Tisočaki v slavniškem pogorju: Koritnjak, Ostrič, Griža, Medvižica in Razsušica

Lani sva se na prvi zimski dan (22. decembra) potepala po slavniškem pogorju. Na Slavniku sva bila že večkrat, zato sva ga tedaj izpustila (čeprav je najbolj »slaven«) in se povzpela na tisočake jugovzhodno od njega ob meji s Hrvaško, ki so celo višji od njega. Ker nama je bil potep všeč, sva ga sklenila ponoviti s Tomažem, a spomladi, ko bo vse cvetelo. Naivno sem pričakovala, da bom o tem, kaj in kje že cveti, izvedela od tamkajšnjih turističnih in planinskih društev, pa se mi ne na e-pošto ne na telefonske klice ni odzval prav nihče. Potem se je vendar oglasil prijazen možak, čigar telefonska številka je bila za take namene objavljena na spletu, a je bil precej presenečen, češ da je že dolgo upokojen. Nekaj se mu je zdelo o potonikah in narcisah, tudi z ženo se je posvetoval, vendar nisem izvedela nič zares uporabnega.

 

 

 

 

 

 

Gremo, pa bo, kar bo, smo se odločili in se 5. maja odpeljali v Zágrad, zaselek vasi Golac v občini Hrpelje - Kozina. Parkirali smo poleg kala (S 45.505553, V 14.056246), v katerega je speljana voda iz obokanega studenca Vrulja (vrulja je kraški izvir). S smernih tablic ob kalu smo izvedeli, da je to parkirišče izhodišče za več ciljev.

 

Odpravili smo se proti hišam in mimo kažipotov (750 m), v našo smer Ostrič (Žabnik) 1h 15min, Razsušica (Glavičorka) 2h 30min). Na razcepu smo zavili desno z asfaltne ceste na makadamsko. Čez 10 minut nas je kažipot (780 m) Ostrič (Žabnik) 45min, Razsušica (Glavičorka) 2h (kakor da je za nami že pol ure hoda!) usmeril desno skozi prehod v električnem pastirju proti gozdu. Pot je bila ponekod skalnata. Na razcepu po slabih 10 minutah smo se držali levo. Poslej smo se nekoliko odločneje vzpenjali, nekaj časa po jarku. Tudi na naslednjih dveh razcepih smo zavili levo. Desno od nas je tekel kolovoz in ko smo se mu zelo približali, smo ob njem opazili možice, ki so opozarjali prišedše po kolovozu, da je treba zaviti levo na gozdno stezo. Zagledali smo prve tri narcise. Čez četrt ure smo spet naleteli na električnega pastirja in zlezli kar pod žico.

 

Ko smo stopili na plano, smo daleč spredaj zagledali Ostrič. Nad kotanjo na desni se je dvigal gozdnat hrib. Travnike so krasili trebušasti svišči, modre in vijolične grebenuše, mračice, mlečki, košeničice in čedalje več narcis. Po slabih 10 minutah smo prišli do kažipotov pod Silovico (950 m) za nazaj in desno (Slavnik 6h, Razsušica (Glavičorka) 1h 15min, Ribnik 1h, Ostrič (Žabnik) 15min), mi pa smo nadaljevali bolj v levo, kamor ni kazal noben kažipot, da bi Ostrič obhodili po vzhodni strani (nanj smo se nameravali povzpeti pozneje, z druge strani). Markacije so bile redke. Dotedanjim rožam so se pridružili spomladanski svišči, zlatice, zvezdaste kukavice. Za zlate korene smo bili očitno še prezgodnji, a bilo jih je veliko in nekateri so se vendarle že začeli odpirati.

Čez kakih 10 minut smo se pridružili kolovozu, obrobljenemu z mračicami, in nadaljevali v desno po njem (oznak ni bilo). Na travnikih po obeh straneh se je belilo čedalje več narcis. V naslednjih 20 minutah smo jo na razcepu ubrali po levem kraku, obraslem z množico cipresastih mlečkov, odmaknili žico v še eni »lesi« in na razcepu travnatih kolovozov po desnem stopili skozi »vrata« v ograji. Na bližnjem pašniku so se pasli konji. Kolovoz, ki se je spuščal in vzpenjal, je sčasoma postal gruščnat, ob njem pa so se pojavili beli cvetki ptičjega mleka. Pred seboj smo zagledali svoj prvi cilj, Koritnjak, in v zelenju pod njim se je lesketala voda. Spustili smo se k njej ter kakih 10 minut pod »vrati« pristali pri izviru in dveh ribnikih, manjšem in večjem, prekritih z zelenimi algami.

 

Od ribnikov  je vodilo več potk in izbrali smo eno v smeri Koritnjaka. Potem ko smo stopili na kolovoz na levi, smo prišli do ograjne žice, jo prestopili in nadaljevali v levo mimo velikih luž (tudi ob najinem prejšnjem obisku so bile tam). Pred vrhom rahlega vzpona smo v desno zapustili kolovoz. Precej po občutku (in po najinem spominu) smo se usmerili proti vrhu. Potka ali kolesnica nekdanjega kolovoza ni bila povsod vidna. Pobočje je bilo deloma travnato, deloma poraslo z grmovjem in redkimi drevesi pa z zlatimi koreni, košeničicami, podlesnimi vetrnicami, ptičjim mlekom in narcisami. Nato je svet postajal bolj in bolj skalnat in slabše prehoden. Četrt ure nad ribnikoma smo dosegli vrh Koritnjaka (1023 m), najjužnejšega tisočaka slovenskega dela Čičarije in najbrž najjužnejšega slovenskega tisočaka sploh. Pojavlja se tudi ime Ribnik. Na vrhu nas je pričakal velik možic. Na drugi strani Koritnjaka je že Hrvaška, a meje nismo prestopili. Od sosedov priteče gor označena pot.

 

Koritnjak smo zapustili po poti prihoda, čeprav v zgornjem delu zaradi napol brezpotja to ni bilo čisto lahko. Imelo pa je tudi dobro plat: videli smo, česar tja grede nismo, namreč majčken kal in jacquinove ranjake, celo take z manj barvila, tako imenovane albine. Po 25 minutah smo zavili levo, saj sva z Janijem od prejšnjič vedela za markacijo, ki se s kolovoza še ne vidi. Ko smo prišli do že znanih »vrat«, pa nismo šli skoznje, ampak smo se držali bolj levo in se namerili navzgor proti Ostriču. Pot so nam spet popestrili jacquinovi ranjaki pa številne mračice, množice narcis, materine dušice, jagode, košeničice, nokote, grebenuše – res je bilo zelo drugače kot decembra. Markacije so bile redke in že zelo slabe. V 10 minutah smo dosegli kažipote na 1000 m (po maPZS razpotje Ovčji pašniki): nazaj Ribnik 20min, levo Razsušica (Glavičorka) 1h, Slavnik 6h, naprej Ostrič (Žabnik) 10min. Prej kot v 10 minutah smo stopili na vrh Ostriča (1055 m). Po domače Oštrič, tudi Žabnik imenovan, je zelo razgleden hrib in tudi precej »prometen«. Pred leti se je nekdo pohvalil, da se je pripeljal gor z lado. Na vrhu so kažipota (nazaj Ribnik 40min, Glavičorka (Razsušica) 1h 15min, Slavnik 6h 30min, levo Zagrad 45min), vpisna skrinjica in klopca ljubezni. Zgoraj smo poklepetali z domačima planincema in presenetila sta nas s trditvijo, da domačini naglašajo ne Medvížica in Razsúšica, ampak Medvižíca in Razsušíca.

Ostrič smo zapustili po drugi strani, proti Griži, in v dobrih 5 minutah sestopili do kažipotov (1000 m) v že znane smeri. Od tam smo se kar na pamet podali v breg, saj na Grižo ni označene poti. V skalnatem gozdu smo po nekaj metrih naleteli na slabo vidno žico (ograjo), pa se k sreči nismo spotaknili. V slabe četrt ure smo dosegli vrh, označen z napisom GRIŽA 1078 m na skali (na maPZS 1066 m). Ker je gozdnat, ni razgleden, krasijo pa ga v živo zelen mah oblečene skale.

 

 

Grižo smo zapustili proti zahodu, saj sva z Janijem od prej vedela, da nas tam čaka markirana pot. Po slabih 10 minutah smo res naleteli nanjo in zavili desno po njej. Na skalah ob poti sta bila napisa ŽABNIK (puščica nazaj) in RAZSUŠICA (že slabo čitljivo, puščica naprej). Steza se je iztekla na kolovoz in nadaljevali smo levo po njem. Kmalu je začel zavijati v desno in se vzpenjati. Po slabih 10 minutah smo na desni malo globlje v gozdu zagledali kažipote (1040 m) nazaj Ostrič (Žabnik) 45min, naprej Razsušica (Glavičorka) 20min, desno Medvižica 10min (ležal je na tleh). Povzpeli smo se za slednjim po skalnatem gozdu, na začetku skalnega skoka odložili palice in prej kot 10 minut nad kažipoti po skalah priplezali na vrh razgledne Medvižice (po zemljevidu Slovenska Istra 1081 m, po maPZS 1062,6 m). Sicer za kratek čas, a čisto zares nam je vzbudila občutek, kot bi plezali kje v Julijcih. Na vrhu nas (no, Tomaža) je čakal žig.

 

 

 

 

 

 

Ko smo se razgledovali po okoliških hribih, se nam je pridružila skupina starejših Italijanov z dvema psoma, ki nas je pozdravila po naše. Prepustili smo jim prostor, se spustili nazaj k palicam in se vrnili h kažipotom, kjer smo sledili tistemu za Razsušico. Začetek poti je bil slabo viden. Nekaj časa nas je mehka gozdna steza vodila po ravnem, ko smo se začeli vzpenjati, pa je bilo pobočje spet kamnito. Tako se je pot spreminjala do vrha, ki smo ga dosegli v približno četrt ure. Razsušica, znana tudi kot Glavičorka (1083 m), je najvišji vrh slovenskega dela Čičarije. Zaradi drevja ni razgledna. Na njej so valjasto betonsko triangulacijsko znamenje, vpisna skrinjica in kažipoti nazaj Medvižica 30min, Ostrič (Žabnik) 1h, Ribnik 1h 30min, Zagrad 2h, v desno naprej Zagrad 1h, Mala Plešivica 1h 30min, Velika vrata 2h, Slavnik 5h. Čez Razsušico teče Pot Istrskega odreda Slavnik–Žabnik. Eno izmed skal je krasila posebno lepa krogla iz mahu. 

 

Z Razsušice smo se spustili na drugo stran. Med skalami, oblečenimi v mah, steze sprva tako rekoč ni bilo videti. Na veliki skali z markacijo je bil (vsaj nam) nerazumljiv napis – KLADALO – 2010. Čez četrt ure je na skali levo od poti pisalo RAZGLED. Sledili smo puščici in v minutki smo bili na travnatem vrhu, s katerega bi bilo v jasnejšem vremenu res kar nekaj razgleda. Vrnili smo se na pot in se spuščali dalje. Čez četrt ure smo pri možicu zavili desno na slab prečni kolovoz navzdol. Poleg planinskih oznak je bilo tudi nekaj modrih. Med kažipoti (960 m) ob križišču kmalu zatem je bil naš tisti za Zagrad, do koder je bilo še pol ure hoda, pa tudi

markacija in puščica na drevesu sta kazali v
tisto smer, naprej (levo Mala Plešivica 1h (pravilno
Pleševica), Velika vrata 1h 30min). Kolovoz je postal precej kamnit. Čez četrt ure smo se znašli na obračališču s skladovnicami drv in nadaljevali po gozdni cesti, ki nas je v dobrih 10 minutah pripeljala k avtu. Ena izmed vrat so bila poškodovana, ker je nekdo skušal vlomiti, k sreči neuspešno.

 

 

 

 

Med vožnjo domov smo se ustavili na Golcu in si v gostilni Pri Cepčovih privoščili štruklje po babičinem receptu. Sedeli smo pri mizi ob ruševinah župnišča. Cerkev sv. Nikolaja je zaprta in propada. Prijazno dekle, ki nam je streglo, je povedalo, da je v vasi, ki je nekoč štela blizu 300 duš, le še dobrih 60 prebivalcev. Gostilna je odprta samo ob sobotah in nedeljah. Ampak ona rada živi in dela tu, je bila odločna. Lepo.

No, lani decembra nisva bila prvič na čičarskih tisočakih, ampak sva se pred davnimi 20 leti še kot rosna abrahama podala na Ostrič, Grižo, Medvižico in Razsušico prav iz Golca. Zdaj pa je Tomaž nekje našel še en tisočak: Vršina (1029 m). »Za drugič,« je rekel.