Merjaščeva pot desetič

Po daljšem času sva se 13. septembra odločila nadaljevati Merjaščevo pot. Parkirala sva pod že znano kočo Lovske družine Kresnice, Tuji Grm 12 (S 46.053691, V 14.726371).

 

Nekaj korakov od parkirišča sva pri krajevni tabli za Tuji Grm zavila levo po makadamski cesti, kamor so kazale Knafelčeva markacija, bela puščica in modra črta za Slovensko turnokolesarsko pot (STKP). Mimo kmetije Žumbergar (Tuji Grm 11) sva prišla na križišče s smerokazom Velika Štanga levo in planinskima kažipotoma (687 m) nazaj JANČE 30 MIN, levo LITIJA 2 H 30 MIN; na drogu je bila tudi črno-rumena markacija Merjaščeve poti. Pod sosednjim prometnim znakom sva opazila tablico nama dotlej neznane poti TRAIL LJUBLJANA s puščico levo. Križišče sva zapustila naravnost po asfaltu mimo smreke z »najino« markacijo, modrim kažipotom STKP v tisto smer in Knafelčevo markacijo s puščico nazaj. S ceste, ob kateri so mnoga drevesa obdajale lepo cvetoče ovijalke, sva daleč na levi že videla cerkev sv. Marjete na Prežganju, najin tokratni končni cilj.

 

 

Nad domačijo Pri Jošku (Tuji Grm 2) in mimo table Sadne ceste Med Javorom in Jančami sva prikorakala do naslednjega križišča s številnimi smerokazi in kažipoti. Nadaljevala sva po srednji cesti mimo transformatorske postaje Tuji Grm ter med veliko garažo s postajo šolskega avtobusa na levi in pašnikom na desni. Pri smerokazu levo Dolgo brdo so naju Merjaščeve markacije obdržale na dotedanji cesti, ki se je večinoma rahlo spuščala. Asfalt je naporen za noge, zato sva, kjer je bilo le mogoče, hodila po bankinah.

 

 

Slabih 20 minut od izhodišča sva šla mimo odcepa desno k Tovkaču (Tuji Grm 1). Hodila sva izmenično po senčnem gozdu in sončni cesti. V betonsko korito ob njej je po cevi s pobočja pritekala voda. Na ograji nad Lanišarjem (Dolgo Brdo 1), kjer obnavljajo staro pohištvo, naju je po daljšem času pozdravila Merjaščeva markacija. Tam so lepo cveteli octovci. Četrt ure od odcepa k Tovkaču sta pri daljnovodnem stebru s smerno tablico JANČE 30min. BKP. z desne čez travnik pritekli Badjurova krožna pot (BKP) in E6. Smerokazi na križišču pri tamkajšnji avtobusni postaji in transformatorju so kazali desno Gabrje, naprej Volavlje, Besnica, Prežganje (tja tudi smerna tablica Sadna cesta Med Javorom in Jančami), kažipot Čebelarstvo Bučar / Prodaja medu in vzreja matic pa levo.

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za transformatorjem se je cesta vzpenjala med travniki in polji. Rože so že v glavnem odcvetele, vztrajale so samo še rumene: nebinovke, nokote in zlatice. Vrstile so se markacije za BKP, STKP in E6. Po dobrih 10 minutah se je pred koncem vzpona ostro desno odcepil neoznačen kolovoz. Po njem sva se povzpela pod mogočnimi kostanji in ga brž zapustila v levo (tudi ta odcep ni bil označen) ob robu travnika, še vedno pod kostanji (brez vodnička in zemljevida Mapy za odcepa sploh ne bi bila vedela). Mimo požaganih kostanjevih vej sva v minuti stopila na vrh Brezovega brda (28 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 686 m). Tik pod vrhom je bila na borovem deblu tablica Merjaščeve poti. Znak hriba je brezov list. Na temenu je bila sicer samo ena breza, a mogočna, pravzaprav velik »šop« košato olistanih debel, na severnem pobočju pod tablico in prežo pa sva jih videla še nekaj. Z vrha je bil lep pogled proti Jančam.

 

 

 

 

 

 

Brezovo brdo sva zapustila po poraščenem kolovozu proti jugu. Kmalu za leseno hiško ob robu gozda sva se spustila na boljši kolovoz, ki je pripeljal od nje, po njem pa nazaj na asfaltno cesto. Tudi s te strani odcep Merjaščeve poti ni bil označen. Na ograji sadovnjaka ob cesti je bila po daljšem času spet črno-rumena markacija (za nazaj). Pod ograjo in razpelom na koncu sadovnjaka je gnilo veliko jabolk. Po 5 minutah, ko sva pred seboj zagledala svoj naslednji cilj, Lanišče, naju je Merjaščeva markacija skupaj s Knafelčevo in evropsko usmerila levo v gozd. Ob gozdni cesti naju je presenetila črno-rumena puščica, ki je kazala desno v strm breg, kjer ni bilo nikakršne poti. Ko sva se mukoma povzpela, naju je ustavil »živ« električni pastir, ki je obkrožal ves hrib, zato sva se vrnila na cesto. Ker v vodničku piše, da smemo na vrh, le če je trava pokošena, in »moramo upoštevati pravila lastnikov«, sva se odpravila k bližnji domačiji Matišnik (Volavlje 29), oddaljeni od odcepa največ 5 minut. Gospodar je bil zelo prijazen. Povedal je, da obiski nisi pogosti; spomnil se je le nekega para, ki je bil tam že dvakrat. Spremil naju je do mesta, kjer se žica električnega pastirja lahko odpne, in nama naročil, naj jo ob odhodu zatakneva nazaj (zaradi merjascev – seveda, saj smo na Merjaščevi poti!). V minuti sva se povzpela na vrh Lanišča (29; 681 m). To je ograjena zasebna posest z vrtom, uto in cisternami za vodo. Na velikem drevesu, prekritem z ovijalkami, je iz njih kukala tablica Merjaščeve poti. Znak vrha je presenetljivo polž. Presenetljivo zato, ker ima enak znak tudi Povšnik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sva se nazaj k Matišniku in mimo njega naprej v gozd, ne meneč se za odcep desno. Označena gozdna cesta naju je mimo Volavelj 30 in 30a pripeljala na prečno ozko razpokano asfaltno cesto. S stičišča cest sva videla naravnost na Prežganjski hrib, najin naslednji cilj. Zavila sva levo na asfalt, kamor je kazal tudi moder kolesarski kažipot. Na koncu gozda slabih 10 minut pod vrhom Lanišča ni bilo čisto jasno, kam usmerja Merjaščeva markacija na drevesu na levi. Najprej sva »zašla« k ogradi na Hujem brdu, kjer sva zbudila veliko radovednost koz in oslov, potem pa poskusila desno pod njo, kar je morda hotel povedati rdeč kažipot brez napisa. Kolovoz naju je v 5 minutah odložil na makadamsko cesto. Tam je E6 zavila desno, midva pa levo. Ob cesti so rastli brinovi grmi, bogato obloženi z jagodami.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez 10 minut, kmalu za odcepom k Volavljam 36, kjer je na že utrujeni leseni tablici pisalo David house (oddajajo sobe), sva pri električni omarici z markacijami zavila desno in pri znamenju zakoračila levo po asfaltni cesti. Pri transformatorski postaji Pečovje naju je kažipot SLAPOVI zvabil levo s ceste na kolovoz in tako sva za nekaj časa zapustila Merjaščevo pot. Ob njem je tekel betonski kanal za odvodnjavanje. Kolovoz se je čedalje bolj spuščal, kakih 10 minut pod asfaltno cesto zavil levo, se rahlo vzpel in se prej kot čez 5 minut končal pri jasi s črpališčem Pečovje, ki ga napaja potoček Pečovnik. Ob desnem robu jase, na kateri so cveteli jesenski podleski, je stala klopca, a od nje se ni videlo nič.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem ko sva prestopila potoček, sva na drugi strani na desni zapustila jaso. Spustila sva se po ponekod precej zaraščeni stezi, obdani z volčjimi jabolki s plodovi, ovitimi v oranžne »lampijončke«, kar nevarnimi robidami s še ne počrnelimi plodovi, invazivnimi zlatimi rozgami, navadnimi vratiči. Steza je daleč naokrog obšla grapo, opazila pa sva tudi strme stopnice naravnost navzdol z nje – popolnoma zaraščeno bližnjico. V slabih 10 minutah sva se znašla na lesenem mostičku s pogledom na lehnjakovo slapišče Pečovje. Voda se zliva čez skalne stene, oblečene v mah. Tokrat je je bilo zelo malo, slapišča pa niso lepšale niti cunje, viseče z vej, ki jih je najbrž nekdo izgubil ali odvrgel z roba jase. Na ograji mostička se vrstijo tablice z napisi ter napovedmi slik in razlag, skritih pod njimi, ki so nama povedale nekaj o tamkajšnjem naravnem okolju. Oblikovalčev in ilustratorjev priimek se je lepo ujemal s krajem: Marijan Pečar. Odkar so ta kraj tako lepo opremili, je očitno minilo že precej časa; vsaj dostop bi morali spet urediti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prej kot v pol ure sva bila spet na asfaltni cesti. Po njej sva šla mimo kmetije Rojc (Volavlje 2b) in domačije Volavlje 2a na desni ter nekoliko nenavadnega znamenja na levi. Po daljšem času sva videla eno redkih Merjaščevih markacij. Čez slabih 10 minut sva se nasproti Volavelj 1 v bližini razpela malo pred tablo za konec vasi povzpela levo na travnato Tičnico (Tičenco) k piramidi, ki so jo ob 5. obletnici samostojnosti in v letu obiska papeža Janeza Pavla II. postavili župljani Prežganja in pomladne stranke. Poleg piramide je plapolala slovenska zastava, žal že precej scefrana, kar je ne le nespoštljivo, ampak tudi krši zakon o grbu, zastavi in himni. Na tem griču je mrgolelo mušic, da je bilo kar težko fotografirati. Po drugi strani sva sestopila nazaj na cesto in mimo šolskega igrišča prej kot v minuti prispela k štirirazrednici, še eni podružnici sostrske osnovne šole (Prežganje 7). Na cestni ograji je bila Merjaščeva markacija, na pročelju stavbe pa tudi zemljevid te poti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V piceriji Marjeta (Prežganje 6) nasproti šole sva si privoščila kosilo, nato pa se odpravila proti zadnjemu cilju ta dan. Za Prežganjem 5 naju je pri kapelici lomljena črno-rumena črta usmerila levo navzgor na tlakovano pot k cerkvi in župnišču. Prežganjski hrib (30; 658 m) se ponaša z lepo urejenimi stavbami in okolico. Notranjost cerkve sv. Marjete je kot nova. Župnikov Rajski zeliščni vrt je skrbno negovan ter opremljen s slikami in imeni rastlin, z njim pa je povezana tudi »kašča« – zeliščna trgovinica. Tam so še Dvorana sv. Marjete in vrsta kapelic, posvečenih ducatu svetnic in svetnikov. Kje je tablica Merjaščeve poti, v vodničku ne piše, tako da sva jo našla po naključju: skrivala se je pod krošnjo košate ciprese. Znak Prežganjskega hriba je cerkev.  Na tem hribu je bila »invazija« mušic še veliko hujša kot na Tičnici.

 

 

 

Vračala sva se po poti prihoda, le prav na vrhove se nisva še enkrat povzpela. Čez kakih 45 minut sva zagledala Janče, desno pa Mancin vrh, pod katerim sva parkirala. Dobre pol ure zatem sva bila spet pri avtu. Nazaj grede sva srečala štiri kolesarje, pohodnika pa kljub lepemu vremenu ves dan nobenega.