Čez neštete ograje na Javoršek

V Ljubljani je že nekaj dni vladala bolj ali manj celodnevna megla, zato sva šla 14. decembra v hribe iskat sonce. Izbrala sva Javoršek, ki mu je bil Jani marca že blizu, gor pa ni zlezel. Parkirala sva na označenem parkirišču (S 46.226006, V 14.768846) pod župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja v Zgornjem Tuhinju. Vas se je že sončila, a na senčnih mestih je bil asfalt še poledenel, zato sva morala biti med kratkim sprehodom kar previdna. Imela sva srečo, da so v cerkvi otroci vadili za božični nastop, zato je bila odprta in sva si jo lahko na kratko ogledala. Stopila sva še do mogočne stavbe številka 20, ki sva jo opazila že s parkirišča. To graščini podobno župnišče (faruž) je bilo baje lovski grad grofov Celjskih. S plošče nad vhodom sva izvedela, da se je tam rodil pater Angelik Hribar (1843–1907), tudi skladatelj in zborovodja, učitelj v orglarski šoli in soustanovitelj Cecilijanskega društva, ki si je pod vplivom italijanske opere prizadevalo za petje, bližje posvetnemu.

Od cerkve sva se odpravila med hišama 21 in 26 do kažipotov pri Voglčarjevem koritu: levo n.v. 902 m ČRNIVEC 2h 30min, desno n.v.844 m SV.VID 30 min, n.v. 1507 m VIVODNIK 2h 30min. Zavila sva desno in na razcepu spet, nato pa se pri hiši 17 Pr Lójzit na severnem koncu vasi povzpela na ograjeno stezo, obdano z drevjem. Na začetku je bila zasuta z vejami, ki jih je bilo kar težko »preplezati«. Ko sva prišla do kamnitega zidu, je strmina nekoliko popustila. Dvom, ali sva na pravi poti, ki ga je povzročil zasuti začetek, se je razblinil ob kažipotu SV.VID, pojavile pa so se še rdeče pike in črte. Na nekatera drevesa so se hodci »podpisali«, torej pot res uporabljajo. Steza je bila precej skalnata, a skale so se večinoma skrivale pod suhim listjem. Tudi travnato pobočje levo od gozda je bilo posejano z njimi. Ko je spodaj v vaški cerkvi zazvonilo, se je oglasil še Sv. Vid in tako sta »pela« dvoglasno.

Potem ko sva prečkala gozdno cesto, ki je v levo vodila k leseni hiški, skriti v gozdu, sva nadaljevala po kolovozu. Tudi ta je bil precej skalnat in strm. Zvrstilo se je kar nekaj odcepov. Kratka uravnava ob globoki grapi na desni je bila porasla le z grmovjem in zato sončna. Ko sva se vrnila v gozd, se je kolovoz zožil v stezo, ki je tekla po jarku. Markacija ob njem je bila del slikovite »skulpture«. Ko se je steza izvila iz jarka, se je razširila. Pri drevesu z rdečim napisom OGLČAR (to je Voglčar, Zgornji Tuhinj 15) ter rdečo in rumeno puščico nazaj sva zavila levo in po slabih 20 minutah dosegla ovinek gozdne ceste. Zavila sva levo po njej in zagledala XII. postajo križevega pota. Napis SV.VID na drevesu sta spremljali rdeča in rumena puščica, ki sta kazali po cesti navzgor.

 

V slabih 40 minutah sva prišla k cerkvi sv. Vida na Planini (tako Krajevni leksikon Slovenije, 844 m). Poleg nje stoji lesena hiška z verando, okrašeno s slikami panjskih končnic in z dobrodošlico pohodnikom, kjer sva malo posedela na klopeh okrog mize. V leseni omarici so bili steklenica kratkega, kozarci in žig, vpisna knjiga pa je bila v cerkvenem preddverju. Tam sva še izvedela, da je obnovljeno svetišče 11. junija 2007 blagoslovil sam kardinal dr. Franc Rode. Takrat je bila obnovljena tudi okolica. V zvezku s fotografijami sva si ogledala slike cerkve pred obnovo, med njo in po njej. Noter nisva mogla, le skozi rešetke zaklenjenih kovinskih vrat sva lahko pokukala in pogled je bil res lep. Prebrala sva tudi zapis o zgodovini in opremi cerkve. Prvič je bila omenjena v zapisniku cerkvenih dragocenosti iz leta 1526. Prvotna gotska osnova je ob obnovah v letih 1889 in 1925 skoraj izginila.

 

 

Od cerkve sva šla naprej po cesti in navzgor v gozd. Srečala sva možaka, ki je povedal, da je začetek steze zametala z vejami prebivalka zadnje hiše, čeprav je ta pot k cerkvi stara toliko kot vas. Leta 1988 pa so zgradili še vozno cesto, na kateri smo se srečali. Po dobre četrt ure sva za ostrim desnim ovinkom in manjšim levim pri pašniški ograji in klopci stopila na križišče z boljšo gozdno cesto. Z domačinom, ki se je že vračal v vas, smo spregovorili nekaj modrih misli o ljubljanski megli in tuhinjskem sončku. Ko sva zavila levo po cesti, se je takoj desno odcepil neoznačen kolovoz proti Skojcam.

 

Cesta je delala velike ovinke, se rahlo spuščala in vzpenjala, veliko sva hodila tudi po ravnem. Dolg raven odsek, na maPZS imenovan Pri koritih, je v resnici postregel z enim samim zelo starim koritom slabih 15 minut od križišča. Zgraditi cesto na tako strmem pobočju je bilo najbrž zelo zahtevno. Teče tudi čez Male stene in po zemljevidu sva jih pričakovala pod cesto, torej naj jih ne bi videla. Vendar so se na desni dvigale kar poštene pečine in Javoršek se je pokazal onstran doline. Dohitela so naju tri dekleta, a jih nisva mogla vprašati, ali res hodimo pod Malimi stenami, saj so živahno govorile vse tri hkrati, tako da nisva prišla do besede (pozdravile pa so!).

 

 

Slabih 20 minut od korita sva pristala na ostrem ovinku še boljše gozdne ceste, glavne iz Zgornjega Tuhinja, in krenila desno po njej. Vzpenjala sva se mimo ograjenih travnikov in potočkov, ki so se z desnega brega stekali v stružico ob cesti. Nad strmim travnikom na desni sva zagledala streho lovske koče. Začeli so naju prehitevati avtomobili, med njimi tovornjak, ki je peljal veliko leseno lestev. Čez 15 minut je GPS pokazal, da se v levo odcepi pot, narisana na maPZS, po kateri naj bi prišla na preval med Tuhinjsko in Zadrečko dolino. Poti v resnici ni bilo, človek z bujno domišljijo pa bi jih morda videl celo več. Težka bo, naju je zaskrbelo. A najprej sva se namenila k lovski koči.

 

Za dolgim desnim ovinkom sva v minuti zagledala Stričevo kočo LD Tuhinj. Iz dimnika se je kadilo in okrog nje so parkirali avtomobili, ki so naju prehiteli. Zbrali so se zaradi 70-letnice svojega tovariša. Bila sva deležna prijaznosti in ocvirkovke, piti pa nisva hotela. Med drugim sva izvedela, da nama ni treba nazaj k tistemu nejasnemu odcepu, ampak naj nadaljujeva po cesti; na vprašanje, kaj je prav – Javoršek ali Javoršček, pa je bil eden odločen, da je Javoršček, drugi pa nama z Javoršk ni nič pomagal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od koče sva se res odpravila navzgor po gozdni cesti in mimo zajetja Lovska koča v 5 minutah prišla do odcepa levo (S 46.24219, V 14.77137) na slabšo cesto pod Velikimi stenami. Domačina, ki sta zavila tja, sta nama potrdila, da je to pot na planino Polana (Mapy.com jo pozna, maPZS pa ne). Četrt ure od odcepa se je na levi pokazala Tomaževa senožet s prežo na vrhu. Brž zatem sva zavila ostro desno na slab kolovoz (ta bližnjica je narisana na maPZS). Levo ob poti sva opazila skromen ostanek objekta. Sledil je zelo strm vzpon. Gazila sva po suhem listju in pod nogami so se nama lomile odpadle veje. Dobrih 10 minut nad Tomaževo senožetjo sva dosegla ograjo, nad katero se je belilo nekaj zaplat snega. Nisva je mogla preplezati, vrat pa tudi ni bilo. Na nekem mestu, kjer je bila nižja (najbrž jo je nekdo na silo »znižal«), pa je bila nad njo napeljana bodeča žica. Kako daleč bi bilo treba v levo (ali desno) ob njej, da bi je bilo konec, ni bilo videti, zato sva se vrnila na cesto.

 

Šla sva še mimo zgornjega dela Tomaževe senožeti in prej kot čez 5 minut zavila ostro desno na kolovoz, ki se je vztrajno vzpenjal. Po 10 minutah sva se že spet znašla pred oviro: ograjo z zaprto leso. Na njej je viselo nekaj železnega, očitno mišljenega kot stopnice, in čeprav je bilo vse prej kot prinožno, nisva imela druge izbire (manj gibčni ali (pre)težki se tam lahko kar obrnejo – zelo neprijazno). V minuti, dveh sva prispela na preval (približno 1200 m). Na njem je stalo ograjeno razpelo. Tudi veliko območje okrog lesene počitniške hiške je bilo ograjeno; pred njo je stal avto in iz dimnika se je kadilo.

 

 

 

 

 

 

Planino na prevalu imenujejo v Tuhinju (Velika) Polana, v Zadrečki dolini pa Travnik. Z nje sva lepo videla Rogatec, Raduho in Peco pa seveda bližnji Javoršek. Preden sva se povzpela po njegovem pobočju, naju je čakala še ena ograja z železnimi »stopničkami«, a ker je bila zelo majava, je bil prestop še bolj zoprn. Na drugi strani sva dosegla slab kolovoz, s katerega sva zagledala še zadrečko stran planine, kjer sva bila pozimi 2022. Kolovoz naju je pripeljal do gozda, pred katerim je bila zdaj že kar pričakovana ograja z leso, ki pa se je – presenetljivo – dala odpreti. Onkraj nje sva na razcepu dveh zaraščenih kolovozov zavila levo navzgor v gozd. Takoj je sledil še en razcep, na katerem sva izbrala levi krak. Za ostrim desnim ovinkom se je kolovoz 20 minut nad planino končal s kupom suhega vejevja (S 46.25362, V 14.76608). Nekaj metrov naprej je bila že spet ograja, zato sva se povzpela kar na pamet levo v slabo prehodno strmino. Na levi sva zagledala nekakšen grebenček in zavila tja, upajoč, da naju pripelje na vrh. Pobočje je bilo čedalje bolj skalnato. Ko sva se približala vrhu, sva naletela na nadaljevanje spodnje ograje. No, kljub vsemu sva kakih 10 minut nad koncem kolovoza stopila na vrh.

 

 

 

Javoršek je 1344 m visok gozdnat in zato nerazgleden vrh, na katerega ne vodi nobena pot. Tik pod najvišjo točko sta geodetski kamen in kamnit stebriček – mejnik med nekdanjima Kranjsko in Štajersko. Na eni izmed vršnih skal sta obledela rdeč križ in rumena črta. Ni bil ne vem kakšen dosežek, po »zmagi« nad vsemi tistimi ograjami pa sva bila vendarle židane volje.

 

 

 

 

 

 

 

 

Vračala sva se po isti poti. Ko sva šla po kakih 50 minutah mimo lovske koče, so naju lovci poklicali, da zdaj pa morava nekaj popiti. Žganega sva se otepala, a sva kljub temu dobila vsak požirek ne prav hudega žajbljevega, nato pa Jani kozarec belega vina, jaz pa skodelico odličnega borovničevega čaja. Zdaj sva videla, čemu je bila namenjena tista lestev s tovornjaka. Do avta je bilo treba hoditi še poldrugo uro.

 

 

Ušla sva ljubljanski megli, premagala številne ovire (beri ograje) in dosegla vrh – vse dobre stvari so tri (pravijo).