Jelenkamen in Španov vrh – prva ponovitev

Vem, naslov zveni prismojeno, ampak lani 27. junija sva šla drugič tja, ker sva obljubila Marjani. Tudi tokrat smo parkirali na Ukovi, sicer pa smo ubrali nekoliko drugačno pot kot midva prvič. Ko sem ponovno prebrala zapis iz leta 2007, sem se že spet čudila, kako jedrnato sem poročala prva leta, zdaj pa ne znam ničesar več povedati na kratko.

 

S parkirišča smo odšli po desni asfaltni cesti (po kažipotih na 600 m je to smer Jelenkamen in do Pristave sta dve uri) mimo zadnjih hiš in vodohrana Ukova (631 m). Kmalu za njim smo zapustili asfalt po stezici, ki je sekala ovinek. Srečali smo sprehajalko, ki se je pritoževala nad vnuki, posebno nad vnukinjo, ker je lena in ne vstane (bila je nedelja). Nato smo hodili po slabem kolovozu, nekaj časa po grapi. Ob poti je cvetelo obilo lepkih osatov. Po slabe četrt ure smo zavili desno za kažipotom Jelenkamen – Dom Pristava 1h 50min (levo Pot čez sedem grabnov). Še enkrat smo naleteli na tisto gospo, ki kar ni mogla nehati klepetati in poizvedovati, kam gremo. Stezo, ob kateri se je košatilo kresničevje, je na več mestih prerezala voda, zatem smo po brvi v desno prestopili potok Ukova. Na drugi strani sta bili dve stezi, a sta se pri naslednji brvi združili. Dalje je bila pot lepša, kar kolovoz, pojavile so se markacije in ob skali z napisom Pristava je stala že tretja klopca. Nato se je kolovoz zožil v še vedno udobno stezo, le bolj skalnata je bila. Srečali smo še dve starejši gospe. Pot se je spet razširila v kolovoz, ob katerem so se vrstili možici, potem se je stisnila v jarek. Izmenično smo se vzpenjali in spuščali. Drevesa, ki so ležala čez pot, so bila zasekana.

 

Po slabih 20 minutah smo zavili desno na komaj opazen odcep, globlje v gozdu označen s kažipotom Kapelica. Ozka stezica je prej kot v 5 minutah privijugala na Kalvarijo (782 m) s kapelico. Leta 1920 jo je neki Jeseničan postavil v zahvalo Mariji z Detetom, da se je srečno vrnil iz prve svetovne vojne. Po drugi so jo najverjetneje zaradi ideoloških razlogov uničili, leta 1992 so tam postavili križ, leta 2000 pa posnetek prvotne kapelice. Po okoliških drevesih je bilo vse polno znamenj in debla so bila popisana. Vpisali smo se v že 15. vpisno knjigo. Tudi klopca in vreča za smeti sta pričali, da je obiskovalcev veliko.

Nadaljevali smo naprej, na drugo stran. Tam so pritegnile mojo pozornost posebno lepe detelje, imenovane škrlatno rdeče. Po brvi smo prestopili grapo na desni in kmalu prišli do dveh vodnih zajetij, okrog katerih je nekdo ustvaril pravcati park. Tam se je v levo odcepila neoznačena steza proti Dolam, po kateri smo se namenili vrniti. Srečanja s starejšimi pohodnicami so se še kar nadaljevala, le na eno mlajšo izjemo smo naleteli, táko s slušalkami, ki je bila izjemna tudi po tem, da je slušalke ob srečanju snela. Dalje smo se vzpenjali po koreninasti stezi in goste krošnje so nas varovale pred sončno pripeko. Na razcepu z rumenimi kažipoti (807 m) nazaj Ukova 30 min, desno Trebež – Pot po pomolih 1 h in naprej Jelenkamen 45 min, Dom Pristava 1 h 30 min čez dobrih 10 minut smo zavili po levem kraku navzgor in nasproti sta nam prišla dva planinca, da mi je kar ušlo: »Vendar kak fant!« Od razglednih klopc smo videli Mežaklo, z nekaj truda tudi Žakljev modri bivak in na neki skali rdeča srp in kladivo.

 

 

 

 

Čez slabih 10 minut smo na nekakšnem sedlu sledili markaciji levo in se po zemljatem pobočju čedalje strmeje vzpenjali. Na neoznačenem razcepu v podrtem gozdu se je za pravega izkazal desni krak. Prišli smo do roba z razgledom na savsko dolino in po 25 minutah do stopnic, klinov in jeklenice. Kljub temu pot ni bila tako zahtevna, da bi me prikrajšala za opazovanje rastja: volčjih češenj, gorskih glavincev, osatov, na katerih so se pasli kosteničevjevi ovniči, in celo kranjska lilija je bila vmes. Pri mokovcih, ki so me ob prvem obisku tako očarali, da so »nastopili« celo v moji pesmi o Jelenkamnu, se je odprl lep pogled na Jesenice in Alničje. Tokrat mokovci niso bili nič posebnega, ker pač ni bil njihov čas, zato pa so bili toliko lepši lučniki.

 

 

 

Po dobre četrt ure smo prišli mimo razgledne klopce ter kamna z rdečima Y in črto do skrinjice (ko sva bila tam prvič, je ni bilo) in klopc. Vrh Jelenkamna (1096 m) je kakih 50 m naprej v gozdu in zato nerazgleden. Na njem je tudi geodetski kamen. Med sestopanjem po drugi strani smo naleteli še na kamna s črtama ter številkama neznanega pomena 2 in 3. Do teh smo šli naravnost ali se celo rahlo spuščali, nato smo se začeli vzpenjati, še vedno po grebenu. Srečali smo starejši par, tokrat tujca. Čez slabe četrt ure smo sestopili na sedlo. Desno sta usmerjali puščica in markacija (smer Pristava), levo se bomo vračali, smo sklenili, zdaj pa smo se povzpeli naravnost in zapustili markirano pot. Levo spodaj smo slišali živali na planini, desno zgoraj videli hrib, na katerega je vodila stezica. Ob njej sta bili na kamnu rdeči črta in 2. Na drugi strani hriba nas je pričakal kamen 10.

Za kamnom 15 smo po 20 minutah prikorakali na prosto in se spustili levo mimo cisterne za zbiranje deževnice, tablic z napisom Pozor pes pastir in poveznjene kadi pogledat planino. Potem smo se vrnili na pot in nadaljevali naprej po gozdu navzgor proti naslednjemu hribu, Lenčkovemu Špiku. Pod zelenim vrhom je na razcepu komaj zaznavnih stezic Jani zavil na desno, z Marjano pa sva šli po levi, ker je bilo tam manj grmovja. Ko je stezica izginila, sva nekaj časa gazili po travi med velecvetnimi naprsteci, lučniki, rdečimi slizki ... in se povzpeli desno. Dosegli sva zaraščen kolovoz in dohiteli Janija. Po 10 minutah smo se ustavili pri kupu kamenja, zloženega v piramido, na nerazglednem Lenčkovem Špiku (1231 m). To ime smo našli na zemljevidu in v drevo vrezani črki LŠ sta nam to potrdili. Posedli smo okrog piramide in v prijetni senci udobno pomalicali.

 

Ko smo se spustili na nasprotno stran, se je steza precej razširila in nas v 10 minutah pripeljala na gozdno cesto. Onstran nje smo se povzpeli po zaraščeni stezi, na drugi strani jarka pa smo našli kar dve. Ubrali smo desno. Pri majhnem gozdarskem delovišču je postala razločna, saj jo uporabljajo za vlako. Čez slabih 20 minut smo na križišču s prečno markirano potjo z Javorniškega Rovta zavili levo proti Španovemu vrhu. Večkrat smo prestopili kako vodo, del poti je bil kar struga. Na razcepu po slabe četrt ure smo se povzpeli v desno in prišli iz gozda na razkošno cvetoč travnik. Marjani so bili posebno všeč rožnati gadnjaki (fotografija je njena). Levo spodaj smo zagledali lesenjačo, nato še hišo. Čez čas smo zavili desno na zaraščen kolovoz. Prvič nam je postalo res vroče, saj smo dotlej večinoma hodili po senci. Kolovoz je izginil in maPZS je pokazal, da moramo bolj levo. V tisti smeri je bil res presledek med drevjem in za njim smo znova ujeli komaj opazno pot. Svet je bil moker, da se je kar udiralo. Povzpeli smo se desno do žične ograje, a ker je kolovoza zmanjkalo, smo žal gazili po travi. Po kakih 20 minutah smo na drugi strani travnika na levi zagledali brunarico. Obrnili smo se v desno, proti žičnici. Kar strm vzpon se je v slabih 10 minutah končal na Španovem vrhu.

Glede višine Španovega vrha sem malo zbegana. Na zemljevidu, v atlasu in v novem vodniku Karavanke piše 1334 m (po istoimenskem Klinarjevem vodniku je na tej višini zavetišče GRS), na tamkajšnji panoramski tabli 1361 m, v Klinarjevih Karavankah 1363 m, na bifeju in žičniški postaji pa 1365 m (po zemljevidu in atlasu je 1366 m visok bližnji Črni vrh). Imeli smo lep razgled, prikazan tudi na panoramski tabli. Posedeli smo pred žičniško postajo in bifejem (Planina pod Golico 3d) z vpisno skrinjico za osvajalce Španovega vrha in razglasno tablo s ploščicami, na katerih so po trije osvajalci z največ obiski vsako leto od 2014. Nekatera imena se (seveda) ponavljajo. Lanski zmagovalec (ob našem obisku še ni bil znan) je s 500 vzponi prekosil vse dotedanje (kako le utegne?!). Prijazni oskrbnik nas je ovekovečil na odsluženih žičniških sedežih. Smučišče so konec leta 2016 zaprli, od leta 2018 pa spet živi, kolikor dopušča vreme.

 

Z vrha smo se v slabe pol ure vrnili na križišče in se tokrat spustili po SPP (1 poleg markacij). Prej kot v 5 minutah smo prečkali gozdno cesto, sledeč smerni tablici 1. Javorniški rovt (nazaj Črni vrh). Kmalu smo prestopili grapico, tako da smo jo imeli na levi, in čez čas nas je markacija usmerila vanjo. Po 20 minutah smo pri hišah sestopili na slabo asfaltno cesto v Javorniškem Rovtu in sledili smerni tablici Pristava navzdol (tja tudi kažipot pr'LENČK, št. 12, ekološka kmetija s sirarstvom – najbrž tista, po kateri se imenuje Lenčkov Špik). Pr' Kajžnek' (št. 11) smo stopili na širšo, a nič boljšo asfaltno cesto. Naprej po njej se gre k Domu Pristava, mi pa smo zavili desno proti Jesenicam. Z markirane ceste so se vrstili strmi dostopi k hišam pod njo – ozki asfaltni pasovi, stopnice ali celo nič, zato je veliko avtomobilov parkiralo kar ob cesti. Ko smo se ozrli, smo videli Struško in Vajnež.

 

 

 

 

Naselja kar ni bilo konec. Marjano je zdelovala vročina, a pri zadnji, lepo obnovljeni stari hiši (Javorniški Rovt 47) je kar oživela – arhitektka pač. Tam smo zavili desno v klanec in asfalt se je končal. Preden se je Marjana spet začela pritoževati zaradi vročine, je našla štiriperesno deteljico (kadar smo skupaj, vedno najde tako deteljico ali kamnit srček ali pa kar oboje). Strm kolovoz nas je 25 minut po prihodu v vas pripeljal do gozda. Na razcepu pred njim je desni krak vodil k nepreklicno zadnji hiši, levo pa smo se pognali navzgor po obupno strmem kolovozu mimo kažipotov nazaj Dom-Pristava in naprej Jelenkamen. Po slabih 10 minutah je strmina popustila. Na levi smo znova zagledali Struško in Vajnež, na desni pa Stol. Končno smo se spet umaknili v gozdno senco.

 

Čez 10 minut smo se znašli na znanem sedlu, kjer je pot proti Dolam (ta odsek ni markiran) zavila rahlo desno, se nekoliko spustili in izstopili iz gozda. Na planini so se pasli kosmati osli in tako smo ugotovili, kaj smo slišali gor grede. Nekaj deset metrov smo se spuščali po visoki, a uhojeni travi, nato smo zavili ostro levo v grapo v gozdu, kjer so se ob za silo vidni stezici zibala bela socvetja naglavk. Po slabih 10 minutah se je pot za nekaj časa zravnala. Jarek, ki je ostal brez brvi, smo kar preskočili. Poslej je tekel desno pod nami in iz njega se je slišal šum vode. Spuščali smo se po strmi grapi, zasuti z listjem.

 

Po dobre pol ure smo pristali pri »parku« okrog dveh vodnih zajetij, kjer smo si privoščili nekaj počitka. Tedaj je prišla gor gospa Dušánka, ki že tri leta skrbi za okolico zajetij. Voda je pitna, menda celo zdravilna, in zaradi tega so vsenaokrog ležale plastenke, steklenice in druge smeti. Vse to je pospravila, prinesla prst in rože ter ogradila s kamni. Planinci so rekli, da zdaj nimajo časa, ker delajo na Triglavu, a so ji obljubili, da bodo jeseni postavili klopce in brv. Kalvarija je po njenih besedah energetska točka. Kljub temu smo se ji nazaj grede ognili in po 20 minutah stopili na asfaltno cesto. V 5 minutah smo bili na parkirišču. Od bazena se je razlegal vrišč, predvsem otroški. Tudi nam bi se bila po dobrih 9 urah (čiste hoje dobrih 6) pravzaprav prilegla kopel, pa smo morali potrpeti do doma.

Na Krasji vrh

Krasji vrh je najvišja gora v grebenu Polovnika. Drugo ime za greben je Morizna (tako ga menda imenujejo v Drežniškem kotu). Od zahoda proti vzhodu si sledijo Mali in Veliki (1471 m) Polovnik, Vrh travnika (1476 m), Nad Pečem (1458 m), Špik (1482 m), Pirhovec (1660 m), Veliki vrh (1764 m), Krasji vrh (1773 m) in Debeljak (1628 m). Na slednja sva se odpravila 17. junija lani, ko sva si spet privoščila nekaj Posočja.

 

Iz Kobarida sva se odpeljala v Drežnico in tam sledila smerokazu levo Drežniške Ravne. S križišča v Drežniških Ravnah sva se povzpela desno. Tudi na naslednjem križišču sva zavila desno in pri koritu z vodo je bilo konec asfalta (od tam sva se pred časom povzpela na Krnčico). Zelo slaba makadamska cesta naju je pripeljala na parkirišče pri tabli TNP na planini Zapleč (1201 m; S 46.28318, V 13.63069). Vreme je bilo lepo, razgledi tudi, zvonili so kravji zvonci. Na Krn je pripeljal helikopter – začela se je poletna sezona.

 

Odpravila sva se po cesti mimo planine Zapleč. Na njej so od zadnjič zgradili novo hišo. V ozadju sta se dvigala goli Krasji vrh in poraščeni Debeljak. V dobrih 10 minutah sva skozi »leso« (ne vem, kako se reče kovinskim vratom, ki so že večinoma nadomestila lese iz lat, šibja in/ali protja) ter mimo velikega betonskega korita in kažipota levo Krasji vrh prišla na planino Zaprikraj. Tam sva izvedela, da je na Zapleču en sam lastnik, lastnica Zaprikraja pa je agrarna skupnost ter da bodo v novi hiši na Zapleču turistični apartmaji.

 

Zapustila sva planino in jo na razcepu mahnila po levem kraku, naravnost navzgor v skalnat gozd. Ker je bilo že vroče, je senca prijala. Steza se je hitro iztekla na kamnit kolovoz. Vzpela sva se desno po njem ob robu gozda ter skozi leso s kažipotoma nazaj Pl.Zaprikr. in levo Ravne nadaljevala naprej, spet v prijetno gozdno senco. Na jasi čez slabih 10 minut sva zagledala Lovsko kočo Pretovč LD Drežnica, na hribčku nasproti nje pa so stale klopce in miza. Ogibala sva se robidovju in koprivam, pogled na modre spominčice pa je bil prav prijazen. V gozdu na drugi strani jase sva stopila na širšo stezo. Na razcepu, ki bi ga bila brez kažipota in markacij najbrž prezrla, sva zavila levo na neznatno stezico, ki se je po kratkem spustu iztekla na kolovoz, po katerem sva sestopila levo na križišče. Z leve od spodaj je pritekla pot z Raven, midva pa sva se povzpela naprej, kamor je usmerjal kažipot Krasji vrh. Poslej sva se vzpenjala nekoliko strmeje mimo še enega kažipota nazaj proti Zaprikraju.

 

 

Utrjeni robovi in škarpa so pričali, da stopava po mulatjeri. Sledil je daljši odsek brez markacij, nato pa dobro označen oster levi ovinek. Steza (mulatjero je ponekod že prerasla trava) se je za nekaj časa položila, ko pa se je začela znova vzpenjati, se je slabih 20 minut od lovske koče najina pot odcepila desno. Kmalu zatem sva stopila na jaso, poraslo predvsem s čmerikami, pa spet v gozd. Markacije so postale redkejše. Mulatjera je delala velike zavoje in za ostrim levim ovinkom naju je pričakala zelo kamnita pot; nekateri odseki so bili tako skalnati, da bi jim bile res kos le mule, vozila ne. Zaradi podrtega drevja je nastal krajši »obvoz« čez strmo pobočje.

 

Po 25 minutah sva dosegla razcep (1450 m): desno Snežna jama, levo Koluji, levo in desno Krasji vrh. Zavila sva levo. Cveteli so planinski sroboti in trilistne vetrnice. Po dobre četrt ure sva prišla iz gozda na travnike, pokrite s pisano preprogo zelenih in suhih šopov trave ter posejane z grmi, nizkimi drevesi in skalami. Kmalu se je pokazal Krn. Ozka stezica je tekla vzporedno s pobočjem in se obračala v desno. Ob njej so cveteli ranjaki in nokote. Imela sva lep pogled na Drežnico, Idrsko, Kobarid in Matajur nad njim. Tudi tam je škarpa izdajala (nekdanjo) mulatjero; ponekod sta se vsaj slutili še dve kolesnici, večinoma pa je ostala samo ena, zdaj stezica. Pogled so mi razveseljevali clusijevi svišči, modre grebenuše, poponi, mračice, cvetoče gozdne jagode.

 

 

Na razcepu čez slabe pol ure je pot zavila ostro desno na Krasji vrh, kažipot naprej Koluji^10min pa naju je vabil na nemarkirano stranpot k ostankom okroglih temeljev protiletalske obrambe, imenovanih »koluji« (tudi koluti). Med hojo tja sva vznemirila čredico ovac. Mimo nečitljive plošče, ki je bila nekoč tudi lepo okrašena (najbrž posvečena graditeljem), sva prispela k topniškim položajem italijanske vojske iz prve svetovne vojne na strmem južnem pobočju Polovnika, ki se imenuje Kras (od tod ime Krasji vrh), z razgledom na soško dolino in strmo nadaljevanje grebena. Na tamkajšnjih skalah sva opazila številne fosile. Uhojena stezica na Krasji vrh je pričala, da se vsaj nekateri obiskovalci tega kraja ne vračajo na razcep in označeno pot, a midva sva se.

 

 

 

 

 

Z razcepa sva se povzpela po travnatem pobočju in zaradi ključev je bilo razgledovanje pravi užitek: z vsakega dela poti sva videla kaj drugega. Ovčji iztrebki so očitno privlačili številne bleščeče zelene in glasno brenčeče spomladne ali smaragdne govnače. Ob levem ovinku čez 25 minut je tičal odbit kol, morda ostanek kažipota. Čeprav so se markacije izgubile, sva brez težav dosegla greben in že od daleč zagledala vpisno skrinjico na vrhu. Nanj sva stopila po slabe četrt ure.

 

Na Krasjem vrhu je zaradi ovc krasno smrdelo, a je bilo vredno potrpeti, ker je bil z njega krasen razgled, krasili pa so ga tudi avriklji, zaspančki, resje ter obilo navadnih slečnikov in alpskih veles. Proti severozahodu se je Polovnikov greben nadaljeval z Velikim vrhom, na severu sva onstran Javorščka videla Rombon, Jerebico, Svinjak, za njim Loško steno, čisto zadaj pa sta se v oblakih skrivala Mangart in Jalovec, če naštejem samo najimenitnejše in seveda tiste, ki sva jih prepoznala, kot so še Bavški Grintavec in za silo celo Triglav na severovzhodu, Krnčica in Krn na jugovzhodu. Nad tem rajem se je zibaje »sprehajal« jadralni padalec.

 

Vrh sva zapustila po drugi strani, ker sva hotela še k Snežni jami in na Debeljak. Ovce so nama obenem sledile in bežale pred nama. Opazila sva več ostalin iz prve svetovne vojne. Čez pol ure sva se ustavila pri kaverni in se sprehodila po notranjosti. Ob poti so ležali zarjaveli kosi vojaške opreme in globoko spodaj kletka, v kakršne zapirajo nerazstreljena ubojna sredstva. Pri drugi kaverni čez slabih 10 minut sva videla ostanke zgradb in spomenik italijanskemu častniku Vincenzu Menni, ki ga je 7. oktobra 1915 ubila avstrijska granata. V okolici so cvetele dvocvetne vijolice, rožni koreni in rumeno milje pa še ne.

 

 

Čez četrt ure sva prišla do odcepa k Snežni jami. Z najine strani ni bil označen. Kar strm spust desno naju je pripeljal do kotanje, polne snega, a pričakovala sva kaj več. Avrikljev in navadnih slečnikov po vsem videzu ni nič zeblo. Vrnila sva se na stezo in nadaljevala po njej mimo kažipota k jami, namenjenega hodcem iz nasprotne strani. Poslej je bila steza nekoliko udobnejša. Ob njej so cvetele trilistne vetrnice, po njej pa so se prav prerivale mravlje. Prek skalnate jase sva se vrnila v gozd. Čez 10 minut je bilo desno ob poti majčkeno mravljišče in poslej na njej ni bilo več mravelj.

 

Ko sva prišla spet na plano, nama je možic pritegnil pozornost na škarpo na levi, nad katero je tekla nemarkirana mulatjera. Zavila sva nanjo (dotedanja pot se je nadaljevala navzdol) in se začela vzpenjati na Debeljak. Kmalu sva obrnila ostro levo na široko travnato stezo, obdano s skalovjem, in vstopila v gozd, bolj med grmovje, med katerim se je bilo treba pretikati in se celo plaziti pod vejami, ki so visele na pot. Ta s travo porasla mulatjera se je vzpenjala v serpentinah. Ovinka čez dobre četrt ure zaradi smrek sploh nisva opazila, pot pa je tekla tudi naprej. Jani se je k sreči ozrl, tako da sva se brž vrnila na »glavno cesto«, ob kateri so cvetele nizke relike. Ta dan sva že videla nekaj popkov pogačic, tam pa so se že razcvetele. S te poti sva imela Krasji vrh kot na dlani. V 10 minutah sva pri ostanku objekta dosegla vršni greben. Vrh je bil na desni in do tja je bilo le še kakih 10 minut hoda. Debeljak (1628 m) je najvzhodnejši vrh Polovnika. Tudi na njem je najti ostanke prve svetovne vojne (objektov, strelskih jarkov, zarjavelih delov nabojev). Čezenj se je spreletelo jadralno letalo.

 

V dobrih 20 minutah sva bila spet pri možicu, se poslovila od Debeljaka in nadaljevala po prejšnji poti. Ob njej je bilo še več manjših mravljišč in spet je mrgolelo mravelj. Škarpe so naju opominjale, da sva še vedno na mulatjeri, ki je bila ponekod mehko posuta z listjem, drugod polna skal in korenin. Ostanki kamnite »hiške« na levi najbrž niso bili iz prve vojne. Čez 10 minut se je na desni pojavil skalnat travnik, med njim in najino stezo pa je tekla nekakšna suha struga. Hitro sva se vrnila v gozd in prišla na razcep, kjer sva zjutraj zavila proti »kolujem« in Krasjemu vrhu.

 

Tako sva zašpilila klobaso in se poslej držala že znane poti. Nasproti zdelanega kažipota Planina Zaprikraj čez dobre pol ure sva šele zdaj opazila smejočo se skalo. Na planini Zaprikraj čez 20 minut so ravno seganjali krave k molži. Do avta je bilo le še dobrih 10 minut. Med vožnjo domov sva se ustavila ob spomeniku padlim borcem in žrtvam fašizma pri Drežnici, majhni vasi z mogočno cerkvijo in še mogočnejšim ozadjem ‒ Krnskim pogorjem. Celo tam, tako rekoč v dolini (541 m), sva bila deležna prelepega razgleda.

 

 

 

 

Lansko Posočje je bilo tako spet lepo in zanimivo. Upam, da bo letošnje tudi. Se že bliža.