Kušpegarjevi turni in še kaj

V času 50. Minfosa (Mednarodnega dneva mineralov, fosilov in okolja v Tržiču) sva se 11. maja prijavila na vóden ogled Šentanskega rudnika. Medtem ko sva čakala na prevoz, sva se sprehodila med stavbami pokojne Bombažne predilnice in tkalnice Tržič. Tako lepe so (bile), kar »prelepe« za industrijske, a zdaj so mnoge žal v prav klavrnem stanju. Ali ni to kulturna dediščina, ki bi jo bilo vredno ohraniti? Ogled nekdanjega rudnika živega srebra je bil zelo zanimiv; pokazali so nam Antonov in Jurijev rov nad Potočnikovim grabnom pod jugovzhodnim pobočjem Begunjščice. A ko smo se vrnili v Tržič, je ostalo še dovolj sončnega dne, da sva šla še malo hribolazit.

 

Že ničkolikokrat sva si med vožnjo ali pohajanjem po Dovžanovi soteski ogledovala slikovite skalne stolpe – Kušpegarjeve turne – nad njo in tokrat so prišli na vrsto. V Atlasu Slovenije in na nekaterih zemljevidih piše Kušpergar(jevi), na drugih zemljevidih, v tržiškem prospektu o Dovžanovi soteski in v Ledinskih imenih v občini Tržič pa Kušpegar(jevi). Ker se bližnja ekološka kmetija imenuje Kušpegar in tudi domačini pravijo tako, se bom držala različice brez prvega r.

 

Parkirala sva pred Bornovim predorom pri razlagalni tabli o njegovi zgodovini (S 46.382823, V 14.328913). Za naju sta bili zanimivi puščici na dnu table z napisoma Gozdna učna pot in Partizanska tehnika Kokrškega odreda, ki sta kazali proti ograjenim skalnatim in koreninastim stopnicam. Po njih sva se povzpela v gozd in zavila levo na kolovoz. Ob prvem desnem ovinku je stala že nekoliko utrujena tablica GOZDNA UČNA POT / DOVŽANOVA SOTESKA, ob naslednjem, levem, pa tabla o dobrinah gozda: gospodarskih, varovalnih in posebnih, med katere spada tudi moje uživanje v senci, občudovanje (predvsem cvetočih) rastlin in navdušenje ob srečanjih z divjimi živalmi. Sledila sta drog brez tablice gozdne učne poti ter tabla o razvoju in vrstah gozdov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na neoznačenem razcepu 10 minut od izhodišča sva po »posvetovanju« z maPZS zavila levo (pred Ratnim potokom; desni krak je potok prečkal) in zapustila gozdno učno pot. Tisto, po čemer sva hodila, je bilo čedalje bolj podobna vlaki. Takoj na naslednjem razcepu sva se držala desno in zagledala dva skalna stolpa, na konici desnega tudi križ. Ob strmi vlaki sta se pojavili najprej slaba in čez čas še boljša oznaka v obliki hišice (barake). Za nekajmetrsko uravnavo z velikim balvanom na levi se je vlaka znova strmo vzpela. Mimo desnega odcepa k Ratnemu potoku, ki sva ga že nekaj časa poslušala, zdaj pa tudi videla, sva prišla pod skale, kjer naju je puščica usmerila levo. Ko se je »pot« dobrih 10 minut nad neoznačenim razcepom končala, sva zagledala leseno barako in na njej spet tisto posebno oznako.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tam (S 46.38158, V 14.33207) je v letih 1944 in 1945 delovala partizanska tehnika Kokrškega odreda. V njej so tiskali propagandno gradivo, glasilo Gorenjskega odreda Gorenjski partizan in še kaj, med drugim Prešernovo Zdravljico in pesmarico Naša pesem. Sovražniki tiskarne niso nikoli odkrili. V rekonstruirani baraki so razstavljeni tiskarski predmeti in tiski, tudi risbe akademskega slikarja Franceta Slane, takrat osemnajstletnega partizana. Ker je zaprta, sva lahko gledala le skozi okna, a zaradi umazanije in bleščanja šip nisva videla prav veliko. Jani že od leta 2018 poizveduje pri Tržiškem muzeju o možnosti ogleda, pa mu vedno odgovorijo, da je treba pot urediti.

 

Na bližnjem drevesu je bledél knafelček, mimo katerega sva se rahlo spustila po slabi stezici pod pečinami. Onstran soteske se je dvigala Borova peč. Na štor pod drevesom z markacijo levo ob stezi je bila pritrjena lesena hiška – solnica. Kje je bila nekoč pot, sva pogosto lahko samo ugibala, a sva le prišla do kažipota nazaj z lično vrezanim napisom PARTIZANSKA TEHNIKA in ostanka markacije. Nadaljevala sva tik pod pečinami in naletela na še eno markacijo. Na neki skali se je še videl rdeč napis BUNKAR; domnevava, da gre za jamo, v kateri sta bila med vojno skladišče partizanske tehnike in arhiv štaba Kokrškega odreda, v njej pa se je tudi skrivalo osebje tiskarne  med nemškimi hajkami. Jame nisva našla. Ko se je potka pretaknila med možicem na levi in knafelčkom na desni, sva bila že skoraj mimo pečin.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

   

 

 

 

 

 

Pri naslednjih skalah nekoliko više nad potjo sva zagledala sedelce in levo od njega skozi drevje skalni pomol – razgledišče, ki sva ga dosegla 25 minut od tiskarne. Z njega sva videla Kušpegarjeve turne in Borovo peč, v daljavi pa Dobrčo z Lešansko planino. Nadaljevala sva strmo navzgor proti skalam na levi. V naslednjih 10 minutah sva prečkala zoprno grapo in dosegla sedlo. Čakal naju je še strm grebenski vzpon v levo na enega Kušpegarjevih turnov, katerega steno sva videla malo prej (naravnost naprej se menda pride h Kušpegarjevi domačiji). Skale in korenine so bile dobrodošle stopnice. Ko se je greben zravnal, je bil posejan z mračicami. V 2–3 minutah sva stopila na vrh (približno 770 m; S 46.38398, V 14.33189) enega izmed petih Kušpegarjevih turnov (nekateri domačini pravijo, da jih je šest), ostankov prazgodovinskega koralnega grebena. V vpisni skrinjici na vrhu je bila čisto nova knjiga – od dneva zmage, torej izpred dveh dni. Poleg skrinjice je bil v skalo zabit klin z zanko. Nad nama sta stala še dva turna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se po isti poti, ki jo je bilo nazaj grede še teže najti, zato tudi ni bila zares ista. Na neoznačenem razcepu čez 40 minut sva zdaj zavila ne desno nazaj k avtu, ampak levo, po tistem kraku, ki prečka Ratni potok. V njem sva si umila roke in majceni pupki se naju niso čisto nič bali. Potem ko sva stopila na kolovoz, naju je na drog pribita tablica s sliko ptička, kakršen je narisan na tablah gozdne učne poti, usmerila levo. Res sva bila spet na učni poti in kmalu pri tabli o gospodarjenju z gozdom. Začel se je vzpon, opremljen z nekaj stopnicami in dolgo ograjo. Od Žagane skale, kjer se je vzpon končal, sva sestopala mimo table o naravni obnovi gozda in skale z nekaj slabo čitljivimi številkami (18, 1860, 1816), ob kateri je napis STARA ZNAMENJA (baje kulturni spomenik, a kakšen, mi ni uspelo ugotoviti). Naslednja tabla je pripovedovala o živalskem svetu v gozdu, na tablici poleg pa je pisalo LISIČJA LUKNJA, a te nisva našla.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob izhodu iz gozda čez 15 minut je stala še zadnja razlagalna tabla, o gozdu in človeku (o zaraščanju in o tem, kakšen gozd si želi lastnik, lovec, gozdar, naravovarstvenik, umetnik – kaj pa mi, obiskovalci?). Spustila sva se na asfaltno cesto in se po njej v dobrih 5 minutah vrnila k avtu.

 

 

Preden sva zapustila Dovžanovo sotesko, sva se zapeljala še do Doline 22, kjer domuje Razstavno-izobraževalno središče (RIS) Dolina, odprto (le ob lepem vremenu!) ob sobotah, nedeljah in praznikih od 1. maja do 30. septembra od 11. do 18. ure in v oktobru od 11. do 17. ure. Tam so razstavljeni fosili in kamnine iz Dovžanove soteske in drugih delov Slovenije. Po razstavi naju je pospremil prijazen zgovoren možak; z očitnim veseljem je nadomeščal odsotno ženo, ki sicer vodi po razstavi. Naju je najbolj zanimala luknjičarka (Schwagerina carniolica), prvič odkrita leta 1938 v Dovžanovi soteski; našla sta jo avstrijska geologa Gustava in Franz Kahler.

 

Zadnji postanek pa je bil še posebno zanimiv. Nad cesto nasproti majhnega plačljivega parkirišča (S 46.384836, V 14.331211) sva opazila precej skrito tablo za plezališče Dovžanova soteska in si ga sklenila ogledati. Sledila sva puščici čez grapo in strmo v gozd. Ponekod je bilo treba malo poplezati, nekateri odseki so bili tudi zavarovani. Kmalu sva zagledala del Kušpegarjevih turnov in na klopci pod enim dobrih 10 minut nad parkiriščem je sedel plezalec. Pot se je nadaljevala ob steni, na kateri so se začela pojavljati imena plezalnih smeri s težavnostnimi stopnjami (Žlemprga IV+, M'kvavž V/IV, Kurje štengce V+ …). Srečala sva plezalko, ki se je vračala z vrha in naju spodbudila, naj kar nadaljujeva, saj ni več daleč. Po dobrih 10 minutah sva se znašla na prevalu pod skalnim stolpom in bruhnila v smeh: po drugi strani sva se povzpela k istemu stolpu kot pred kakimi tremi urami in pol! No, saj rada hodiva ...