Na Janče iz Besnice

Ker sta nas 27. oktobra 2020 epidemija in oblast spet stisnili v občinske meje, sva se štiri dni zatem podala na najvišji vrh ljubljanske mestne občine Janče. Tja sva že šla iz Laz pri Dolskem, v okviru Badjurove krožne poti, iz Volavelj in iz Jevnice). Če kak cilj ponoviva, se skušava izogniti vsaj ponavljanju poti. Tokrat sva si za izhodišče izbrala Besnico. Pri ekološkem otoku sva sledila smerokazu Vnajnarje (tja kažeta tudi smerni tablici Sadne ceste med Javorom in Jančami ter Besniške poti Janče 2h 15min, ta še nazaj Sostro 2h), pri Besnici 9b zavila desno mimo transformatorske postaje Derčar in pri smerni tablici Besnica 8, 33 parkirala ob istoimenskem potočku (S 46.042048, V 14.647060). Napotek bližnje domačinke je bil zelo preprost: »Kar gor, gor, gor, gor, gor, gor.«

 

Pri nabiralniku Volk Besnica 33 sva se povzpela mimo utrujenega gospodarskega poslopja z oznakami Poti kurirjev in vezistov po asfaltni cesti v gozd. Zapornica pri znaku za prepoved prometa je bila dvignjena. Dosegla sva uravnavo s kolibo, kjer je asfalt zavil desno k bližnji hiši, naravnost naprej pa se je vzpenjala steza. Markacije ni bilo nobene, zato sva se ravnala po domačinkinem napotku in jo ubrala po stezi, vendar se ni izkazala za pravo. Poskusila sva še po asfaltu in na prvem razcepu z njega levo navzgor, kamor je kazala komaj opazna rdeča puščica. Tam sva naletela na vezistično (rumeno-modro) markacijo. Pod drvarnico sva zavila levo (ne mimo hiše). Po nekaj metrih strmega kolovoza, zasutega z listjem in ježicami, sva prišla na prečni kolovoz; na desni proti hiši je bil zagrajen, v levo pa označen s Knafelčevo in vezistično markacijo. Iz nekega drevesa je štrlelo še pol kažipota Vevš... – tam teče tudi Vevška ali Papirniška pot.

 

Na razcepu čez 15 minut sva nadaljevala levo navzgor. Knafelčki so že skoraj preminili, pomagala sva si z vezističnimi oznakami. Debela plast suhega listja je prekrivala spolzko ilovnato podlago. Kmalu sta se poti ločili: vezistična desno, planinska levo. Za tem razcepom se je najina (planinska) tako zožila, da je pravzaprav izginila, zato sva se vrnila na razcep in sledila rumeno-modri markaciji desno. Opazovala sva, ali kje z leve priteče markirana planinska pot, pa je ni bilo. Dosegla sva travnat hrib (previdno, med njim in gozdom je precej pri tleh napeta slabo opazna žica električnega pastirja), se povzpela po desnem robu travnika in zgoraj zagledala hiše, h katerim je vodil kolovoz. Daleč na levi so se dvigale Kamniške planine: Kočna in Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca in Skuta, Brana, Planjava in Kamniško sedlo med njima, Ojstrica. Če sva se ozrla še bolj v levo, sva videla Šmarno goro in Julijce s Triglavom v ozadju. Čez travnik kljub »pripravnim« drevesom ni bilo markacij. Mimo nekaj trt in velikega nasada jagod sva po kake četrt ure dosegla cesto ter zavila desno nanjo. Pri kmetiji Zajc je napravila oster levi ovinek, markacij pa še kar ni bilo. Pod lesenima hiškama sva spet vstopila v gozd, za zidano počitniško hišico pa so se začele običajne hiše.

Po dobrih 5 minutah sva pri Vnajnarjah 26 prišla na asfaltno cesto. Tik pod njo sva bolj po naključju opazila zbledelo markacijo, za nazaj pa sploh ni bilo nobenega znamenja, da je treba s ceste. Zakoračila sva desno po njej in prispela do odcepa levo proti Jožmanu in Jakopiču (številki 3 in 4 sta s seznama domačij ob Sadni cesti). Na oglasni deski sva si ogledala list z opisom Vnajnarjev (650 m; kljub imenovalniku Vnajnarje domačini sklanjajo Vnajnarjev, ne Vnajnarij, kakor je v leksikonu krajevnih imen na prvem mestu) in slab zemljevid z imeni domačij. Ostala sva na glavni cesti, ki naju je vodila mimo znamenja in kmetije Bernardin, na katere toplarju je bila po dolgem času vezistična markacija. Skoraj pri vsaki hiši so imeli trto. Na križišču čez 10 minut sva zavila na desni krak in pri Vnajnarjah 11 zapustila vas.

 

Asfaltna cesta oziroma bankina, postlana z ježicami, želodi in suhim listjem, naju je pripeljala v gozd. Kmalu za zajetjem z mrežasto ograjo je z leve od zadaj pritekla asfaltna cesta, na katero je usmerjal že drugi kažipot k Jožmanu. Ko sva prišla do hiš, naju je na eni malodane presenetila Knafelčeva markacija, saj so bile zelo redke. Po 10 minutah je na desni strani ceste nasproti odcepa levo h kmetiji Kostelc (tako zemljevid in Geopedia, Google in spletna stran domačije pa Kostevc) partizanski spomenik: Obeležje v spomin na boj in padle 1. bat. Kamniško zasavskega odreda, požig dela Vnajnarjev 6.8.1944 ter trpljenje. ZZB Janče, 2005. Naslednja hiša na levi se nama je zdela zapuščena. Na razcepu za njo naju je vezistična markacija na hrbtni strani prometnega znaka usmerila levo na makadam in kmalu sva bila spet v gozdu. Nato se je na levem ovinku najina pot odcepila desno (naravnost); markacije sicer ni bilo, a tja je kazala smerna tablica za Borovničevo pohodno pot (levo Podgrad, naprej Janče).

Ko sva po slabih 10 minutah prišla iz gozda, sva zagledala prežo, daleč spredaj pa že Janče. Kolovoz se je čez cvetoč travnik spustil k Črnivčevi kapelici, kjer sva sestopila na makadamsko cesto. V že precej »oluščeni« niši je stal kipec Marije z Detetom, spodaj pa je pisalo V spomin Mice Hvala, katira je 25.aprila 1855 62 let stara, nanaglim na temu mestu umerla. Kmalu za Črnivčevo hišo (Vnajnarje 4) je cesta postala asfaltna in naju mimo Balanta (Vnajnarje 5, Sadna cesta 12; na novejšem zemljevidu Ljubljana in okolica Balent) čez dobrih 20 minut pripeljala na desni ovinek, kjer se je levo odcepila gozdna cesta. Ob njej je bil na drogu tablice o vožnji na lastno odgovornost dodatek BREZA:) 15^:)min; puščica levo je najbrž usmerjala h koči Breza na Jančah, domu tabornikov rodu Črni mrav. Midva pa sva zapustila ovinek naravnost po stezi v gozd, kamor se je odcepila označena (Borovničeva in Besniška) pot (Janče 30min).

 

 

 

 

 

 

Med visoko podrastjo, grmovjem in mladimi drevesci sva prisopihala na kolovoz, ob katerem je stala krmilnica. Kolovoza sta bila pravzaprav dva: naravnost navzgor in levo; oznak ni bilo. Nadaljevala sva po prvem mimo preže in pod daljnovodom. Naslednji kolovoz sva prečkala. Šele čez čas so se pojavile vezistične in Knafelčeve markacije. Zlato polje praproti je na desni za kratek čas prekinilo gozd, nato naju je spet z obeh strani objelo drevje. Od vsepovsod sva slišala glasove nabiralcev kostanja. Kmalu za klopco ob poti sva srečala mamico z vozičkom in dvema otrokoma, za naslednjo klopco na križišču neoznačenih poti pa se je »promet« znatno povečal. Po slabih 20 minutah se je steza iztekla na asfaltno cesto. Vse je bilo zaparkirano, avtomobili so stali celo v gozdu, ne le na bankinah. Napotila sva se levo ob cesti mimo znamenja, podružnice osnovne šole Sostro in vrtca z zeliščnim vrtom (Gabrje pri Jančah 16) ter vodnega zajetja. Pred levim ovinkom sva pri odcepu Borovničeve poti zapustila asfalt. Označena bližnjica naju je hitro privedla nazaj na cesto pri Gabrski ali Veliki kapeli, pred katero sva Ajdi nekoč prebirala zgodbe o psičku in muci. Ljubljančani so jo leta 1897 posvetili Materi božji Lurški, da bi jih varovala pred nesrečami, kakršna je bil veliki ljubljanski potres v noči s 14. na 15. april 1895. Cesta je bila gradbišče, ker so jo širili. Travniki so bili polni ljudi, predvsem parov in družin, ki so posedali na soncu. Nekateri so si priredili prave piknike. V slabe četrt ure (dobri dve uri od izhodišča) sva bila na vrhu.

 

Planinski dom II. grupe odredov je bil seveda zaprt. Ob vhodu sta se še vedno »pričkali« tablici z različnima nadmorskima višinama: 792 in 794 m, novo pa je bilo, da so bronasto skulpturo razstreljene bombe, ki je nekoč stala pod spominsko ploščo na pročelju doma, posvečeno 39 žrtvam za svobodo 1941–1945, prestavili k spomeniku Dolenjskemu odredu 1943‒1945. Na trati pri domu sva si poiskala prostor, dovolj oddaljen od vseh drugih izletnikov. Ko sva sedela tam, sta k nama pristopila Tajda in Matevž, ki sva ju spoznala na potovanju po Armeniji. Matevža sem že omenila in tudi Tajda je navdušena znanstvenica, ki je pred kratkim doktorirala z raziskavo o nedestruktivnem prepoznavanju spola človeške ribice. Vesela sva bila, da sta se naju še spomnila. Pred vrnitvijo v dolino sva stopila še v vas, do cerkve sv. Miklavža (Nikolaja).

 

Med vračanjem po isti poti sta naju dohitela Tajda in Matevž, da smo še malo poklepetali. Bila je več kot topla sončna sobota; najbrž mi na zadnji oktobrski dan še nikoli ni bilo tako vroče, in to v kratkih rokavih. Ko sva se po slabih dveh urah vrnila k avtu, sva bila nemalo presenečena: zjutraj sva z nekaj slabe vesti pustila avto na prostoru za dva, kjer se mogoče sploh ne sme parkirati, zdaj pa jih je pred in za najinim stalo kakih 30. Med vožnjo v dolino je bilo na cesti več kolesarjev kot avtomobilistov; veliko rekreativcev je dodobra izkoristilo sončno priložnost.

 

Bil je prijeten dan, po njem pa sta mi otekla koleno in nato vsa noga. Bolelo je kot zlomek! Janče so sicer prepohlevne, da bi povzročile kaj takega, morda pa so bile kaplja čez rob. Že po dveh dneh sem bila deležna diagnoze in mnenja, da v hribe najbrž ne bom več hodila. Zato se je naslednja dva tedna Jani potepal sam, najprej po Čemšeniški grajski poti, nato na Babčarjev tabor (drugega izmed polhograjskih posebnežev)  in Ključ.