tablic nasproti razpela na mogočnem štoru, s katerega naju je motrila ujeda
razprostrtih kril, nisva čisto razumela, a gospodar nama je vse razložil. Ob
vprašanju, od kod sva, sem se zdrznila, saj zaradi omejitve na občine (ki se je
pred kratkim izkazala celo za neustavno) ne bi bila smela priti tako daleč.
Toda možak je razumevajoče potrdil najino ravnanje: »Drugače se vam bo
zmešalo!« Lovrenc nama je pa odsvetoval, češ da je tam toliko ljudi, da hodijo
drug po drugem.
Mali vrh
Po ozki asfaltni cesti sva se spustila v smer
Malega vrha. Po kakih 100 m je bilo konec asfalta. Luže na makadamski cesti so
bile zamrznjene (tisti dan je bila v Ljubljani temperatura prvič pod ničlo, kar
‒5 °C). Breze so se že obletele, nekaterim so ostali le še čopki na vrhu. Povzpela
sva se med hiše in kmalu za največjo Praproče 20 sva 
bila pri razpelu že na
Setniku. Mimo transformatorske postaje Malovrh sva čez slabe pol ure
prišla do Setnika 34b, kjer sva se pri koritu s pipo ustavila, da sva si slekla
flisa. Opazoval naju je tih kuža s poklapanimi uhlji. Malovrhova domačija šteje
več hiš in gospodarskih poslopij, pravcat zaselek. Glede na to, kje vse je že
asfalt, je presenetljivo, da ga do tja še ni. Ko sva se ozrla čez domačijo proti izhodišču, sva videla Veliko Travo in Praproški
grič, više pa sta se izza njiju pokazali še na levi Gora (Lovrenc) in dlje na
desni Grmada.
Ko sva vstopila v gozd, se je cesta spremenila v
gozdno in kjer se je prekucnila navzdol, se je od nje levo odcepil z listjem
posut na redko markiran kolovoz. Po kratkem vzponu naju je pripeljal do
vodohrana Praproče 2. Nad njim sva zavila desno, nato pa na prvem razcepu po
desnem kraku in na drugem po levem. 
Markacije PPP (Polhograjske planinske poti) so bile slabe. Po četrt ure sva
stopila iz gozda na travnik in čez 5 minut že stala na Malem vrhu (708 m). Na
visokem drogu poleg mize in klopi sta bila pritrjena vpisna skrinjica in
XXVIII. napis, za kakršne je v Polhograjcih nekoč skrbel markacist PD
Blagajana Jože Marolt: Moje največje 
veselje je na gorah. J.Mlakar. Požgan panj nekoliko pod vrhom je bil morda
tisti, na katerem je bila nekdaj skrinjica z žigom, še prej pa je tam stalo
drevo z lovsko opazovalnico v krošnji in s klopco 
ob vznožju (stare slike sem
našla na Hribi.net).
Z Malega vrha sva se spustila nazaj proti cesti in srečala domačinko. Na vprašanje, kje je Veliki vrh, je odvrnila, da »Veliki vrh v bistvu ne obstaja«, to je le kmetija. Najbrž je mislila zaselek, ki je zapisan tudi na zemljevidih: Veliki Vrh (z domačijama nepričakovanih imen Spodnji in Zgornji Malovrh). S temi V/vrhovi je križ: na zemljevidu Ljubljana in okolica je Mali vrh kota 708, Velikega vrha kot vzpetine pa ni (je le zaselek Veliki Vrh); na Polhograjskem hribovju pa je Veliki vrh kota 709, kar je v resnici Mali vrh (708 m), Malega vrha kot vzpetine pa ni (je le zaselek Mali Vrh). Najbolj nenavaden pa je v tem pogledu maPZS, ki pozna hrib Mali vrh z najvišjo točko Veliki vrh (703 m).
Klešč
Vrnila sva se torej na cesto, a ne po poti vzpona,
ampak sva pod vrhom zavila levo na slabo markiran zatravljen kolovoz. Pred
skladovnico drv sva se obrnila v desno in nato levo navzdol. Kolovoz se je kmalu
izgubil v suhem listju, a k sreči sva niže opazila markacijo. Potem se jih je
zvrstilo še več in sestopila sva na gozdno cesto; 
sestop je bil visok in strm. Levo
navzdol po cesti sva v dobrih 15 minutah prišla do velike hiše. Pod njo je stala
rogovila s sliko okolice ter kažipoti nazaj Mali
v. Žig in Praproče, levo Pot na Strmine, naprej Mala
Voda. Zavila sva desno in pri naslednjih kažipotih nazaj Polhov Gradec 1h 30min, desno Žul 45min še enkrat desno po cesti. 
Pri skladovnicah
drv sva jo zapustila ostro v levo na travnik.
Po travnatem pobočju sva že v dobrih 5 minutah dosegla
Setnik 25 (domnevala sva, da je to Veliki Vrh, ki ga je omenila sogovornica z
Malega vrha) z napisom na kozolčku: Pozdravl'en bod', ko v hišo prideš in Bog s
teboj, ko spet odideš. Za Marijino kapelico, zbiralnikom kapnice in dvema
gospodarskima poslopjema je bilo konec 
asfalta okrog domačije in stopila sva na
kolovoz. Gospodarja sva vprašala, ali je to prava smer, če hočeva na Klešč. Kakor
je pri domačinih v navadi, je zatrdil, da »nimava kej falit«. Napovedal je
jaso, kjer bo na novo izkopana pot (desno), in po tej morava. Med travniki in
polji, ki so bila že pripravljena na zimski počitek, sva se vzpenjala in se razgledovala
po Polhograjcih, tudi Kočno in Grintovec sva videla. Z uravnave čez 5 minut,
kjer so ležali hlodi, so v gozd vodili trije kolovozi. Odločila sva se za
srednjega. Zasut z listjem ni bil videti nič kaj »na novo izkopan«, a ob njem
je ležal kompresor, ki bi res utegnil biti povezan s kopanjem poti.
Po 10 minutah se je pri krmišču s prežo pot končala.
Z nekaj domišljije sva razbrala nadaljevanje v desno, zatem pa je z leve pritekla
širša steza in odslej sva hodila po tej. Ko se je čez slabih 10 minut steza
spustila v desno, sva se držala bolj levo, navzgor. Brž zatem naju je presenetila
na drevo pritrjena vpisna skrinjica, na kateri je pisalo Klešč-Klišca 788 m. Ta nadmorska višina je na kažipotu na izhodišču
napisana pri Velikem vrhu. Skrinjico so gotovo označili domačini, ki naj bi
vedeli, kaj je kaj, a tudi kažipot na izhodišču je delo domačinov, zato je
uganka še bolj zagonetna. Klešč je na zemljevidu Polhograjsko hribovje kota 811, na Ljubljani in okolici pa 784, kar je na Polhograjskem hribovju neimenovana kota (783).
Klešč sva zapustila sprva po poti vzpona, k Setniku
25 pa sva šla po cesti, ne čez travnik kot gor
grede. V 40 minutah sva prispela nazaj na križišče pod veliko hišo. Na Mali vrh
sva hotela po drugi poti, kot pa sva prišla z njega. Na balkonu se je prikazala
gospa, s katero sva se pogovarjala že zjutraj: »A sta že nazaj?!« Še dobro, saj
ne vem, ali bi bila sama našla pot na Mali vrh, skrito za pesjakom,
sploh ker nisva vedela, da nanjo usmerja kažipot Pot na Strmine.
Za pesjakom naju je res čakala razločna stezica. Pobočje je bilo strmo, stezica,
ki se je vzpenjala vzporedno z njim, pa ne toliko. Ponekod je bila podprta z
debelci in čez čas se je razširila v kolovoz.
Ko sva stopila iz gozda na travnik, sva levo zgoraj zagledala Mali vrh in zavila proti njemu. S pobočja sva videla Sv. Martina na Setniku in v daljavi Sv. Mohorja in Fortunata na Korenu. Od križišča čez Strmine do Malega vrha sva hodila četrt ure. K sreči nama ni bilo treba še enkrat prav na vrh, saj je bilo tam kar precej ljudi. Po že znani poti sva se v pol ure vrnila na Praproče.
Velika Trava
Ker so Praproče tudi izhodišče za Veliko Travo, sva
se odpravila še v spodnji del vasi (v smer, iz katere sva se zjutraj pripeljala)
mimo kapelice, velikega toplarja, polnega drv, med starimi vaškimi hišami in
gospodarskimi poslopji. Posebno lepa se nama je zdela obnovljena hiša št. 10 iz
leta 1846, za njo pa sva videla cerkev sv. Jurija. Kakih 10 minut od avta sva med
vodnim zajetjem in toplarjem zavila levo navzgor po gozdni cesti, kamor je
kazal zdelan kažipot Gora 045h (Lovrenc).
Razcep čez 10 minut ni bil označen. Račič ga ne
omenja; odločila sva se za levi krak. Pripeljal naju je h kamnolomu. S kolovoza
desno od njega sva se po nekaj metrih povzpela levo na strmo travnato pobočje.
Ozka viseča stezica je tekla skozi visoko travo in prečkala dve grapi(ci), ves
čas proti pečinam Praproškega griča. Ko se je 
izgubila, sva precej na
pamet zavila levo ter z nekaj tavanja po brezpotju dosegla greben. Po njem je
tekla stezica desno proti Praproškemu griču in levo proti Veliki Travi. Ko sva po
kakih 20 minutah zakoračila na velik travnik, ga je Jani takoj prepoznal kot
tistega z Račičeve fotografije. Čezenj sva prišla do »pomola« (676 m), od koder je 
pogled na dolino in okoliške hribe.
Na cilju sva našla geodetski kamen. Velika Trava je videti le južni vrh
Praproškega griča (709 m). Na zemljevidih je ni, le na Polhograjskem hribovju je kota 676 brez imena. Edino na PeakVisorju
sem jo zasledila, a tam z višino 690 m.
Med vračanjem so nama bile v pomoč
suhe veje, ki sva si jih po brezpotju postavila za kažipote, ker sva se bala,
da ne bova znala dol. V 40 minutah sva se pri toplarju vrnila na cesto in po njej k
avtu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar