Kažipot Sv. Peter naju je usmeril mimo gasilskega doma k
razcepu, kjer sva se držala levo, na naslednjem pa zavila desno. Kažipotov k
Sv. Petru ni manjkalo in tudi sicer tam z oznakami ne skoparijo, le pri zadnji
hiši ni bilo označeno, da je treba levo skozi smrekovo ožino. Za njo sva se
povzpela čez blaten travnik v gozd. Pot nama je prekrižal drobcen potoček. Kar
strma je bila, a so si nekateri napravili še strmejše bližnjice. Po 10 minutah
sva zavila desno na prečni kolovoz, sledeč 
ključu sv. Petra, ki je znamenje
te
poti. Tudi čez kolovoz je tekel potoček. Pri naslednji markaciji sva zavila
levo. Kmalu je z leve pritekla s knafelčkom označena steza in poslej so naju
vodile oboje oznake. Nekaj časa sva se vzpenjala po peščenem jarku. Cveteli so prvi
telohi. Naslednji razcepi in križišča so bili dobro označeni. Ko sva zavila levo
na prečni kolovoz, sva naletela na prvo znamenje križevega pota. Na nekaj štorih
so stali kamni – možici. Po gozdu je ležalo več velikih skal. Kolovoz se je za
kratek čas zravnal, nato se je spet pognal navkreber. Ponekod je od njega ostala
le še steza.
S križišča na uravnavi
po kake četrt ure sva se povzpela desno po prečni stezi (nazaj JA Begunje).
Vijugasta, a kar široka se je strmo vzpenjala mimo VI. postaje (II.–V. nisva
videla). V skoraj 10 minutah sva mimo VII. prišla do VIII., zidanega znamenja s klopco. V eni niši je bila Marija z Jezuščkom, v drugi pa veja – razpelce. Tudi
dalje sva se kar strmo vzpenjala po koreninah in med telohi. Šla sva mimo IX. postaje,
oznaka za X. pa je ležala na tleh. Za XI. so naju stopnice pripeljale do XII.,
poslikane kapelice in klopce. Od tam sva že videla cerkev sv. Petra. Po blatnih
ograjenih stopnicah (ograjna žica je ponekod ležala na tleh, prav »prikladna« za
spotik) sva se v 5 minutah povzpela k njej (839 m).
Napis Pr Gorjak
(po legi na vrhu gore; nekdaj Pr Mežnar, ker je bila
ob cerkvi na Rebru nad Poljčami mežnarija) na hiši Poljče 29 zraven cerkve, kriti s skodlami, sem prebrala narobe, z
naglasom na prvem zlogu, in gospodinja me
je popravila: Gorják. Ob vhodu vzidana marmorna plošča je sporočala: Vodovod
zgrajen 1982 KS in GD Begunje. Cerkev se ponaša z najpomembnejšimi freskami
Jerneja iz Loke iz sredine 16. stoletja (žal se nisva znašla, da bi Gorjakove vprašala,
ali nama jo lahko odprejo). Za cerkvijo je še ena kapelica. Razgledov žal nisva
bila deležna, menda pa se vidi celo do Triglava.
Odšla sva
po kolovozu mimo vzletišča Društva prostih letalcev Lesce-Bled in table TD
Begunje z opozorilom, da je v času cvetenja prepovedano zapuščati utrjene poti
(tam raste tudi zavarovani encijan). Pri lesi sva vstopila v gozd in na razcepu
nadaljevala po markiranem levem kolovozu. Kmalu za vodnim zajetjem, 
približno
čez 5 minut, sva bila že pri Sankaški koči (Rodine 81, 867 m). Od kažipotov pri
drvarnici levo navzdol Rodine in desno navzgor Žirovnica (JA) sva
se strmo povzpela skozi gozd in se po drugi strani spustila na sedlo kake 3 minute
od koče. S tamkajšnjega razpotja je levo navzdol usmerjal kažipot Žirovnica,
desno je tekla gozdna cesta, naravnost navzgor pa dve stezi. Pri počitniških
hišicah Rodine 80 in 79 na sedlu naju je pred drugo presenetil križ s pločevinasto
ploščico Na Petra zdaj gremo, da Bojca oženimo. Fantovščina julij 1995
(fantovščina in križ se mi ne zdita posrečen par).
Sedlo sva
zapustila po markirani desni izmed omenjenih dveh stez. Z nje se je takoj v
levo odcepila »na črno« uhojena stezica. Najina se je strmo vzpenjala in kmalu je
z leve pritekla tista bližnjica. Iz široke steze, posute z listjem, so štrlele
skale, nato sva se vzpenjala po kamnitem jarku. Po dobrih 5 minutah sva se
znašla 
pri lovski koči LD Stol Žirovnica (Rodine 77). Ob njej so stale miza in
klopi, malo stran razgledna klop.
Od koče sva
nekaj časa hodila po ravnem, nato sva se le rahlo vzpenjala in spuščala. Spremljalo
naju je nekaj pomrznjenih krp snega in obilo ptičjega petja. Svet pod kolovozom
je bil peščen in skalnat. Take so Peči, katerih najvišja točka naj bi bil po
nekaterih virih Smokuški vrh, zato imenovan tudi Vrh Peči. To, po čemer sva hodila, je bil bolj jarek kot kolovoz. Tam
je bilo že več snega, ki se je scejal na dno, zato sva gazila po blatu. Potem se
je pot s številnimi odcepi znova nekoliko razširila. Po kakih 25 minutah sva na
drevesu na desni zagledala črno puščico levo z napisom S.V. (Smokuški vrh),
markacije pa so se nadaljevale naprej. Odcepa sta bila pravzaprav dva; na prvega
je usmerjala samo rdeča puščica. Stezi sta se kmalu staknili in naprej se je vzpenjal
kolovoz; kjer je gledal iz snega in ledu, je bil precej kamnit. Vzponu je sledil
rahel spust. Nekateri, ki sva jih videla pri Sv. Petru, so se že vračali. Pod
vrhom ni bilo več snega, a pot 
kljub temu ni bila posebno razločna. Že od daleč
sva zagledala, kje je cilj: tam, kjer so bili ljudje. Dosegla sva ga v slabe
četrt ure.
Na vrhu (1122 m) je bilo premalo prostora za
vse obiskovalce. Nekateri so tam malicali, drugi so se zatopili v mobilnike, tako
da sva skrinjici in klopce videla le od daleč. Opazila sva, da je lepo
poskrbljeno za 
ptičke, česar se od prejšnjič nisva spominjala. Poklepetala sva s
priljudnim navdušencem za fotografiranje, ki v kulturnem domu vsako leto
razstavlja svoje fotografije. Ima sedem canonov in je želel videti, kakšen je
moj. Včasih je slikal samo rože. Nekoč je fotografiral ptiča, ki je jadral zelo
visoko, in je prepričal ljudi, da je na sliki bombnik. Kar malo ponosno je
povedal, da pozna Janeza Medveška.
Tudi ko sva bila na Smokuškem vrhu prvič (iz
Završnice), je bilo veliko ljudi, a vsaj za nekaj minut sva le lahko sedla na klopco,
tokrat pa sva se kar hitro pobrala.
Do napisa S.V. sva se vrnila po
poti vzpona, tam pa zavila levo, za planinskimi markacijami. Dohitela sva betežno
psičko, staro skoraj 15 let; kar z nama je hotela. Lastnik je povedal, da jo je
gor grede nesel v nahrbtniku. Ko naju je videl zaviti levo, naju je opozoril,
da ne greva prav. Pojasnila sva mu, da sva namenjena na Poljško planino, 
pa
naju je hudomušno posvaril, da se lahko izgubiva. Kljub temu sva nadaljevala in kmalu prišla
do kažipota za Poljško planino (naprej). Široka steza v pretežno iglastem gozdu
je tekla po nekakšnem grebenu, nato se je spustila v desno. Tudi po tej poti je
prihajalo gor veliko ljudi. Po 25 minutah sva pristala na sedlu V Kališah. Levo od poti je pritekla gozdna cesta iz Završnice, naprej
sta usmerjala kažipota Roblekov dom (tudi na drevesu je pisalo
Roblek) in Poljška planina, desno navzdol po nemarkirani grapi pa
je kazal Krpin-Begunje. Med 
malico na sedlu sva si glede Poljške planine
premislila. Spustila sva se v grapo
na blatno stezo in nasproti nama je zapihal mrzel veter. Po grapi je tekla Blatnica,
a je k sreči kmalu zavila desno, midva pa levo. Tudi sneg je še ležal. Vrnila
sva se v grapo, jo prečkala in niže še enkrat. Od združitve z majhnim pritokom je
bila pot boljša – široka, kar kolovoz, in skoraj suha. Pretekla sta jo še dva
potočka in se izlila v Blatnico.
Po 20 minutah se je grapa iztekla na gozdno cesto,
ki se je tam končala, levo pa se je nadaljeval kolovoz. V bližini se v Blatnico
izlije Globoki potok. Na nemarkirani cesti je bilo še nekaj snega. Po njej sva
stopala rahlo navzdol med skalnimi stenami in stolpi. Na cestišču so ležali
ostanki manjših plazov. Blatnica si je skozi 
skale utrla slikovite prehode. Po
25 minutah sva šla mimo mogočne zaraščene grape ter odcepa desno k Sankaški
koči in Sv. Petru. Ob cesti sta stali dve vodni zajetji. Nad novejšim, imenovanim
Sv. Peter, sva opazila stezico, skoraj gotovo speljano k soimenjaku na hribu,
po kateri je sestopal mlad par. Niže je parkiralo več avtomobilov 
in srečala
sva konjenike. Kmalu za zajetjema je bila na drevesce pritrjena smerna tabla za
Sv. Petra desno navzgor 0.45 in nazaj 1.15. Z leve je pritekel neoznačen
kolovoz (bližnjica). V 15 minutah sva pri prvi/zadnji hiši (Begunje 83c)
stopila na asfaltno cesto (tja se je iztekla tudi omenjena bližnjica), ob
kateri je stalo več kot 30 avtov. Blatnica je bila tam že kar velika. Po mostu
čeznjo sva prišla do vodarne Mravlinc (na zemljevidu Stol Mravljinc) s
pitno vodo.
Cesta v Begunje naju je mimo lesene pošasti in
turističnega naselja Krpin pod nekdanjim istoimenskim smučiščem prej kot v pol
ure pripeljala v strnjeno naselje. Za gostilno Tavčar in malo pred cerkvijo sv.
Urha sva zavila desno h gradu Katzenstein, kulturnemu spomeniku
državnega pomena. V njem je bila pred drugo svetovno vojno ženska kaznilnica. 
Vodile
so jo sestre usmiljenke iz Družbe sv. Vincencija Pavelskega, ki so za ureditev
grajskega vrta in postavitev kaznilniške kapele pridobile arhitekta Jožeta
Plečnika. Med vojno je bil tam najprej zbirni zapor za izgnance, nato gestapovski
zapor (del so ga preuredili v muzej). Na tiste hude čase spominja pokopališče 457
talcev in 18 borcev; spominski park z grobovi in kipi 
Borisa Kalina je zasnoval
arhitekt Edvard Ravnikar. Po vojni so v gradu »domovale« politične zapornice,
nato ljudska milica. Zdaj ima bolj ljudomilo poslanstvo: v njem je psihiatrična
bolnišnica. V grajskem parku najdemo še marsikaj zanimivega, na primer zvon
cerkve sv. Urha iz leta 1923, ki »je bil v begunjskih zaporih uteha in tolažba
mnogim jetnikom« (tako spominska plošča), 
spomenik Sintom, žrtvam nacističnega
genocida, ter tabli s slikami in opisi begunjske graščine in tamkajšnjega Plečnikovega
delovanja. Po parku sva se sprehodila na bližnjo vzpetino z dvema njegovima
deloma. Skozi drevored sva prišla najprej do senčnice Brezjanke (tudi Murke) iz
leta 1939, ki jo nosijo mogočna hrastova debla, levo od nje pa po stopnicah k zidanemu
paviljonu s kapelico sv. Jožefa iz leta 1938, imenovanemu Jožamurka. Ta je zelo
plečnikovska in zelo posebna – stavba v stavbi. Klavrno stanje obeh zaščitenih
spomenikov državnega pomena me je prav užalostilo. Od tam sva imela lep pogled
na park, graščino in Begunje.
Od Katzensteina sva se odpravila k dobrih 5
minut oddaljenemu parkirišču. Med potjo nama je padlo v oči še dvoje. Zanimiva
stara stavba z napisom Dub – bar (Begunje 23) je bila nekoč Ratzingerjeva
(tako lastnica občina)/Ranzingerjeva (tako domačini) vila iz leta 1897, čeprav bi
se morala imenovati Cattijeva (tako Jani Kolman, poznavalec zgodovine Begunj) »po
graditelju in prvem lastniku, reškem primariju in mednarodno priznanem laringologu
dr. Juriju (tedaj Giorgiu) Cattiju. Ta je bil med drugim vrhunski numizmatik in
navdušen sadjar, zaradi česar je verjetno leta 1895 kupil posestvo v Begunjah,
ki so bile tedaj 
središče naprednega sadjarstva. Catti je umrl v Begunjah leta
1923, kmalu zatem je posestvo kupil kočevski Nemec Ranzinger, potomec
znamenitih industrialcev in lastnikov glažut po Sloveniji in Avstriji«. Na
fasadi je marmorna plošča v spomin 46 žrtvam druge svetovne vojne iz nekdanje
občine Begunje. Pogled pa nama je pritegnila tudi mogočna zgradba v stenah
Dobrče, znamenito Orlovo gnezdo Francija Stroja, neukrotljivega inovatorja,
podjetnika, pilota helikopterja in – črnograditelja.
Tokratna pot nama je postregla s kar nekaj nehribovskimi zanimivostmi, kakršne popestrijo hojo. Take imava rada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar