levo Koča na Planini pri Jezeru 30min
in Dedno polje 40min čez Krištofojco). Steza skozi iglasti gozd je bila po celodnevni
hoji naporna, ker so bili na vsakem koraku v napotje blato, kamni in korenine,
ki jih spočite noge niti ne opazijo. Ko sva se 
spuščala ob visoki skalni steni,
pa so bile skale pod nogami sicer gladke, a hudimano spolzke, da spet ni bilo
prav. Čez 25 minut naju je razveselil pogled na Planino pri Jezeru (1450 m).
Nič se nisva ustavljala, kar desno po kolovozu pod kočo sva jo mahnila. V 20
minutah sva bila pri lesi in se takoj zatem pri klopci spustila po strmi poti,
da ne bi bilo enako kot gor grede. V začetku je bila res zelo strma in
skalnata, nato se je nekoliko unesla in postala ponekod celo prijetno mehka,
zemljata in posuta z jesenskim listjem. V slabe četrt ure naju je odložila pri
kažipotih na 950 m (nazaj Planina pri
Jezeru (strma) 40min, levo Planina v Lazu
1h 20min, tudi na drevesu na levi Laz),
od koder sva 
nadaljevala naravnost. Odtlej sva hodila po ravnem. Blatni in
zvoženi kolovoz je bil ponekod tako zalit, da se je pot umaknila desno na
pobočje nad njim. Na smerni tablici čez 5 minut je pisalo nazaj Planina p Jezeru in 7.Trigl.jezer. Steze je zmanjkalo, zato sva se morala vrniti na kolovoz,
od katerega so markacije zavile levo. Zaslišala sva blagozvočno oglašanje krav
s planine Blato. Čez slabih 10 minut sta se staknili strma in navadna pot in v 5
minutah sva prispela na še vedno polno parkirišče. Kljub utrujenosti sva s
planine Viševnik začuda potrebovala kar 25 minut manj, kot je pisalo na
kažipotu.
Po treh dneh ‒ dveh dokaj lahkotnih in zadnjem napornejšem ‒ sva bila z videnim in doživetim zelo
zadovoljna. Dolino Triglavskih jezer »nujno« priporočam vsem ljubiteljem gora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar