Mejni kamen LW 60 pod Vrhovčevim gričem

Kakor sem napovedala v opombi na koncu prejšnjega zapisa, sva se 17. julija med potjo na Jazz Cerkno ustavila na prevalu Kladje v naselju Podlanišče (787 m; S 46.110436, V 14.013326), znanem predvsem zaradi kolesarske dirke Maraton Franja, da bi poiskala mejni kamen LW 60. Nad cesto na prevalu stoji spomenik, posvečen borcem in talcem iz Podlanišč, Cerkljanskega vrha in Podpleč, padlim v NOB. Na obelisku so tri plošče; na eni je posvetilo Po težkih temnih dnevih trpljenja za ceno njihovih žrtev narod vstal v novo življenje, na drugih dveh pa imena 24 žrtev. Onstran ceste sva med hišama Podlanišče 1 in 4 opazila predrapalski kamen z meje med Goriško in Kranjsko z napisom Deželna meja / V Cerkno in puščico v tisto smer, pod puščico pa K 6.767 (Štefan Rutar ga je poimenoval Purgarjev, po domačinu, ki je kamen rešil pred Italijani: porabil ga je za obteževanje kisle repe in zelja).

 

Deževalo je, a za pot, ki je bila pred nama, dežnik ni posebna ovira. Pri Podlaniščah 1 sva se povzpela po asfaltni cesti (smer Ermanovec in Slajka, v nasprotno smer Bevkov vrh in Sivka) mimo vmesnega rapalskega mejnika 34/LXIX v gozd. Ob vstopu vanj je kazal levo na gozdno cesto kažipot Škofje, midva pa sva nadaljevala po markirani asfaltni. Ob njej je bil tu in tam prostor za kak avto (če bi ga na Kladju zmanjkalo). Vztrajno se je vzpenjala in naju po 20 minutah pripeljala iz gozda na Laniško ravan (905 m). Na travniku pod cesto so se pasle krave. Na razpotju pod Podlaniščami 16 so bili kažipoti nazaj Bevkov vrh 1h 15min, levo Bolnica Franja 1h 30min, naprej Ermanovec 50min (najina smer). Po kakih 5 minutah sva prišla do kažipota pod orehom (920 m) levo Ermanovec – pešpot 45min. Od njega sva zagledala hišo s tablo na pročelju in šla pogledat, kaj sporoča.

Znašla sva se pri domačiji Na Lanišah (Podlanišče 15), ki se imenuje po nekdanji pridelavi in predelavi lanu ter prodaji tja do Trsta, danes pa je znana po sonaravnem kmetovanju in prirejanju porok v naravi. Na tabli, ki naju je pritegnila, je pisalo: V tej hiši se je rodil 22. septembra 1808 / Mihael Peternel / duhovnik, šolnik, naravoslovec in prvi ravnatelj ljubljanske realke / Postavili: domačini in Občina Cerkno 22. septembra 2003 (po velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti, MK 2008, in Enciklopediji Slovenije se je rodil 22. novembra). Na Wikipediji piše, da se je rodil na Podjelovem Brdu (domačija je tedaj spadala v Podjelovo Brdo, zdaj pa v Podlanišče), na nagrobniku na ljubljanskem Navju pa v Novi Oselici (tako tudi Osebnosti in ES). Umrl je 6. avgusta 1884. Bil je imeniten um: ni bil le duhovnik in profesor naravoslovnih ved (učil je fiziko in matematiko ter se ukvarjal še s kemijo, z astronomijo in zemljepisom), ampak je tudi izdeloval učila, risal gradbene načrte, svetoval mlinarjem in barvarjem, sodeloval pri izdaji Vegovih logaritemskih tablic ter uvajal slovensko strokovno izrazje (njegov spis Imena, znamnja in lastnosti kemiških pervin, 1862, je začetek slovenskega kemijskega izrazoslovja). Ko sva stopila na dvorišče, sva mlademu gospodarju nekoliko v zadregi pojasnila svojo radovednost, a naju je prijazno povabil: »Kar pošpegajta!«

 

Nadaljevala sva po cesti nad domačijo. Za čednim vrtom sva zavila desno na markiran kolovoz čez travnik navzgor proti gozdu. Z njegovega roba sva od klopc z lepo urejeno okolico videla spodaj domačijo, v ozadju pa Kojco, Porezen in njune sosede. Nekaterim markacijam je bila dodana 1, znak SPP. Na razcepu sva sledila markaciji levo. Na večinoma široko, udobno pot je tu in tam sililo malinovje, med katerim je bilo nekaj grmov divjega ali rdečega bezga z živordečimi jagodami. Čez 10 minut sva zagledala dolgo pobočno vojašnico, pred njo pa kažipot in vpisno skrinjico Pohodne poti Občine Gorenja vas - Poljane (KT 9). V opisu pohodne poti sem prebrala, da je to italijanska karavla, ki so jo v letih 1937 in 1938 zgradili furlanski mojstri. Vstopila sva; dolg hodnik je povezoval opustošene prazne prostore. Za vojašnico so se pojavile še zeleno-modre in belo-rumene markacije. Kratkemu strmemu vzponu je sledila uravnava s križiščem in rumenimi kažipoti nazaj Kaverna 50 m, naprej Vrhovc, levo Šance 150 m, desno Podlanišče. Pri Vrhovcu in Podlaniščah sta bili sliki pohodnika in mejnega kamna, ob katerem s hrbtom drug proti drugemu stojita na levi italijanski vojak, na desni jugoslovanski.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najprej sva se odpravila proti Vrhovcu. Od kažipotov sva se spustila do tja, kjer je z leve od spodaj pritekel podoben kolovoz, nato sva hodila po ravnem. Še en spust in po kakih 5 minutah sva prikorakala iz gozda k Vrhovcu (Podlanišče 20). Zaradi dežja in oprezanja za kamni pa tudi ker ni bilo kaj prida rož, se z rastlinami nisem ukvarjala, le pred Vrhovcem sem se ustavila pri nekaj lepih šopkih pikastih pijavčnic (mi je povedala Alenka).

Že od daleč sva ob makadamski cesti, ki pripelje k domačiji s Kladja in se nadaljuje na Ermanovec, zagledala rapalski glavni mejnik 35. Poleg stoji tabla Poti ob rapalski meji. V Škodičevi Meji na razvodnici piše, da je gospodar po razmejitvi leta 1947 kamen razbil, saj mu je rapalska meja presekala posest na dvoje. Tako je sedanji mejnik le posnetek prvotnega in ne stoji več na Vrhovčevem dvorišču, ampak na drugi strani ceste. Ob njej so tudi kažipoti nazaj Bolnica Franja 2h 30 min, Pohodna pot Občine Gorenja vas – Poljane in Podlanišče, naprej Ermanovec (na njih je nadmorska višina 1002 m, na tabli 954 m). Vzpetina nad domačijo je po zemljevidih Vrhovčev grič (1048 m), domačini pa ji rečejo Šance ali Na šancah.

 

Od Vrhovca sva se vrnila na križišče nad vojašnico in zavila levo navzdol proti Podlaniščam po stezici z belo-rumenimi in zeleno-modrimi markacijami. Sestopila sva na kolovoz (verjetno na tistega, ki sva ga videla gor grede) in ko sva zavila desno po njem proti robu gozda, sva že od daleč videla kamen (slabih 5 minut od križišča). Jani je bil precej pred mano in ko je zaukal, sem vedela, da sva našla »svoj« mejnik. Tik pred kamnom LW 60 sta obe markaciji kazali desno navzdol na drug kolovoz, po katerem sta se poti nadaljevali v levo.

 

Še enkrat sva šla k rumenim kažipotom na križišču in sledila tistemu Šance 150 m. Blatna stezica se je strmo vzpenjala večinoma med visoko praprotjo. V dobrih 5 minutah sva dosegla šance (zastarel izraz za obrambni nasip). V desno sva prišla da jase ali zaraščene poseke, ki jo je pokrivala sama praprot. Od tam je bil lep pogled na dolino in okoliške hribe. Tik pod vrhom sva našla ostanek vojaške opazovalnice, na drugi strani hriba pa še eno vojašnico, podobno prvi.

Še zadnjič sva se vrnila k rumenim kažipotom in se po poti prihoda odpravila nazaj na Kladje. Srečala sva mladeniča z razigranim psom; izkazalo se je, da se je mlademu tujcu (govoril je angleško) pridružil Na Lanišah. Zdaj si je »premislil« in se tako navdušil za naju, da sva se ga komaj otepala. Ko smo prišli nad domačijo, se je kar po strmem bregu pognal proti kozolcu k domačemu fantiču. V dobrih 5 minutah sva bila tudi midva pri domačiji in nato v dobrih 20 minutah pri avtu.

Potem ko lani prvič po mnogih letih nisva šla na cerkljanski jazzovski festival (pohodu z Brankom se kljub temu nisva odpovedala), sva se letos odločila le za en koncertni večer. Ker se Branko trenutno potepa po Kirgiziji, smo skupno hribolazenje prestavili na pozneje.