»Odprava Činkelman« – tretji dan: vrnitev na Rudno polje

 

 

 

 

 

 

 

 

Po slovesu od Vodnikovega doma smo se z lepimi spomini na prejšnja dneva napotili po stezi pod strmimi stenami Tosca. Potem ko smo se poslovili še od velikih šopov sicer že odcvetajočih golih lepenov pri domu, so našo pozornost prevzeli prelepi razgledi na okoliške gore. Četudi smo se vračali po že prehojeni poti, smo tu in tam opazili še kaj novega, na primer slikovito umetnino, ki so jo ustvarili lišaji, nenavadnega »ježka« (menda gre za mah) na rušju in čudovit šopek bodečih než, ki so se sicer večinoma že poslavljale in niso bile več tako lepe. Ker je bila sobota, smo srečevali same Slovence, dva dni prej pa gor grede skoraj same tujce. 

 

 

 

 

 

Pred vzponom na Studorski preval smo se ločili: Jani, ki ga je mučila sapa, je začel delati kratke korake, zato sem ga prehitela, da bi imela na prevalu nekaj časa za počitek, Tomaž pa je sploh odbrzel naprej, da bi se zgoraj v miru nadihal svežega zraka (tako rečemo, kadar »mora« kaditi). Uro in tričetrt od Vodnikovega doma smo stopili na preval. Neki mladenič je z njega tekel na Ablanco in še nismo prišli posebej daleč, ko se je že vračal in nas prehitel – mudilo se mu je v službo. Zelo različne težave imamo …

 

Pri spodnjem odcepu na Konjščico čez slabo poldrugo uro smo srečali gobarico s polno vrečko jurčkov (mi nismo videli niti enega). Po tričetrt ure smo na 1420 m cesto samo prečkali (nismo nadaljevali po njej, kakor smo prišli gor grede), po gozdni stezi sekali ovinek ter v minuti pristali pri spodnji postaji žičnice in okrepčevalnici, na katero je ob sicer neoznačeni bližnjici opozarjalo pravopisno »čudno« obvestilo. Ker smo imeli še svoje prigrizke, smo posedeli na klopci ob robu gozda, nato pa je bilo do avta samo še kakih 10 minut.

 

Za vračanje, ki me je skrbelo zaradi hoje navzdol, smo porabili celo pol ure manj kot za vzpon in koleno je opravilo »zaključni izpit« z odliko. Upam, da ga zlepa ne bo spet doletel kak cvek.