Polhograjski posebneži prvič

Gora in Krevsova skala

Potem ko je bila 19. oktobra spet razglašena epidemija, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo regijska »ograja« zožila v občinsko, in ker je bil v oktobrski številki Planinskega vestnika v rubriki Sprehodi (!) objavljen članek Davida Račiča Manj poznani vrhovi ‒ Samotni vrhovi Polhograjskega hribovja, sva jo 25. oktobra mahnila tja. Namenila sva se poiskati Krevsovo skalo, malo znan severovzhodni podaljšek sicer oblegane (Polhograjske) Gore. Parkirala sva pri graščini v Polhovem Gradcu (380 m; S 46.067815, V 14.313849). Pogled na Goro s Sv. Lovrencem je bil prav čaroben. Potem ko sva si ogledala razlagalne table o Blagajevi poti, polhograjski graščini, starem vaškem jedru, blagajevem volčinu in Polhovem doživljajskem parku, sva sledila kažipotom Čebelarski dom, Sv. Lovrenc in Blagajeva pot.

 

Po nekaj sto metrih stranske ceste sva mimo lesenega medveda in čebelnjaka prikorakala do čebelarskega doma (Polhov Gradec 72), katerega pročelje je krasila stenska slika satovja in čebele na cvetu z napisom Po bučelah se vižaj (tako je menda pisalo na nekem slovenskem čebelnjaku v 19. stoletju). Za domom se je začela markirana pot. Pri veliki leseni čebeli sva zapustila asfalt in se povzpela po ograjenih stopnicah. Kmalu nad domom sva prišla do spomenika obisku saškega kralja Friderika Avgusta II., ki se je zanimal za botaniko in si je 14. maja 1838 prišel ogledat prejšnje leto odkrito novo vrsto volčina. Po grofu Blagaju iz polhograjske graščine, ki je bil prav tako ljubiteljski botanik, so ga poimenovali blagajev volčin, zaradi kraljevega zanimanja zanj pa se ga je prijelo tudi ime kraljeva roža. Na klopi so ležali lističi z besedili o odkritju in poimenovanju te rastline. Poleg spomenika je bila smerna tablica Blagajeve poti, na drevesu v bližini pa še pisana tablica, kakršne je za Polhograjsko planinsko pot izdeloval nekdanji markacist PD Blagajana Jože Marolt in so v Polhograjcih kar pogoste.

 

 

 

 

Jesen je bila tako barvita, da niti nisem pogrešala rož. Opazila sem le nekaj ciklam. Ponoči smo premaknili ure za eno uro nazaj, v tistem žarečem jesenskem dnevu pa se je zdelo, kakor da smo premaknili tudi koledar: prejšnji teden sva na Veliki planini hodila že po snegu, zdaj pa je bilo sončno in vroče. Malo za spomenikom je stala hiška Polhovega doživljajskega parka, nad njo pa tabla z napotki za obnašanje na Blagajevi poti. Hudo erodirana strma skalnata, peščena in koreninasta steza se je v ključih vzpenjala skozi gozd. Krasile so ga tople jesenske barve: živo zeleni listi zimzelena so bili že v manjšini v primerjavi s porjavelimi praprotmi, odpadlim listjem in pisanimi krošnjami listavcev. Markacij skoraj ni bilo, zato je bilo ponekod prav lahko zgrešiti pot oziroma nehote zaviti na uhojeno bližnjico. Kar nekaj ljudi sva srečala, a z eno izjemo niso nosili mask, smo se pa precej bolj izogibali drug drugemu kot v prvem valu korone lansko pomlad.

 

 

 

Kmalu za klopco in tablico Smeti odnesite s seboj v dolino se je steza razširila, nato sva stopila na slabo cesto, ki je pritekla z leve od spodaj iz Praproč, in po nekaj metrih iz gozda. Približno 50 minut od izhodišča sva na sedlu dosegla travnik z dvema hišama, gospodarskim poslopjem in kapelico. Pri Logarju (Smolnik 18) se je bilo pred leti menda mogoče ob koncih tedna okrepčati, zdaj pa se nama je domačija zdela zapuščena. Prav takrat je izza Logarja sestopil starejši možak, ki tam hodi že 40 let; poznal je bližnjo razgledno točko, za Krevsovo skalo pa še ni slišal. Desno od Logarja sva jo ubrala v gozd, od koder je možak prišel, saj sva upala, da je z razgledno točko mislil najino izbranko.

Kar sva dosegla po kratki strmini nad Logarjem, ni bila Krevsova skala, morda pa kota 798 m iz Račičevega članka, kjer naj bi bilo »nekaj razgleda«. Spustila sva se proti severu, a raziskovanje ni obrodilo sadu, zato sva se vrnila k Logarju in se sklenila povzpeti na Goro, kjer bova v množici obiskovalcev morda izvedela kaj določnejšega. Po kolovozu desno od kapelice sva se povzpela v gozd. Od klopce na razglednem robu sva na levi že videla Sv. Lovrenca, v desno pa je tekla še ena steza. Najprej sva šla na vrh Gore (824 m; po domače Gura ali Lovrenc, nekdaj Gora sv. Lovrenca, nekateri rečejo tudi Polhograjska Gora, da se loči od drugih Gor), do katerega je od Logarja komaj dobrih 5 minut. Okoli te kopaste vzpetine so potoki izdolbli globoko dolino; vsa pobočja so strma. Večino poznorimskih arheoloških najdb izpod vrha hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Še se vidi, kje je v rimskih časih stalo obzidje gradišča (v cerkveno obzidje je vzidana plošča o tem). Cerkev sv. Lovrenca iz leta 1517 obdaja nizko obzidje. Od nje je lep razgled, le oblaki so nam ga nekoliko omejili: na severu smo videli vrhove Polhograjskega hribovja (Pasjo ravan, Tošč, Grmado), na severozahodu Škofjeloško hribovje, na jugovzhodu Polhov Gradec z graščino in parkom. Lahko smo opazovali, kako je z Gore poletel jadralni padalec. Ljudi je bilo ogromno, preveč, in kar nisva se mogla odločiti, koga bi povprašala po Krevsovi skali.

 

 

 

 

 

 

 

 

Šla sva nazaj k razgledni klopci in se napotila na drugo stran, a že čez kakih 20 m prišla do naslednje klopi, naprej pa poti ni bilo, tako da se je najin drugi poskus hitro končal. Zato sva se vrnila pod cerkev in jo zapustila po drugi poti, po tisti pod obzidjem. Ta je bila bolj skalnata, planinska. Na travnik pri Logarju se je iztekla po drugi strani kapelice kot kolovoz, po katerem sva šla gor. Še enkrat sva poskusila najti Krevsovo skalo. Napotila sva se ob vrsti starih sadnih dreves (treh hrušk) čez travnik levo pod Logarjem, kjer sva na koncu našla stezico. Račičev »napotek«, da se spuščamo toliko časa, da nas že skoraj mine, nama ni bil v posebno pomoč, bolj prav bi nama prišel podatek v minutah, pa četudi približen. Ljudje smo pač različno potrpežljivi in naju zlepa ne mine. Ko sva se znašla na nekakšnem grebenu, sva od majhnega kurišča zagledala skozi drevje na desni štrlečo skalo. Proti njej se je z grebena spustila strma stezica (Račič je napisal, da se pot izgubi, a ta, ki sva jo nazadnje prehodila midva, se ne). Iz tiste smeri se je slišalo govorjenje. Kmalu sva stopila na plano in po kakih 10 minutah sva stala na skalnem pomolu, rogu ali, kot se tudi reče, na rami Gore, imenovani Krevsova skala (750 m). V vodniku Polhograjsko hribovje je le omenjena kot Krjosova skala in v Planinskem vestniku 10/05 sem našla razlago, da je to popačenka iz nemškega Kreuz, ker je na njej nekoč stal križ. Pozneje sem od znanca iz tistih krajev izvedela, da so ji domačini vedno rekli Ta velka skala. Tam je sedel in kramljal mlajši par s psom Kolijem. Moški, ki je prehodil in prekolesaril že vse okoliške kraje in hribe, je navdušeno našteval, kaj vse se vidi s Krevsove skale, ter svetoval, kam vse bi še lahko šla in kako. Hvala mu tudi za fotografijo.

Vrnila sva se k Logarju in navzdol po poti vzpona. Srečevala sva čedalje več ljudi z maskami. Četrt ure pod Logarjem se je desno odcepila pot v zaselek Potok (razpokan napis ob markaciji na deblu). Skromna stezica je bila neobljudena, markacije pa slabe. Po 10 minutah sva pri boru z odlomljenim vrhom sestopila na slab kolovoz. Stičišče ni bilo označeno; najbrž je zato obenj nekdo postavil možica. Tam sva srečala edinega človeka na tej poti, a ni bil prav voljan za pogovor; kam se gre levo, ni vedel, desno pa naj bi se prišlo v Polhov Gradec. Zavila sva torej desno in šele precej niže naletela na markacijo. Skozi drevje sva ujela pogled na grajski park. Po dobrih 5 minutah se je levo spustila markirana steza in ker pravzaprav nisva vedela, kam vodi kolovoz, smer te steze pa se nama je zdela pravšnja za k avtu, sva se spustila po njej. Kmalu sva zagledala hiško na koleh, nato pa skozi vegasto ograjo stopila skoraj na dvorišče neke hiše. Po gozdnem robu sva prišla do zidane hišice in pod njo po dobrih 10 minutah na cesto. Spoznala sva, da ne bi bila smela skozi ograjo, saj je markirana steza pritekla na cesto malo naprej.

 

 

 

 

 

Omenjena hišica se je izkazala za graščinsko vodno zajetje. Stenske poslikave okrog kamnitega korita so bile že slabe, napisov in podpisov Napoleonovih vojakov iz časa Ilirskih provinc (1809‒1813), ki naj bi se bili ohranili na stenah, pa nisva videla. V bližini so bile še razlagalni tabli o grmovnicah ter klopca s klavrnima tablicama, ki naj bi opozarjali na lipi ob njej: Blagajevo, posajeno ob svetovnem dnevu miru 21. septembra 2009, in Freyerjevo (ta tablica je bila že nečitljiva). Ob cesti pri Polhovem Gradcu 169 (398 m) je kažipot Polhograjska gora 1h kazal nazaj, od koder sva prišla. Na robu gozda nad travnikom sva opazila sodniški stolp smučarske skakalnice. Skozi graščinski park s paviljonom, vodometom, vodovodno hišico in pralnico sva prišla h graščini, v kateri domujeta knjižnica ter muzej pošte in telekomunikacij, ob njej pa stojita razgledni stolp z uro in Neptunov vodnjak.  V 5 minutah sva bila pri avtu.

Smolnik

Ker sva s Krevsove skale lepo videla Smolnik, ki nama ga je priporočil tudi tamkajšnji sogovornik, sva si predstavljala, da bo z njega prav tako lep pogled na skalo, in sva se odpravila tja. Iz Polhovega Gradca sva se zapeljala proti severozahodu do drugega razcepa z avtobusno postajo pri sotočju Male in Velike Božne. Tam so bili smerokazi desno Petačev graben, levo Črni Vrh in drugi. Zavila sva levo čez Malo Božno in takoj za mostom parkirala na desni (406 m). V gozd je kazal planinski kažipot Smolnik 1h, Črni vrh 2h. Sledila sva mu in že na začetku srečala mladega lovca brez plena, a zadovoljnega z lepim dnevom. Opozoril naju je na blatno drsalnico in res je bilo sila spolzko in strmo.

 

Steza ni bila posebej izrazita, razen na stopničkah in kjer so bili sledovi zdrsov, toda markacij je bilo dovolj. Spodaj je šumela Božna. Slabe četrt ure nad izhodiščem sva dosegla 500 m. Ujela sva nekaj pogledov na Krevsovo skalo, spodaj pa se je videla cesta. Potem ko se je na desnem ovinku gozd razredčil, je steza postala skalnata in peščena. Cvetelo je precej resja. Sčasoma se je strmina unesla. Na desni so se skozi drevje pokazale hiše onkraj Petačevega grabna. Kmalu za belo-rdečim kažipotom brez napisa se je steza spet postavila bolj pokonci. Po pol ure sva bila že na 700 m. Zavila sva ostro levo in na Gori zagledala zvonik, na drugi strani pa prepoznala Krevsovo skalo. Takoj zatem sva se obrnila v desno in steza se je zelo razširila. Z leve je priteklo nekaj zaraščenega, nato sva prečkala poraščen kolovoz. Tam sta se poslavljala moška in eden je odšel v dolino, drugi pa se je vračal k hišam. S slednjim sva se zapletla v pogovor in izvedela, da se Smolnik (okrog 800 m) izgovori [smóunik], ne [smolník], kakor sva midva dotlej (knjižno) brala zemljevid. Ob poti so cveteli svišči. Ko smo šli mimo preže, nama je povedal, da je tod precej gamsov, muflonov, srnjadi, pred dvema tednoma pa so jim njive razrili divji prašiči. Kakor navadno v takih odročnih krajih sva povprašala, kako je kaj pozimi, in izvedela, da je 20 let plužil tamkajšnjo cesto. Dostop do »civilizacije« imajo samo čez Črni Vrh.

 

 

V slabih 10 minutah smo mimo lesene lope z markacijo prispeli do hiš in na travniku pod njimi so se pasle ovce. Onkraj doline se je dvigala Gora. Gospodar Smolnika 8 naju je povabil na kozarček in se kar razgovoril. Ima tri hčere, dve sta šli že od doma. Žena dela v Polhovem Gradcu in hodi tam v trgovino, bliže je ni. Imajo pet krav in zanje kosi okoliške bregove. Pridružil se nam je osemletni kuža Luno.

Čas je hitro minil in treba se je bilo posloviti. S Smolnika je po cesti do kraja, kjer sva parkirala, približno 10 km, to je kako poltretjo uro hoje, po planinski poti pa sva se spustila tja v 35 minutah. Z dnevom sva bila zadovoljna. Jani je iz Planinskega vestnika 10/20 kmalu zatem »porabil« še Babčarjev tabor, o čemer je brez zamude poročal že takrat, pozneje pa sva obiskala še druge tam opisane polhograjske posebneže, ki pri meni še čakajo na vrsto.