Po poti XIV. divizije – 11. etapa

Od Doma na Svetini do Opoke (KT 12)

 

V noči na 14. februar 1944 se je divizija spustila v dolino Voglajne ter brez težav prečkala tako reko kot železniško progo in cesto Celje–Rogaška Slatina. Progo je celo minirala in iztirila dva vlaka. Čez dan je nadaljevala proti Dramljam. Nad njimi so jo med kratkim počitkom na Slemenih napadli Nemci. Potem ko so jih partizani odbili, so se srečno zatekli na Konjiško goro.

 

Med vožnjo na izhodišče sva se ustavila pri spomeniku na grobu 30 padlih borcev in aktivistov IV. operativne cone na križišču pod Svetino. Parkirala sva pri Domu na Svetini (Svetina 2, S 46.190198, V 15.301674), ki je bil v petek, 19. aprila, seveda zaprt.

 

Za domom sva sledila kažipotu desno Opoka pri Štorah 2h, Dom na Resevni 2h 20min (naprej Lisca 9h, Pečovniška koča 45min) in se povzpela v gozd. Tam je bil tudi stebriček športno-rekreativne poti Po Štorah AŠ1. Nad domom je vrh Ramance (780 m), najvišja točka 11. etape. Po gozdu so še ležali ostanki snega. Po slemenu Ramance sva šla mimo vodnega zajetja, betonskega stebrička s številko 8 (pozneje sva opazila še dva) in spominske ploščice KOZOVINC / POLDI / † 6. 3. 2005 ter se mimo še enega zajetja spustila do roba gozda s pogledom v dolino. Na razpotju so naju pričakale že slabo čitljive lesene oznake: smerni tablici nazaj SVETINA 10 min, TOLSTI VRH 40 min, CELJSKA KOČA 1,00^h in levo navzdol ŠTORE ČEZ ŽLAJFO 1,30h ter kažipot naprej RESEVNA 2,20h (če sem prav razbrala). Podatki na »uradnih« planinskih kažipotih (750 m) so se za 10 minut razlikovali od tistih pri domu. Tam sta bila še smerna tablica za Barbarino pot in stebriček AŠ1, na katerem je bil tudi znak XIV.

 

Pri klopci in smetnjaku sva šla spet v gozd, nato pa iz njega mimo zapornice zakoračila med hiše Javornika. Četrt ure od izhodišča sva se ustavila pri Vrunčevem domu (Javornik 29, 766 m), poimenovanem po prvem komandantu Celjske čete Franju Vrunču - Buzdi, ki so ga že mesec dni po njeni ustanovitvi Nemci ujeli in ga 24. avgusta 1941 ustrelili. Dom je zgradila ZB NOV Štore (na plošči je datum 4. 7. 1962), zdaj pa v njem domuje Lovska družina Bojansko-Štore. Tam se je asfaltna cesta začela spuščati in zapustila sva naselje. Za delavnico za brunarice sva po slabih 10 minutah pri Doboškovi kapelici zavila levo; poleg kažipotov RESEVNA in XIV. v tisto smer je še en nenavaden kazal v nasprotno: Pot 23000 korakov (to je krožna etnološko-naravoslovna pot, speljana okoli Svetine). Slaba ozka asfaltna cesta se je pred naslednjo hišo končala. Desno se je odcepila pot na Resevno, midva pa sva nadaljevala naravnost (Ravnine, 709 m): Opoka 1h 40min, Štore (železniška postaja) 2h. V gozdu za naslednjimi hišami sva spet naletela na zaplate snega in cesta se je končala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po daljšem spustu sva na razcepu zavila levo proti travniku. Desno zgoraj sta stali lesena hiška in preža. Čez kake pol ure sva sestopila na makadamsko cesto in krenila desno po njej. Markacija za nazaj je bila prekrita z bršljanom. Cesta se je nad Šentjanžem nad Štorami spremenila v asfaltno. Ker sva na levem ovinku prezrla markacijo, sva po slabih 10 minutah nasproti hiše z glicinijami (Šentjanž 11a) prišla na cesto Štore–Svetina.* Zavila sva desno nanjo in pri hiši 11 je maPZS  pokazal, da morava levo navzdol, čeprav markacij tam ni bilo. Asfaltni odcep se je prelevil v kolovoz in zavil levo proti domačiji št. 25 z asfaltiranim dvoriščem. Dve tablici sta naju napol zabavno, napol strašljivo posvarili pred psom. Na hišnem vogalu sta se skrivali oznaki za najino pot. Gospodinja naju je poučila, da morava pod hišo čez pokošeni travnik ob njivi in desno ob njej (markacij še vedno ni bilo).

 

 

Po travnatem kolovozu sva se napotila v gozd in tam končno prišla do (ostanka) markacije. Po slabe četrt ure sva prispela k Turnšku (Šentjanž 24a), h kateremu je z desne od zgoraj pritekla asfaltna cesta. Povzpela sva se po njej. Tudi tam ni bilo markacij, le vrh klanca se je desno v zelenju skrival kažipot (Turn, 395 m) Dom na Svetini 1h, Pečovniška koča 1h 45min. Očitno bi bila morala priti na to cesto šele tam. Ker je bil kažipot tako skrit, sva si za vsak primer zapisala koordinate: S 46.20252, V 15.33175. Spustila sva se k naslednjim hišam. Pred prvim gospodarskim poslopjem je lesen kažipot kazal desno PEČINE. Tudi dalje ni bilo markacij. Po dobrih 5 minutah sva prišla do Klenovška (Kompole 86), kjer je bila na obcestnem električnem drogu končno markacija. Na dvorišču sta delala domačina. »Kako pa veste, da je pri nas pri Klenovšku?« Kar presenečena sta bila, ko sta izvedela, da je njuna domačija na zemljevidu. Povedala sta tudi, kaj so Pečine: to je hrib, na katerem stoji cerkev sv. Janeza Krstnika (iz drevja je kukala samo konica zvonika).

 

Malo naprej po cesti nasproti Kompol 84 sva pri slabi kapelici (Turn, 353 m) zavila levo (Opoka 50min, Štore (železniška postaja) 1h 10min) po travnatem kolovozu navzdol proti gozdu. Ob ozki stezici (verjetno kolesnici nekdanjega kolovoza) sva na nekem drevesu opazila slabo vidno belo puščico nazaj, torej sva bila na pravi poti. Potem ko sva prestopila potoček, sva prišla v gozd, kjer sva se prebijala skozi grmovje in podrast. Čez čas so se pojavile markacije in stezica je postala razločnejša. Rezala je strmo pobočje in desno pod njo je tekel potok. Čez slabih 15 minut sva prišla iz gozda k Urhu (Kompole 23), kjer sva stopila na asfaltno cesto. Daljšemu spustu je sledil vzpon proti glavnini vasi.

 

Na križišču vrh vzpona čez 10 minut se je Pot XIV. divizije nadaljevala desno mimo Polaka (Kompole 18), a sva najprej zavila levo, ker sva hotela poiskati še en spomenik, in se ob asfaltni cesti napotila proti naslednji skupini hiš. Pri neki hiši se je podilo in divje lajalo pet psov, da sva se jih prav ustrašila, čeprav so bili za ograjo. Po dobrih 5 minutah sva na križišču zavila desno za smerokazom Kompole in ob cesti pred krajevno tablo zagledala piramidast spomenik, posvečen štirim članom Ocvirkove družine, ki so padli v NOB.

 

 

 

Vrnila sva se k Polaku in nadaljevala v nasprotno smer, spet po Poti XIV. divizije, a le nekaj korakov. Takoj za prometnim ogledalom pred Kompolami 19, kjer pot zavije levo na travnik (kažipota na 286 m: levo Opoka 35min, Štore (železniška postaja) 55min), sva namreč ostala na cesti, ker sva se odločila poiskati še eno spominsko ploščo. Na desnem ovinku pod hišo, podobno gradiču, sva se povzpela levo po pokošenem pasu travnika v zgornji del vasi. V 5 minutah sva dosegla asfaltno cesto in pri Kompolah 50 zavila desno nanjo; razveselila naju je s prijaznimi razgledi. Pri smerokazu Straža sva zavila desno čez potok Maršek. Ujela sva markirano pot na Resevno. Na razcepih sva se držala levo in na drugem prečkala Žikovski potok. Zdaj sva bila že v Prožinski vasi. Strma asfaltna cesta se nama ni zdela ravno prijetna pot na Resevno. Pri hiši 68a sva zavila desno in takoj zatem naju je kažipot Resevna usmeril levo. Tedaj (20 minut od Kompol 50) sva zagledala športno igrišče in na škarpi ploščo v spomin na prehod Štirinajste skozi zaselek Prožinske vasi Straža 14. februarja 1944.

 

Zdaj je bilo treba nazaj v Kompole in po 20 minutah sva bila pod cerkvijo sv. Lovrenca. K njej sva se povzpela kar po traktorskih kolesnicah čez travnik. Ob cerkvi raste hči najstarejše trte na svetu, darilo mesta Maribor, pa ne le to: tam je tudi pravcata razstava trt in vsak primerek je opremljen z imenom. Pod cerkvijo stoji podružnična osnovna šola. Mimo šole in pokopališča sva se pri Kompolah 93 (župnišču) vrnila na cesto, nato pa zavila desno in kmalu na neoznačenem razcepu z znamenjem desno navzdol k igrišču športnega kluba. Od njega sva se spustila levo k ograjenemu območju z napisoma KORAL GLOBOKO in ZAVETIŠČE ZA KONJE. Na zapornici ob tem območju je markacija (sicer na napačni strani poti, zato dvoumna) in desno od nje sva se spustila v gozd po hudo erodirani poti. Dobrih 10 minut od cerkve sva pristala na asfaltni cesti v Prožinski vasi, zavila levo po njej in prišla na cestno-železniško križišče (Opoka, 255 m) s kažipoti nazaj Svetina 1h 55min (midva sva zaradi dveh stranpoti hodila več kot 3 ure), Pečovniška koča 2h 35min, Vrh nad Laškim 6h 00min, levo Štore (železniška postaja) 20min, naprej Opoka 5min, P.bolnišnica Zima 2h 5min.

 

 

Čez Voglajno in železniško progo sva prikorakala do ceste skozi Opoko, zaselek Prožinske vasi. Takoj desno ob cesti sva našla spomenik prehodu Štirinajste 14. februarja 1944; na veliki skali je poenostvaljen zemljevid slovenskega dela njenega pohoda. Cesto sva prečkala pri avtobusni postaji in po nekaj korakih v levo prispela h kozolcu pri Prožinski vasi 17, kjer je KT 12. Nad skrinjico je opozorilo PAZI STREHA PADA, malo naprej pa kažipota nazaj Dom na Svetini 2h, Resevna 1h 30min, naprej Blagovna 50min, P.bolnišnica Zima 2h, ki bo cilj naslednje etape.

 

 

 

 

Vrnila sva se čez Voglajno in dalje po poti prihoda. V 20 minutah sva bila pri šoli v Kompolah. Potem sva prehodila še tisti del poti, ki ga tja grede zaradi stranpoti nisva. Čez travnike, tudi nepokošene, sva v dobrih 5 minutah prišla do Kompol 19 in kažipotov na 286 m ter pri Polaku zavila levo na že znano pot. Po 25 minutah sva sledila kažipotu na 395 m, skritemu v zelenju. V gozdu je kmalu zadišalo po čemažu. Pot kljub markacijam ni bila videti ravno prometna. Čez kakih 10 minut sva stopila iz gozda na travnik pod domačijo Šentjanž nad Štorami 26 z dvema markacijama. Od nje sva se povzpela na cesto, ob kateri sta bila kažipota (471 m). Ker si o tistem Svetina 50min, Pečovniška koča 1h 35min nisva bila čisto na jasnem, ali kaže desno po cesti ali čeznjo na kolovoz strmo v gozd, sva gospodarja vprašala, kje se nadaljuje Pot XIV. divizije. Bil je odločen: najprej le malo desno po cesti, nato pa levo z nje, tisti kolovoz pa da je »neroden«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva pustila za seboj odcep, kjer sva šla zjutraj levo navzdol, in hišo z glicinijami, kjer sva zapustila glavno cesto, je na desnem cestnem ovinku čez 10 minut pritekla z leve zaraščena označena pot, verjetno tisti kolovoz, ki nama ga je zadnji sogovornik odsvetoval. Čez 5 minut sva pri preraščeni markaciji zavila levo z gozdne ceste. Do
Doma na Svetini sva imela še uro hoda. Tam naju je čakalo presenečenje; naproti nama je prišla mladenka z vprašanjem: »Ali vas je deset?« Izkazalo se je, da je bil dom izjemoma odprt za napovedano skupino desetih, ki so se prikazali kmalu zatem.

Med vožnjo domov naju je malo pred Šentjanžem 26 presenetila tabla z napisom DOBRODOŠLI  / V ŠENTJANŽU / GRAD PREŽIN / 1158 / CERKEV SV. / JANEZA KRSTNIKA / 1525. Ustavila sva se in se povzpela na Pečine. Na kraju, kjer je bil nekoč grad, je zdaj lepo obnovljena cerkev, na mestu grajskega bergfrida (obrambnega stolpa) stoji cerkveni zvonik, od gradu pa ni ostalo nič. Pomudila sva se še v Štorah pri osnovni šoli z veliko ploščo v spomin na padle borce in žrtve fašizma ter v Celju na Teharski cesti 124 ob Voglajni pri Farčnikovi hiši, kjer je bila leta 1941 javka 1. celjske čete, na kar spominja plošča pod tiso. Pot XIV. divizije bova nadaljevala jeseni, saj bova poletje izkoristila za višje hribe in gore.

 

* V nasprotju z maPZS dejansko markirana pot zdaj teče takole. Ko se makadamska cesta že spremeni v asfaltno, nas na ostrem levem ovinku težko opazna markacija povabi desno na zaraščen kolovoz. Ta se izteče na cesto Štore–Svetina nad hišo Šentjanž 26. Če markacijo spregledamo, pridemo na glavno cesto dve hiši niže in se moramo do številke 26 povzpeti po njej. Pri tem se ne smemo zanašati ne na maPZS, ne na Geopedio, ne na vodnik Francija Horvata, ker vsi ti pot obravnavajo še po stari trasi mimo domačije Turn(šek). Čez dvorišče hiše 26 se je treba spustiti skozi gozd na asfaltno cesto že nekaj deset metrov za Turnškom in po njej sestopiti v sosednjo vas h Klenovšku (Kompole 86).